Jedro

Kaj naj bi bila to „dejanska“ meja, ki naj je sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pritožnik ne obrazloži. Za postopek sodne ureditve meje je pomembna le meja, ki jo zakon (torej pravo) šteje za takšno.

Primarni kriterij za ureditev meje v sodnem postopku je močnejša pravica. V katastrskem postopku dokončno urejena meja ni samostojen kriterij, ampak predstavlja zgolj okoliščino, ki v skladu z drugim odstavkom 77. člena SPZ vzpostavlja (izpodbojno) domnevo obstoja takšne močnejše pravice.

Meja, ki se je v konkretnem primeru urejala, je bila skupna. In če meje ni moč urediti v upravnem postopku, zakon (kot povsem enakovredno možnost) omogoča njeno ureditev v sodnem postopku. Okoliščina, da je predlagatelj zgolj uporabil to z zakonom podeljeno možnost (pravico), zato sama po sebi zanj ne more imeti nobenih neugodnih stroškovnih posledic (v smislu odmika od splošnega pravila za odločanje o teh stroških). Povsem enako velja za navajanje, da je pritožnica nosila stroške v upravnem postopku angažiranega geodeta.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 18.6.2014 odločilo: - da se se meja med parcelo št. 1987/2 in parcelo št.*391/0, obe k.o. X (last predlagatelja) ter parcelo št. 1982/2 k.o. X (last nasprotne udeleženke) določi tako, da poteka od severa proti jugu od točke 1 (ob javni cesti), v kateri je bilo postavljeno mejno znamenje s plastično kapo, nato po zunanjem delu obstoječe škarpe do točke 2 (ki je označena z rdečo barvo), v nadaljevanju preko točke 3 do točke 4 (ki jo predstavlja zaključek škarpe), ki sta obe označeni z rdečo barvo; od točke 4 se meja nadaljuje v ravni liniji do (nesporne) točke 5, v kateri je postavljeno kovinsko mejno znamenje s plastično kapo, - da je dolžna nasprotna udeleženka predlagatelju povrniti skupne stroške v višini 402,64 EUR ter da ostale stroške krijeta stranki sami.

2. Zoper omenjeni sklep sta se pritožila predlagatelj in nasprotna udeleženka.

3. Predlagatelj se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njegovemu predlogu v celoti ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru odločalo po močnejši pravici, kar pa ni utemeljeno. Predlagatelj je bil predmetni predlog primoran vložiti in na ustni obravnavi z dne 14.7.2009 ni mogel soglašati k poteku predlagane meje, saj je družba R. d.o.o. sporno mejo evidentirala po naročilu in navodilih nasprotne udeleženke ter je bila v celoti pristranska. Poudarja, da na GURS obstaja načrt razmejitev, ki so ga podpisali vsi mejaši in se s takšno mejo strinjali (podpisnik je bil tudi pokojni oče nasprotne udeleženke). Zaradi obstoja tega dokumenta (ki se nahaja v spisu) je sodišče neutemeljeno mejo urejalo na podlagi močnejše pravice (na tej podlagi pa je mejo zakoličil tudi sodni izvedenec I. I.), pri čemer dejanske meje ni upoštevalo. Zasliševalo je številne priče, ki so v glavnem delovale zmedeno in niso niti dobro vedele, kaj jih sodišče sprašuje. Pripominja, da se je nasprotna udeleženka strinjala, da se o poteku meje odloči po kriteriju katastrske meje, kar sodišče samo ugotavlja v 2. točki obrazložitve. Predlaga, da se mejo določi na način, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca I.I. V nadaljevanju podaja še pripombe glede izpovedb prič in ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Nasprotna udeleženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Nasprotna udeleženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev o stroških in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da naj bi ji bil predlagatelj dolžan povrniti vse stroške, ki jih je v tem postopku imela. Sodišče pri odločanju o stroških ne bi smelo slediti le načelu uspeha, pač pa dejstvu, da je bil predlagatelj tisti, ki je sprožil predmetni postopek in s tem tudi povzročil nastale stroške. Nasprotna udeleženka ni imela druge izbire kot v postopku sodelovati. Predlagatelj je bil tisti, ki se s pokazano mejo s strani pooblaščenega geodeta ni strinjal. On je bil tisti, ki je sodni postopek urejanja meje sprožil. Nasprotna udeleženka je le sledila stališču pooblaščenega geodeta in zato za nastalo situacijo ne more biti odgovorna. Prav tako ni zanemarljiva okoliščina, da je bila ona tista, ki je že nosila stroške upravnega postopka oziroma v njem angažiranega geodeta. Sklicuje se na na določbo 139. člena ZNP, in sicer da lahko sodišče odloča o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. To naj bi bila upoštevaje okoliščine konkretnega podlaga za to, da je predlagatelj tisti, ki nosi tudi skupne stroške.

6. Predlagatelj je v ugovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo predlagatelja:

8. Predlagateljevo nasprotovanje okoliščini, da je sodišče prve stopnje mejo določilo v skladu z določbo 77. člena SPZ(1) oziroma po načelu močnejše pravice, je neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, zakaj je bilo moč v konkretnem primeru odločiti upoštevaje omenjeni kriterij (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), v nadaljevanju pa tudi zaključke, do katerih je z njegovo uporabo prišlo. Čeprav temu nasprotuje, pritožnik ne pojasni, po katerem drugem zakonskem principu (za ureditev meje) bi moralo biti v obravnavanem primeru o meji odločeno. Poudarjanje, da je bil predmetni predlog vložen zaradi pristranskosti geodetskega podjetja, ki je mejo evidentiralo v upravnem (geodetskem) postopku, v tem oziru ne more biti relevantno, saj ni jasno (pojasnjeno), kakšen vpliv na pravilnost (zakonitost) izpodbijanega sklepa naj bi ta okoliščina imela. Slediti ni moč niti pritožbenemu sklicevanju na načrt razmejitve (razparceliranja), s katerim naj bi soglašali vsi mejaši (podpisnik pa naj bi bil tudi pokojni oče nasprotne udeleženke). Prvenstveno ni razvidno, za kateri dokument naj bi šlo, (2) prav tako tudi ne, kdaj naj bi se tekom postopka na prvi stopnji predlagatelj nanj skliceval. Te trditve so torej ne zgolj neopredeljene ampak tudi sicer prepozne. (3)

9. Kaj naj bi bila to „dejanska“ meja, ki naj je sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pritožnik ne obrazloži. Za postopek sodne ureditve meje je pomembna le meja, ki jo zakon (torej pravo) šteje za takšno. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje upoštevajoč relevantne določbe o priposestovanju obrazložilo, kako sta nasprotna udeleženca sporni prostor uporabljala do škarpe. (4) Razlogi so jasni in prepričljivi (glej točke 23 – 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pritožnik pa ne vzbudi nobenega dvoma v njihovo pravilnost. Primarni kriterij za ureditev meje v sodnem postopku je močnejša pravica. V katastrskem postopku dokončno urejena meja ni samostojen kriterij, ampak predstavlja zgolj okoliščino, ki v skladu z drugim odstavkom 77. člena SPZ vzpostavlja (izpodbojno) domnevo obstoja takšne močnejše pravice. Ker nikoli ni zatrjeval obstoja meje, ki bi bila dokončno urejena v katastrskem postopku, ni jasno niti pritožbeno sklicevanje nanjo. (5)

10. Presplošno (in posledično neupoštevno) je tudi pritožbeno navajanje, češ da so zaslišane številne priče delovale zmedeno (oziroma da niso vedele, kaj jih sodišče sprašuje), kot tudi „pripombe“ glede izpovedb posameznih prič oziroma ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi v tem oziru pritožnik ne pojasni, kako naj bi okoliščine, ki jih izpostavlja, kakorkoli vplivale na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve.

V zvezi s pritožbo nasprotne udeleženke:

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da udeleženca nosita vsak svoje stroške, je povsem v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZNP. (6) Ta namreč določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sicer sklicuje na delni uspeh obeh udeležencev v postopku, vendar je bolj pomembna okoliščina, da ima odločitev kot taka jasno zaslombo v prej omenjeni določbi. Zato je pritožbeno izpostavljanje, da naj bi bil predlagatelj tisti, ki je predmetni postopek sprožil (oziroma da je bil on tisti, ki se ni strinjal z mejo pokazano v upravnem postopku), ter da sama za takšno situacijo ni odgovorna, neutemeljeno. Meja, ki se je v konkretnem primeru urejala, je bila skupna. (7) In če meje ni moč urediti v upravnem postopku, zakon (kot povsem enakovredno možnost) omogoča njeno ureditev v sodnem postopku. Okoliščina, da je predlagatelj zgolj uporabil to z zakonom podeljeno možnost (pravico), (8) zato sama po sebi zanj ne more imeti nobenih neugodnih stroškovnih posledic (v smislu odmika od splošnega pravila za odločanje o teh stroških). Povsem enako velja za navajanje, da je pritožnica nosila stroške v upravnem postopku angažiranega geodeta.

12. V skladu z zakonom (konkretno z določbo 139. člena ZNP) je tudi odločitev sodišča prve stopnje o skupnih stroških. Pritožbeno navajanje, češ da so v konkretnem primeru podani razlogi, zaradi katerih je o njih potrebno odločiti drugače, kot to narekuje splošno pravilo oziroma kot je odločilo sodišče prve stopnje, (9) ni utemeljeno. Kot je bilo predhodno pojasnjeno, v konkretnem primeru ni moč govoriti ne o „krivdi“ predlagatelja za postopek, prav tako niso podane nobene druge zakonsko relevantne okoliščine. To prav gotovo ni pritožničino plačilo stroškov geodeta v upravnem postopku. (10) Ta sodni postopek namreč ni zgolj nadaljevanje upravnega postopka, ampak (tudi, kar se tiče nastanka in odločanja o stroških) samostojen postopek.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP(11) v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi neuspeha pritožnika sama nosita svoje z vložitvijo pritožbe nastale stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Udeleženca sama nosita tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovorov na pritožbo, saj ta nista v ničemer prispevala k odločitvi o obeh pritožbah (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(2) Predlagatelj ga namreč konkretno ne opredeli (ne po datumu in ne po formalnih/uradnih obeležjih).

(3) Prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP

(4) Še pred tem pa v enakem obsegu tudi pravni prednik nasprotne udeleženke.

(5) Oziroma navajanje, da naj bi se nasprotna udeleženka strinjala, da se o poteku meje odloči po kriteriju katastrske meje.

(6) Zakon o nepravdnem postopku,Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.

(7) Nanašala se je torej tudi na pritožničino parcelo.

(8) Zaradi česar je pritožbeno omenjanje „(ne)odgovornosti“ za predmetni postopek neprepričljivo.

(9) Torej da vsak udeleženec nosi polovico teh stroškov

(10) S čim naj bi bilo to plačilo izkazano, tudi sicer ni razvidno.

(11) Zakon o pravdnem postopku,Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.