Jedro

Ne drži izvajanje tožene stranke, da bi njen pobotni ugovor ne smel biti zavržen, ker da ne gre za nedopustnost pobota po 119. členu ZPPSL, ker je njena terjatev nastala tako kot tožnikova šele po začetku stečajnega postopka. Slednje sicer drži, saj se v pobot uveljavljena terjatev nanaša v skladu z določilom drugega odstavka 122. člena ZPPSL na škodo, ki jo je utrpela tožena stranka zaradi odstopa stečajnega upravitelja od najemne pogodbe po začetku stečajnega postopka. Toda po določilu 1. točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL morajo upniki kot stečajni upniki (kot so označeni v citiranem drugem odstavku 122. člena) prijaviti terjatve, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe, v določenem roku stečajnemu senatu, kot morajo tudi ostali stečajni upniki prijaviti po prvem odstavku 137. člena svoje terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. To pomeni, da ima upniška terjatev, ki se nanaša na škodo zaradi odpovedi pogodbe po začetku stečajnega postopka, značaj terjatve nastale pred začetkom stečajnega postopka; nima torej značaja stroškov stečajnega postopka oziroma se ne šteje kot strošek stečajnega postopka (glej 158. člen in drugi ter tretji odstavek 160. člena ZPPSL). To očitno zato, ker se eventuelna škoda zaradi odpovedi pogodbe vendarle nanaša na pogodbeno razmerje, ki je obstojalo pred začetkom stečajnega postopka. Zato je bilo treba v konkretni zadevi uporabiti določilo 119. člena ZPP in ne dovoliti po toženi stranki uveljavljenega pobota.

Sicer pa je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo pobotni ugovor tudi zato, ker tožena stranka zanj ni izkazala pravnega interesa, saj svoje terjatve zaradi škode kot posledice odpovedi najemne pogodbe ni prijavila pravočasno v roku iz že citiranega določila 1. točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL in je zato bila njena prepozna prijava pravnomočno zavržena že v stečajnem postopku nad sedanjo tožečo stranko. Ne v stečajnem postopku ne izven njega zato tožena stranka ne more več uveljavljati navedene terjatve do tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo pod točko 1, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1,266.839,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi; pod točko 2, da se ugotovi, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do višine vtoževane terjatve tožeče stranke ne obstoji; pod točko 3, da ostane sklep o izvršbi z dne 27.3.1995 v točkah 1. in 3. v veljavi; in pod točko 4, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 55.261,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje v točki 1. in 2. izreka razveljavilo in pobotni ugovor zavrglo, v ostalem delu glede točke 3. in 4. izreka pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o toženkinih pritožbenih stroških pa odločilo, da jih trpi toženka sama.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz revizijskih razlogov po prvem odstavku 385. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da Vrhovno sodišče RS "reviziji ugodi in napadeno odločbo spremeni tako, da upošteva pobotni ugovor ter terjatve pobota oziroma napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje oziroma sodišču prve stopnje".

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži revizijsko izvajanje, da je sodišče druge stopnje v spodbijani sodbi štelo, da mora tožena stranka plačati s sodbo sodišča prve stopnje tožeči stranki prisojeni znesek glavnice 1,266.839,40 SIT kot najemnino za poslovne prostore na podlagi najemne pogodbe (z dne 29.4.1992), ki je bila v stečajnem postopku razveljavljena. Sodišče druge stopnje je namreč izrecno obrazložilo, da so zaradi odpovedi najemne pogodbe pravna podlaga za vtoževano terjatev določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi. Pri tem je glede same višine prisojenega zahtevka upravičeno povzelo, da ni nobenega razloga, da bi bila tožena stranka iz tega pravnega naslova dolžna tožeči stranki manj za uporabo prostorov, kot je bila z najemno pogodbo med strankama določena najemnina. Ne drži tedaj revizijska navedba, da sodišče ni bilo pripravljeno ugotavljati ustreznosti višine tožbenega zahtevka. V tej zvezi ne drži revizijska navedba, da je tožena stranka ves čas postopka brez uspeha uveljavljala kot odbitni postavki pri tožbenem zahtevku tožeče stranke vrednost in amortizacijo naprav, ki jih je vložila v poslovni prostor. To dejstvo je namreč tožena stranka prvič uveljavljala šele v pritožbi in ga zato sodišče druge stopnje v skladu z določilom 496.a člena ZPP kot novoto ni moglo upoštevati. Zato sodba sodišča druge stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti niti niso razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju, kar naj bi po mnenju revizije predstavljalo bistveno kršitev določil postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi ne drži nadaljnje izvajanje tožene stranke, da bi njen pobotni ugovor ne smel biti zavržen, ker da ne gre za nedopustnost pobota po 119. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL, Ur. list RS, št. 67/93), ker je njena terjatev nastala tako kot tožnikova šele po začetku stečajnega postopka. Slednje sicer drži, saj se v pobot uveljavljena terjatev nanaša v skladu z določilom drugega odstavka 122. člena ZPPSL na škodo, ki jo je utrpela tožena stranka zaradi odstopa stečajnega upravitelja od najemne pogodbe po začetku stečajnega postopka. Toda po določilu 1. točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL morajo upniki kot stečajni upniki (kot so označeni v citiranem drugem odstavku 122. člena) prijaviti terjatve, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe, v določenem roku stečajnemu senatu, kot morajo tudi ostali stečajni upniki prijaviti po prvem odstavku 137. člena svoje terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. To pomeni, da ima upniška terjatev, ki se nanaša na škodo zaradi odpovedi pogodbe po začetku stečajnega postopka, značaj terjatve nastale pred začetkom stečajnega postopka; nima torej značaja stroškov stečajnega postopka oziroma se ne šteje kot strošek stečajnega postopka (glej 158. člen in drugi ter tretji odstavek 160. člena ZPPSL). To očitno zato, ker se eventuelna škoda zaradi odpovedi pogodbe vendarle nanaša na pogodbeno razmerje, ki je obstojalo pred začetkom stečajnega postopka. Zato je bilo treba v konkretni zadevi uporabiti določilo 119. člena ZPP in ne dovoliti po toženi stranki uveljavljenega pobota.

Sicer pa je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo pobotni ugovor tudi zato, ker tožena stranka zanj ni izkazala pravnega interesa, saj svoje terjatve zaradi škode kot posledice odpovedi najemne pogodbe ni prijavila pravočasno v roku iz že citiranega določila 1. točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL in je zato bila njena prepozna prijava pravnomočno zavržena že v stečajnem postopku nad sedanjo tožečo stranko. Ne v stečajnem postopku ne izven njega zato tožena stranka ne more več uveljavljati navedene terjatve do tožeče stranke (kot vse to izhaja iz predhodnih sklepov sodišča prve stopnje z dne 1.4.1996 na redni št. 9 in sodišča druge stopnje z dne 11.6.1996 na redni številki 13). Zato je nepomembno v reviziji zatrjevano dejstvo, da ima tožeča stranka kot stečajni dolžnik sicer dovolj finančnih sredstev za poplačilo tudi toženčeve terjatve.

Zaradi navedenih razlogov na pravilnost spodbijane sodbe ne vpliva sicer neutemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da bi naj pobotni ugovor ne bil dopusten tudi zato, ker da je pobotni ugovor šibkejše narave kot nasprotna tožba, ki pa je že bila zavržena, kot je spredaj obrazloženo. Pobot je namreč samostojen institut civilnega prava in dopustnost pobotnega ugovora kot procesnega dejanja ni odvisna od dopustnosti ali nedopustnosti tožbe (to se kaže na primer tudi v določbi 360. člena ZOR, ko zastarane terjatve s tožbo ob ugovoru zastaranja ni mogoče uveljavljati, lahko pa se taka terjatev uveljavlja v pobot, če še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, kot to izhaja iz določila prvega odstavka 339. člena ZOR.

Končno nima prav revizija, ko meni, da bi moralo sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pobotnem ugovoru, odločiti meritorno, ne pa ga zavreči. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sta neobstoj pravnega interesa in nedopustnost pobota procesne narave in je v skladu s tem tudi procesno odločilo. Pri tem ne drži trditev revizije, češ da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila postopka "po drugem odstavku 354. člena ZPP", ko je zavrglo tudi tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1,266.839,00 SIT (sicer točka 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tega dela sodišče druge stopnje namreč ni zavrglo, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje, temveč ga je le razveljavilo (zavrglo je le pobotni ugovor, kot že navedeno).

Glede na tako stanje stvari in ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.