Jedro

Okoliščine prenosa sredstev za odločitev v konkretni zadevi niso relevantne, saj je za odločitev relevantno zgolj dejstvo, ali je imela tožeča stranka v času vložitve zahtevka za verifikacijo sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Da jih ni imela oziroma da je dejansko prišlo do prenosa sredstev z deviznega računa tožeče stranke na posebni račun za namen uporabe v postopku privatizacije, pa med strankama ni sporno.

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom I U 841/2017-33 z dne 10. 9. 2021, se nadaljuje z dnem 13. 9. 2021, s tožnico kot dedinjo po pokojnem A. A. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Sodišče je v predmetni zadevi s sklepom I U 841/2017-33 z dne 10. 9. 2021 ob smiselni uporabi 80. člena ter 1. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugotovilo, da je postopek v tem upravnem sporu prekinjen od 18. 7. 2018, to je od dneva smrti prvotnega tožnika, A. A. 2. Postopek, ki je bil prekinjen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, se skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP nadaljuje, ko ga dedič prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori.

3. Sodišče je s sklepom I U 841/2017-33 z dne 10. 9. 2021 dediče po pokojnem tožniku pozvalo, naj prevzamejo postopek. Navedeni sklep je bil začasni zastopnici, upravičeni za sprejem pisanj za dediče prvotnega tožnika, vročen dne 13. 9. 2021. Po določbi tretjega odstavka 137. člena ZPP se šteje, da je vloga stranki vročena, ko je vročena začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj. Sodišče je zato štelo, da so bili dediči pokojnega tožnika pozvani na prevzem postopka z dnem, ko je bil navedeni sklep vročen začasni zastopnici, upravičeni za sprejem pisanj, torej 13. 9. 2021, zato se glede na citirano določbo prvega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 z dnem 13. 9. 2021 postopek v tem upravnem sporu nadaljuje.

4. Sodišče je dne 5. 1. 2022 pridobilo tudi sklep o dedovanju po pokojnem tožniku z dne 13. 8. 2018, iz katerega izhaja, da je edina dedinja po pokojnem njegova žena B. B. (sedaj tožeča stranka).

K II. in III. točki izreka:

5. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, št. devizne knjižice ali računa ... (I. točka izreka) ter odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (II. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo št. .... Iz knjižice izhaja, da je tožeča stranka vsa sredstva na knjižici v znesku 8.014,81 DEM oziroma 858,23 USD prenesla na posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo njeno stanje na dan prenosa 0,00 DEM oziroma 0,00 USD. Tožeča stranka je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d., iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka vsa sredstva na devizni knjižici v protivrednosti 9.495,06 BAM dne 12. 6. 1999 prenesla na svoj posebni privatizacijski račun. Poleg tega je tožeča stranka priložila sodbo Občinskega sodišča v Zenici P-831/00 z dne 11. 1. 2005, s katero je bilo Ljubljanski banki, Osnovni Banki Sarajevo naloženo, naj v 30 dneh prenese sredstva s tožnikovega posebnega privatizacijskega računa pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji Bosni in Hercegovini na tožnikovo devizno knjižico št. ..., in sicer v višini 858,23 USD in 8.014,81 KM. Tožena stranka je na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je tožeča stranka svojo devizno vlogo v protivrednosti 9.495,06 BAM prenesla na posebni privatizacijski računu pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji Bosni in Hercegovini, ki se glasi na njeno ime in njen EMŠO. Takšno stanje na privatizacijskem računu tožeče stranke je, ne glede na predloženo sodbo, do dne odločanja tožene stranke ostalo nespremenjeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožeča stranka v upravnem postopku pojasnila, da je banka sama, brez vedenja tožeče stranke, naredila prenos sredstev z deviznega na privatizacijski račun, zaradi česar je tožeča stranka zoper banko vložila tožbo, na podlagi katere je pristojno sodišče odločilo, da mora banka sredstva vrniti nazaj na devizno knjižico, kar pa ni bilo izvršeno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da tožeča stranka v dokaz teh navedb ni predložila nobenega dokaza ali uradnega potrdila, prav tako pa tudi ne potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe št. P-831/00 oziroma o tem, da je si je na kakršenkoli način prizadevala doseči njeno izvršitev. Prav tako tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi banka sploh imela posest nad njeno knjižico, če ji le-te tožeča stranka ni izročila po lastni volji. Na podlagi navedenega je tožena stranka sprejela zaključek, da je tožeča stranka soglašala s tem, da se sredstva na devizni vlogi št. ... v celoti prenesejo na njen posebni privatizacijski račun in da so bila sredstva tudi dejansko prenesena ter da je takšno stanje do dne odločanja tožene stranke ostalo nespremenjeno. Upoštevajoč drugi odstavek 2. člena ZNISESČP je tožena stranka ugotovila, da se zahteva za verifikacijo tožeče stranke ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato jo je zavrnila.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se iz predložene devizne knjižice jasno vidi vsaka sprememba na računu, razen pri zadnji transakciji, kjer ni datuma, viden pa je pečat Ljubljanske banke d.d. Sarajevo z napisom „preneseno na enoten RN Z.PP.“ Pečat je lahko odtisnila samo Ljubljanska banka d.d. Sarajevo, saldo pa je znašal 858,23 USD in 8.014,81 DEM. Tožeča stranka je s sodbo Občinskega sodišča v Zenici št. P-831/00, ki je postala pravnomočna 11. 2. 2005, dokazala, da je Ljubljanska banka d.d. ravnala nezakonito, ker je devizna sredstva tožeče stranke prenesla na drug račun brez njene vednosti in soglasja, ter da je navedeno sodišče Ljubljanski banki d.d. Sarajevo naložilo, naj v roku 30 dni na hranilno knjižico tožeče stranke prenese znesek 858,23 USD in 8.014,81 DEM. Ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka svojo devizno vlogo prenesla na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, ki se glasi na njeno ime in EMŠO, je napačna, saj je tožeča stranka v postopku predložila pravnomočno sodbo, ki potrjuje, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo postopala nezakonito. V konkretnem primeru se drugi odstavek 2. člena ZNISESČP ne more uporabiti, ker tožeča stranka ni prenesla svoje devizne hranilne vloge na poseben račun za namen uporabe za privatizacijo, pač pa je ta prenos opravila Ljubljanska banka d.d. Sarajevo brez vednosti in soglasja tožeče stranke. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je za predmetno zadevo bistvena določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, v kateri je določeno, kaj se ne šteje kot neizplačana stara devizna vloga. Določba se med drugim nanaša na stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Tožeča stranka je zahtevi za verifikacijo priložila kopijo svoje devizne knjižice št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na knjižici v znesku 8.014,81 DEM in 858,23 USD prenesla na posebni privatizacijski račun in da je bila njena devizna vloga takrat saldirana, saj je bilo njeno stanje 0,00 DEM. Tudi iz potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo št. 200 z dne 12. 6. 1999 je razvidno, da je tožeča stranka navedenega dne vsa sredstva na devizni knjižici, in sicer 8.014,81 DEM in 858,23 USD, prenesla na svoj posebni privatizacijski račun, ki se glasi na njeno ime in EMŠO. Tožena stranka je v postopku pridobila tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine z dne 4. 12. 2014, in sicer izpisek iz posebnega privatizacijskega računa, ki se glasi na ime in EMŠO tožeče stranke ter izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge Ljubljanske banke d.d. Sarajevo v višini 9.495,06 BAM. Iz sodbe št. P-831/00 ne izhaja, da je pravnomočna in izvršljiva oziroma da je bil prenos sredstev storniran. Tožena stranka poudarja, da so bili prenosi starih deviznih vlog na posebne privatizacijske račune vedno opravljeni na podlagi svobodne volje imetnika stare devizne vloge, torej na podlagi njegovega aktivnega ravnanja. To dokazuje kopija devizne knjižice, ki jo je tožeča stranka ves čas od njenega odprtja imela v posesti. Tožeča stranka niti v zahtevi za verifikacijo niti v tožbi ni pojasnila, zakaj bi Ljubljanska banka d.d. sploh imela posest nad njeno knjižico, če ji je ne bi bila izročila po lastni volji. Tako je po mnenju tožene stranke jasno, da je bila tožeča stranka tista, ki je 12. 6. 1999 knjižico prinesla v banko in zahtevala prenos njene devizne vloge na njen privatizacijski račun, saj v nasprotnem primeru v knjižici ne bi bil zabeležen prenos sredstev na privatizacijski račun. Navaja, da tožeča stranka ni izkazala pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe št. P-831/00. Sredstva z devizne knjižice so bila nedvomno prenesena na privatizacijski račun tožeče stranke, kar dokazujeta potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo z dne 12. 6. 1999 in potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine z dne 4. 12. 2014, pri čemer iz slednjega izhaja, da je tožeča stranka še vedno imetnica posebnega privatizacijskega računa s stanjem 9.495,06 BAM iz naslova prenosa stare devizne vloge z Ljubljanske banke d.d. Sarajevo. Tožeča stranka zaradi prenosa sredstev ni bila več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo Bosno in Hercegovino. Zaradi navedenega skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, iz katere bi imela tožeča stranka pravice po ZNISESČP, zato je tožena stranka zahtevo za verifikacijo zavrnila.

