Jedro

Ker razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zapisan v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi in ker tožena stranka v sodnem sporu ni dokaza le razloga povečanega obsega dela, ki ga je navedla, se pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „strojnik na etaži I“ (1. točka izreka) in da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto „strojnik na etaži I“ oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza tožnikovim znanjem, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji, za nedoločen čas in za polni delovni čas ter tožniku v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 1. 2008 do vrnitve tožnika nazaj na delo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, plačati davke in prispevke ter tožniku obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v skupnem znesku 616,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna tako v dejanskem stanju kakor tudi glede uporabe materialnega prava. Sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo s tem, ko ugotavlja, da je tožena stranka po poteku zaposlitve tožnika za določen čas na isto delovno mesto zaposlila drugega delavca, konkretno M., kar pa ne drži. Pri natančnem pregledu je potrebno ugotoviti, da je bil tožnik zaposlen in razporejen na delovno mesto „strojnik na etaži“. Tako pogodbo o zaposlitvi pa M., na katerega se sodba sklicuje, nima. Sporni delavec M. sploh ne opravlja strojnih del na etaži, saj zanje ni usposobljen in tudi za ta dela ob zaključku leta 2007 ni več potreb v obsegu, da bi jih opravljala dva delavca, kot sta jih opravljala doslej. Zraven tožnika je na to delovno mesto za nedoločen čas zaposlen D.Š., tožnik pa je v pretežnem delu opravljal strojna dela, enako torej kot D.Š., po potrebi pa tudi druga dela, kot izhaja iz delovnih nalog, oziroma režijskih dnevnikov. Po mnenju pritožnika je bistveno, da so druga režijska dela, kot npr.: čiščenje, separacije, še vedno ostala v potrebi poslovne enote Kamnolom. V celoti pa so koncem leta 2007 prenehala dela dveh strojnikov na etažah, ki konkretno opravljata z gradbenimi stroji (kopač, buldožer, bager). Tako je ta dela glede na obseg v celoti zadovoljeval delavec D.Š., ki drugih del sploh ni opravljal. Drugi razlog, ki ga sodišče opisuje in s katerim izključuje zatrjevano dejstvo povečanega obsega del, je trditev, da toženec ni dokazal z listinami povečane potrebe po gramozu v obdobju zaposlitve tožnika za določen čas. Zaslišana priča S. je jasno izpovedala, da je narava njihovega dela specifična, kar pomeni, da se rezultati povečanega izkopa glede na proizvodno tehnološki proces izkažejo bistveno kasneje, kot se opravijo dela. To pomeni, da s količino prodanega gramoza v obdobju zaposlitve tožnika ni moč zatrjevati povečan obseg, saj pride do finalizacije in končne prodaje po opravljeni separacije bistveno kasneje. Prav tako neaktivnost tožnika, zaradi bolniškega staleža, ni kazala na takšne rezultate, saj v tem času ni opravljal strojnih del na etaži. Skratka, količina prodanega gramoza je po zaključku proizvodnega procesa na separaciji lahko znana bistveno kasneje, kot je opravljeno delo. Tako sodišče tudi ni preverjalo zatrjevanj tožene stranke o tem, da gre za specifični proizvodni program in specifičnih del v primeru, ko tožena stranka odpira nove terase oziroma etaže. Upoštevaje vsa ta dejstva je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ki je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ni izvajalo dokazov v smeri ugotavljanja v pritožbi citiranih dejstev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citiranem določilu in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Za presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru je bistvenega in odločilnega pomena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne da bi za to obstajal stvaren in objektiven razlog. Pogodba o zaposlitvi se po 1. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) načeloma sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Prav z namenom, da se prepreči zloraba sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, je tudi Direktiva 199/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas z dne 28. 6. 1999 določila, da je sklepanje takih pogodb dopustno le, če je utemeljeno na stvarnih in objektivnih razlogih. V skladu z direktivo se preprečitev zlorab dela za določen čas zagotavlja z nacionalno zakonodajo, ki je upoštevajoč potrebe posamezne dejavnosti ali kategorije delavcev določil posebne omejitve dopustnosti takega zaposlovanja. ZDR je s tem, ko je dopustnost sklepanja pogodb o zaposlitvi vezal na obstoj določenih primerov, konkretiziral pravilo, uveljavljeno iz direktive o dopustnosti sklenitve take pogodbe, ki mora temeljiti le na stvarnem in objektivnem razlogu. Pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja torej izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas kot posebne vrste pogodbe o zaposlitvi. Zato zakon tudi taksativno določa razloge, v katerih je dopustna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v 1. odstavku 52. člena ZDR.

Določitev razloga v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas zakon v 1. odstavku 29. člena ZDR sicer res ne opredeljuje kot bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, vendar po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mora biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas podan ob sklenitvi take pogodbe. Če pa je takrat podan, ni ovire, da bi bil tudi zapisan v pogodbi. Pri tovrstni pogodbi o zaposlitvi gre za strožje zakonske pogoje glede njene vsebine, kar izhaja iz 2. odstavka 10. člena ZDR, ki določa sankcijo za kršitev pravila obličnosti, saj je pri tovrstni pogodbi pisnost konstitutivnega pomena. Že po zakonu se šteje, da je taka pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če ni sklenjena v pisni obliki. Vse dodatne zakonske zahteve pri sklepanju tovrstne pogodbe o zaposlitvi so namenjene prav varstvu delavca, kot šibkejše pogodbene stranke pred situacijami, ko bi bil lahko ta negotov glede vprašanja trajanja zaposlitve kot tudi razlogov, zaradi katerih se taka pogodba sploh sklepa. Ker v skladu z direktivo po naši delovno-pravni zakonodaji pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba zakonske določbe, ki jo urejajo (od 52. do 56. člena ZDR), razlagati ozko in v smislu preprečitve zlorabe tega instituta, tako da ne bi prihajalo do fiktivnega zaposlovanja za določen čas. Ker gre za izjemo, mora delavec že ob nastanku dela oziroma, ko podpiše tako pogodbo o zaposlitvi vedeti, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog, ki opravičuje sklenitev take pogodbe o zaposlitvi naveden, oziroma opredeljen, izhaja tudi iz 1. odstavka 77. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in med drugim veže njeno prenehanje tudi na prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Zato je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne opredeljuje razloga oziroma iz njene vsebine ne izhaja, zakaj je prišlo do zaposlitve za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, kar ima za posledico transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen v nedoločen čas.

Glede na navedeno pravno ureditev pritožbeno sodišče zaključuje, da je v danem primeru prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z nacionalno zakonodajo in tudi omenjeno direktivo, saj dejansko razloga za sklenitev take pogodbe sploh ni bilo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bil naveden razlog, zaradi katerega se je pogodba sklenila prav za določen čas. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je v letu 2006 prišlo do povečanega obsega dela, zato so bile s tožnikom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz povsem upravičenih razlogov po 52. členu ZDR in sicer zgolj in samo iz razloga začasno povečanega obsega dela, pri tem pa ni pojasnila, zakaj pogodbe o zaposlitvi niso vsebovale razloga za sklenitev take pogodbe. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pet pogodb o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 3. 2006 do 31. 12. 2007 (od 1. 3. 2006 do 31. 5. 2006, od 1. 6. 2006 do 31. 11. 2006, od 1. 12. 2006 do 30. 6. 2007, od 1. 7. 2007 do 30. 9. 2007 in od 1. 10. 2007 do 31. 12. 2007). V nobeni od teh pogodb o zaposlitvi za določen čas razlog ni bil naveden. Tožnik se je pri toženi stranki pri delu poškodoval in je bil v bolniškem staležu v času od 26. 2. 2007 do 31. 10. 2007. Tožena stranka je s tožnikom v času bolniškega staleža sklenila še dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (od 1. 7. 2007 do 30. 9. 2007 in od 1. 10. 2007 do 31. 12. 2007), torej v času, ko tožnik sploh ni bil sposoben za delo in dela ni opravljal (z razlogi humanosti in solidarnosti do tožnika). Ker razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil zapisan v nobeni od petih pogodb, tožena stranka pa je le zatrjevala, da je obstajal dejansko povečan obseg dela na delovnem mestu „strojnik na etaži I“, jo je sodišče pozvalo k predložitvi dokazov začasno povečanega obsega dela kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in k predložitvi listinskega dokaza o obsegu izkopa gramoza v letu 2006, ko naj bi pri toženi stranki nastopila potreba po večjih količinah kamnitih agregatov zaradi pričakovane povečane investicije gradnje v Občini Slovenska Bistrica in v okolici tega kraja, v primerjavi z začetkom leta 2007, ko naj bi se po izpovedbi priče S. potreba po začasno povečanem obsegu dela pričela zmanjševati. Za svoje navedbe tožena stranka ni predložila nobenih dokazov.

Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora obstajati že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in če je res obstajal, ni bilo nobene ovire, da je bi kot tak naveden tudi že v pogodbi. V nasprotnem primeru je mogoče sklepati le, da ga dejansko ni bilo. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbah opr. št. VIII Ips 471/2006 z dne 2. 10. 2007 in opr. št. VIII Ips 558/2007 z dne 26. 1. 2009. V pogodbi o zaposlitvi ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, tožena stranka pa tudi ni dokazala začasno povečanega obsega dela kot razlog za sklenitev takega delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR), ugotovilo obstoj delovnega razmerja ter ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka.