Jedro

Pri osebi v starosti dopolnjenih 87 let obstoji utemeljena bojazen, da se kasneje dokaz z njegovim zaslišanjem ne bo mogel več izvesti oz. bo otežen, zato so izpolnjene predpostavke za zavarovanje dokaza iz prvega odstavka 264. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za zavarovanje dokaza z zaslišanjem J.B. zavrnilo, ker je presodilo, da predlagateljica ni konkretizirala trditev glede zdravstvenega stanja priče. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka, predlagateljica zavarovanja dokazov, iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je neutemeljen očitek, da svojih trditev za zavarovanje dokaza ni konkretizirala, in da trditvena podlaga ne bi bila podana. Sodišče je tudi napačno presodilo zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da ima priča bolezenska kronična stanja, ki imajo lahko tudi nenadna krajša ali daljša nepredvidljiva poslabšanja. To je zadosten izkaz, da bo izvedba dokaza pozneje najmanj težja. Spregledalo pa je sodišče tudi navedbo iz predloga, da je priča stara 82 let, pri čemer je šlo za pomoto tožene stranke, saj je priča rojena 1925 in ima torej že polnih 87 let. Do te navedbe v zvezi s starostjo priče se sodišče ni opredelilo. Sama starost pa že utemeljuje bojazen, da se v času glavne obravnave dokaz z njegovim zaslišanjem ne bo mogel izvesti. Po statističnih podatkih umrejo moški v Sloveniji v povprečni starosti 71,2 leta, zato je tveganje umrljivosti te priče še toliko večje. Da moški v Sloveniji ne doživijo v povprečju starosti 80 let, je tudi splošno znano dejstvo. Glede časa vložitve tožbe bo torej priča, ko bo sodišče začelo z obravnavanjem, stara najmanj 89 let. Nadalje je navedla še, da je predlagana priča edina priča tožeče (najverjetneje pravilno: tožene) stranke, ki je seznanjena o okoliščinah v zvezi z dejanskim stanjem, kot ga zatrjuje tožena stranka, in da je tožena stranka pred Okrožnim sodiščem v Kopru v civilno pravdni zadevi na povsem enak predlog z enakimi dokazili uspela s predlogom za zavarovanje tega istega dokaza.

Pritožba je utemeljena.

Za odločanje o tem, ali naj se pred ali med pravdo izvede dokaz, ne da bi se čakalo, da se dokaz izvede med postopkom, kot vsi drugi dokazi, je potrebno izkazati utemeljeno bojazen, da se ta dokaz kasneje ne bo mogel več izvesti, ali pa da bo njegova izvedba kasneje težja (prvi odstavek 264. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predlagateljica za zavarovanje dokaza z zaslišanjem priče J.B. v sicer res skopih razlogih vendarle podala ustrezno trditveno podlago s tem, ko je navedla, poleg šibkega zdravja, tudi starost predlagane priče. Navedla jo je sicer napačno, da naj bi imela priča „zgolj“ 82 let, vendar je s predložitvijo fotokopije osebne izkaznice (B 13), iz katere jasno izhaja, da ima priča že dopolnjenih 87 let starosti, izkazala, da glede tega dokaza prav zaradi starosti priče obstoji tudi utemeljena bojazen, da se dokaz kasneje ne bo mogel izvesti. Pri takšni starosti, na katero utemeljeno pritožba opozarja tudi s statističnimi podatki o povprečni življenjski dobi moških, ne more biti odločujoč zapis iz zdravniškega potrdila (na katerega se je oprlo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu) o relativno dobri kognitivni in telesni kondiciji predlagane priče. Kot je opozoril tudi zdravnik v tem potrdilu, in je tudi sicer splošno znano (peti odstavek 214. člena ZPP), je mogoče v tako visoki starosti pričakovati nenadna in nepredvidljiva poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da pri osebi v starosti dopolnjenih 87 let obstoji utemeljena bojazen, da se kasneje dokaz z njegovim zaslišanjem ne bo mogel več izvesti oz. bo otežen, in da so torej izpolnjene predpostavke za zavarovane dokaza iz prvega odstavka 264. člena ZPP; predlagateljica pa je v predlogu in v odgovoru na tožbo podala tudi vse elemente iz 266. člena ZPP, ki izvedbo tega dokaza omogočajo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev prvostopnega sodišča (prvi odstavek 339. člena ZPP), katere zaradi vsebine sklepa o zavarovanju dokazov, določene v drugem odstavku 267. člena ZPP (določitev naroka, navedba dejstev, o katerih se bo dokaz izvedel) ni moglo spremeniti, ampak jo je lahko le vrnilo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.