8. Tožeča stranka je vložila tudi pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da ni nikoli dala naloga za prenos sredstev z njene devizne vloge, ampak je bil prenos izvršen brez njene vednosti in soglasja, in sicer po uradni dolžnosti na podlagi zakona. Če bi res podala nalog za prenos sredstev, kot to ugotavlja tožena stranka, bi bilo utemeljeno domnevati, da je za svoja sredstva dobila alikvotni del družbenega premoženja, kar pa se ni zgodilo. Tožena stranka v postopku ni na nedvoumen način ugotovila, kako je prišlo do prenosa devizne vloge. Navaja še, da bi lahko skladno s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi „Alibašić in drugi“ Republika Slovenija iz načrta izključila samo osebe, ki jim je bila devizna vloga že izplačana ali so jo uporabili v postopku privatizacije, do česar v obravnavani zadevi ni prišlo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V predmetni zadevi je sporno vprašanje uporabe 2. člena ZNISESČP, in sicer, ali je pravilna odločitev tožene stranke, da tožeča stranka ni imetnica neizplačane stare devizne vloge, kakor je opredeljena v 2. členu ZNISESČP, zaradi ugotovitve, da so bila sredstva z devizne vloge tožeče stranke prenesena na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime in EMŠO tožeče stranke ter da je bila devizna vloga saldirana. Da so bila sredstva prenesena na posebni privatizacijski račun tožeče stranke in da je bila devizna vloga saldirana, med strankama ni sporno. Tožeča stranka namreč ne osporava, da je do prenosa sredstev dejansko prišlo, trdi pa, da prenos ni bil izvršen po njeni svobodni volji, kar po njenem mnenju predstavlja razlog za izključitev uporabe 2. člena ZNISESČP. Sporne so torej zgolj dejanske okoliščine prenosa sredstev, zlasti, ali je bil prenos izvršen na podlagi naloga tožeče stranke ali ne ter pravna relevantnost teh okoliščin za odločitev v konkretni zadevi.

11. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

12. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kakor je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

13. Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. V kolikor je pred uveljavitvijo zakona prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma njeni Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb) in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so pred njegovo uveljavitvijo že prenehale. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

14. Dejstvo, da so bila sredstva z devizne vloge prenesena na posebni privatizacijski račun tožeče stranke na podlagi predpisov Bosne in Hercegovine, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije1 in med strankama ni sporno, saj tožeča stranka sama navaja, da je bil prenos sredstev opravljen »po sili Zakona na podlagi uradne dolžnosti«. Zato po presoji sodišča v konkretnem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

15. Sodišče nadalje pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali, natančneje njen 147. odstavek. V njem je ESČP poudarilo, da v 146. odstavku sodbe odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v Bosni in Hercegovini. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija z navedeno sodbo ESČP spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna. Zato sodišče razloge sodbe ESČP, da ukrepi iz 146. odstavka sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste »uporabljene v procesu privatizacije« razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva z deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v Bosni in Hercegovini). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi Bosne in Hercegovine, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi Ališić in ostali določilo ESČP. 16. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na posebni privatizacijski račun po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Po izvedenem prenosu je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke.

17. Po povedanem torej okoliščine prenosa sredstev za odločitev v konkretni zadevi niso relevantne, saj je glede na citirano zakonsko ureditev za odločitev relevantno zgolj dejstvo, ali je imela tožeča stranka v času vložitve zahtevka za verifikacijo sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Da jih ni imela oziroma da je dejansko prišlo do prenosa sredstev z deviznega računa tožeče stranke na posebni račun za namen uporabe v postopku privatizacije, pa med strankama ni sporno. Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalni vlogi sicer podala trditve, da sama ni prenesla svojih sredstev na devizni vlogi na poseben privatizacijski račun, pač pa je ta prenos opravila Banka sama, brez vednosti in soglasja tožeče stranke, zaradi česar je Banka ravnala nezakonito. Vendar tožeča stranka pri tem ni pojasnila niti, kako naj bi Banka sploh prišla v posest njene devizne knjižice, če ji je ni izročila po lastni volji in to kljub temu, da je izostanek pojasnila v tej smeri izpostavila že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

18. Na drugačno odločitev v konkretni zadevi ne more vplivati niti sodba Občinskega sodišča v Zenici št. P-831/00, saj iz tožbenih trditev izhaja, da se ta sodba nanaša na obligacijskopravno razmerje med pokojnim tožnikom in Banko, kar pa ni relevantno za odločitev v tem upravnem sporu. V tem sporu se namreč presoja izključno razmerje med tožečo stranko in Skladom Republike Slovenije za nasledstvo. Za presojo obstoja pravic tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke v tem razmerju pa je, kot pojasnjeno, relevantno izključno, ali so bila sredstva na devizni vlogi tožeče stranke prenesena na posebni račun za namen uporabe v postopku privatizacije, ne pa dejanske okoliščine tega prenosa, torej tudi ne volja oziroma ravnanje tožeče stranke pri prenosu sredstev. Poleg tega iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka v upravnem postopku ni predložila potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe št. P-831/00 oziroma nobenega dokaza o tem, da je poskušala na kakršenkoli način doseči izvršitev te sodbe. Nasprotnega tožeča stranka v tem upravnem sporu ne zatrjuje, poda pa v tožbi navedbo, da je sodba postala pravnomočna dne 11. 2. 2005, kar skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto in je sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati.

19. Po oceni sodišča za odločitev v tem sporu prav tako niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da tožeča stranka za svoja prenesena sredstva ni dobila ustreznega dela družbenega premoženja v postopku privatizacije. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa Bosne in Hercegovine prenesena na posebni privatizacijski račun, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je tožeča stranka sredstva na posebnem privatizacijskem računu uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na posebnem privatizacijskem računu dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave.

22. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji.