Jedro

Prostovoljna odločitev tožnice za predčasno upokojitev ni pretrgala vzročne zveze med posledicami nesreče in finančnim prikrajšanjem zaradi predčasne upokojitve.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.263,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iz 1. točke izreka sodbe razvidnih zneskov do plačila. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačevati mesečno rento za čas od 1. 9. 2008 dalje v višini 72,13 EUR, od 1. 1. 2009 dalje valorizirano z vsakokratnim Sklepom o uskladitvi pokojnin, in sicer od vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do izčrpanja preostanka zavarovalne vsote 13.480,89 EUR (1. točka izreka). S sklepom je v preostalem delu postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 868,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) ter sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Tožena stranka vztraja, da v predmetni zadevi ne obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom z dne 16. 5. 1995 in prikrajšanjem tožnice v obliki nižje pokojnine. Tožnica ni uspela z zadostno stopnjo gotovosti dokazati, da je prenehanje obratovanja gostišča posledica nezgode. Sodišče je enostransko sledilo izpovedi tožnice in pristranski priči L. D. ter selektivno sprejelo ugotovitve izvedenca J. O., v delih, ki so v korist tožnice. Prezrlo je navedbe izvedenca, da se je promet v gostišču v letu po nezgodi skoraj približal prometu iz leta 1994, naslednji dve leti pa se je znatno povečal, preden je začel padati. Gostišče je slabo poslovalo že pred nesrečo, sodišče pa je ugotovilo, da je poslovalo dobro. Sodišče ni upoštevalo, da je zaprtje gostišča odraz tržnih, ekonomskih in drugih zakonitosti, ki veljajo na konkurenčnem trgu. Neugotovljivo je, kakšne poslovne rezultate bi tožnica dosegla. Za izbor osebja, ki naj bi nekvalitetno opravljalo svoje delo, je odgovorna tožnica, zato so ta dejstva v predmetni zadevi nerelevantna. Tudi če bi nezgoda prispevala k zaprtju lokala, tožnica ni dokazala nadaljnje vzročne zveze s predčasno upokojitvijo, saj je bila ta prostovoljna. Poškodbe tožeče stranke v nezgodi z dne 16. 5. 1995 niso bile takšne narave, da ne bi dopuščale zaposlitve na drugem delovnem mestu. Tožnici zaradi nesreče ni bila priznana pravica do invalidske upokojitve. Sodišče neutemeljeno navaja, da je bila predčasna upokojitev neizbežna posledica dejstva, da tožnica ni več delala v gostišču, saj je bila to njena svobodna odločitev. Tožnica bi se lahko zaposlila drugje ali koristila pravice iz drugih socialnih transferjev. Razlika v višini pokojnine po 30. 10. 2005, ko bi se tožnica lahko redno upokojila, je nastala zaradi spremembe pokojninskega zakona, na katero pa tožena stranka ne more vplivati in bi bila lahko za stranko manj ugodna. Gre za rizik, ki ga nosi vsak posameznik, ki se odloči, da bo izkoristil pravico do predčasne upokojitve. Enako stališče, da prostovoljna upokojitev pretrga vzročno zvezo, je zavzelo tudi vrhovno sodišče v zadevi II Ips 86/2003. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva za zaprtje gostišča v letu 2000, sklicujoč se na prepričljive izpovedbe in listinske dokaze predlagane s strani tožnice. Ugotovilo je, da je tožnica do nesreče v letu 1995 opravljala gostinsko dejavnost v tipičnem družinskem gostišču, kjer je imela ključno vlogo (bila je glavna kuharica in odločala o vseh zadevah). Gostje so od nje pričakovali poseben odnos, ki je temeljil na specialnih željah, jedeh, ki so bile v celoti skuhane s strani tožnice (brez polizdelkov), možnosti vpogleda v kuhinjo in pojasnilu o načinu priprave hrane s strani tožnice. Te ugotovitve sodišče druge stopnje sprejema. Iz dejstev sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da je bil odločilni vzrok za upad prometa po nesreči to, da tožnica ni več kuhala in stregla hrane, kar pa bi po oceni sodišča lahko opravljala do redne upokojitve, če ne bi prišlo do nesreče. Upad prometa je privedel do zaprtja gostišča, to pa do tožničine predčasne upokojitve, kar ima za posledico prejemanje nižje pokojnine, ki bi jo prejemala, če bi se redno upokojila. Tožnica se je prijavila na Zavod za zaposlovanje.

Pritožnik sodišču očita, da je zmotno povzelo mnenje izvedenca ekonomske stroke J. O. v zvezi s poslovanjem tožnice do nesreče. Res je izvedenec pojasnil, da je do nesreče poslovala s pozitivno ničlo (list. št. 71), a je sodišče v tem delu sledilo odločbam o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti, iz katerih izhaja, da je tožnica od odprtja gostišča v letu 1990 do nesreče ustvarjala vsako leto višje dobičke. Kolikšni bi ti dobički morali biti, da bi jih lahko označili za dobre poslovne rezultate, v predmetni zadevi ni pravno odločilno. Bistveno je, da ni poslovala z izgubo. V zvezi z ugotovitvijo izvedenca, da se je dve leti po nesreči promet v gostišču povečal, kar po mnenju pritožnika pomeni, da nesreča ni vplivala na poslovne rezultate tožnice, sodišče prve stopnje življenjsko logično pojasni, da je bila to posledica strank, ki so jih redno obiskovale že pred nesrečo, a so postopoma nehale prihajati, kar se je kazalo v poslovnih rezultatih v kasnejših letih, ne takoj po ponovnem odprtju.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s ugovorom tožene stranke podanim tekom postopka, da je zaprtje lokala posledica tržnih, ekonomskih in drugih razlogov, ki delujejo na konkurenčnem trgu, le-tega zavrnilo kot pavšalnega, s čimer se sodišče druge stopnje strinja. K temu pa dodaja še pojasnilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obširno pojasnjevalo način dela tožnice v gostišču, opisovalo njeno konkurenčno prednost na trgu, zaradi katere so se stranke vračale. Nesreča pa je te konkurenčne prednosti izničila. Pripomba izvedenca, da so tožničini prihodnji poslovni rezultati neugotovljivi, ni pravno upoštevna. Sodišče je morebitne prihodnje poslovne rezultate gostišča ocenilo na podlagi rezultatov pred in po nesreči ter v skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; V nadaljevanju ZOR). Res je, da sta za izbor novega osebja, ki je opravljalo delo namesto poškodovane tožnice, odgovorna sama tožnica in njen mož, a do tega izbora ne bi prišlo, če tožnica ne bi doživela nesreče, ki ji je onemogočila nadaljnje delo v kuhinji in strežbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vzročno zvezo med tožničino nezgodo in njeno predčasno starostno upokojitvijo. Ni res, da je sodišče spregledalo dejstvo, da se je tožnica prostovoljno upokojila, pri čemer prepričljivo pojasni, da je bila ta neizbežna posledica dejstva, da v gostišču ni bila zmožna opravljati dela, poleg tega pa tudi svojega osnovnega poklica (trgovke) zaradi skaženosti obraza ne bi mogla opravljati. Sodišče se je v zvezi s telesnimi posledicami tožnice sklicevalo na mnenje izvedenca J., ki je bilo pridobljeno v drugi pravdi, stranki pa sta se izrecno strinjali, da se ga uporabi tudi za potrebe te pravde. Pritožbena navedba, da poškodbe tožnice niso bile takšne narave, da si ne bi mogla poiskati druge zaposlitve, je pavšalna, zato se sodišče druge stopnje do nje ni opredeljevalo. Tožena stranka namreč ne pojasni, kakšne narave naj bi bile poškodbe, ki omogočajo zaposlitev na drugem delovnem mestu, in katera naj bi bila ta druga zaposlitev. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da tožnica ni bila invalidsko upokojena, kar pa na ugotovitev sodišča v tem postopku nima vpliva. V kratkem obdobju, ko je bila brezposelna je res prejemala nadomestila iz drugih socialnih transferjev, a so bili ti manjši (glej mnenje izvedenca), zato je njena prostovoljna upokojitev ni vplivala na zvišanje škode.

V zvezi s strani pritožnika predlaganim judikatom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 86/2003, sodišče druge stopnje opozarja, da je dejansko stanje med obema primeroma v bistvenih okoliščinah drugačno. Iz judikata izhaja, da je tožnik izkoristil pravico do prostovoljne upokojitve, kljub temu da so medicinski razlogi narekovali, da se odstrani zgolj iz delovnega okolja s prisotnostjo azbestnega prahu. V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke J. (C1) ugotovilo, da je bila zaradi poškodb, ki so pustile trajne posledice, tožničina sposobnost za delo za vselej zmanjšana v veliki meri, torej za katerokoli delo in ne zgolj za dela v specifičnih zdravju škodljivih razmerah. Poleg tega je v predmetni zadevi tožnica lahko delala le štiri ure dnevno, iz judikata pa izhaja, da je tožnik imel možnost zaposlitve za poln delovni čas na drugem delovnem mestu. V predmetni zadevi prostovoljna odločitev tožnice za predčasno upokojitev ni pretrgala vzročne zveze med posledicami nesreče in finančnim prikrajšanjem zaradi predčasne upokojitve.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da škoda ni izkazana, ker tožena stranka ni imela vpliva na spremembo pokojninske zakonodaje, ki je razliko med pokojnino, ki bi jo tožnica prejemala, in pokojnino, ki jo prejema, omogočila. Pri ugotavljanju višine škode se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pravno relevantna dejstva, kar v predmetni zadevi pomeni razliko, ki je posledica dveh različnih izračunov na podlagi dveh različnih zakonov. Ni pomembno, ali je tožena stranka lahko vplivala na spremembo zakonodaje, glede na to, da njena odgovornost za povrnitev škode izhaja iz ugotovitve, da odgovarja za škodni dogodek iz leta 1995. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožnica dokazala utemeljenost svoje terjatve in skrčenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.