Jedro

Kljub temu, da toženec navaja, da uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To je razvidno že iz njegovih navedb, da je sodišče kršilo 12. in 283. člen ZPP ter 22. člen v zvezi s 46. in 47. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Gre torej za uveljavljanje relativno bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki so podane, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vse tovrstne pritožbene navedbe so zato v sporu majhne vrednosti neupoštevne, tudi če bi bile zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka dejansko podane in uveljavljane pravočasno.

Toženec je 5. 10. 2018 na tožnika naslovil zahtevo za odpoved/zamrznitev naročniškega razmerja, s katero je zahteval začasni izklop. S tem ni prišlo do prenehanja naročniškega razmerja, v skladu s 4.i členom Splošnih pogojev, s katerimi je bil toženec seznanjen, se lahko zahteva začasno mirovanje naročniškega razmerja največ enkrat letno za največ šest mesecev v koledarskem letu. Ker toženec ni izbral točnega datuma ponovnega vklopa po začasnem izklopu, bi lahko v skladu s Splošnimi pogoji začasno mirovanje naročniškega razmerja (začasni izklop) trajalo največ šest mesecev, ker pa je pri tožniku (kar ni bilo prerekano) prišlo do napake v sistemu, tožnik tožencu vse do 31. 3. 2021 ni izdajal računov za opravljene storitve.

Enoletni zastaralni rok za vtoževane terjatve (po 3. in 5. točki prvega odstavka 355. člena OZ) je v skladu z drugim odstavkom 355. člena OZ, ki določa, da enoletni zastaralni rok prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, pričel teči po poteku leta 2021, torej 1. 1. 2022.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) znesek 98,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2021 do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 277,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo, v presežku (za zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov za čas od izdaje sodbe do poteka roka za prostovoljno izpolnitev) je zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov po 2. (prav: po 1.) in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP. Izpodbija I. točko in prvi odstavek II. točke izreka sodbe in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice tudi v tem delu v celoti zavrne, podredno, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP utemeljuje z navedbami, da je podana kršitev 12. in 283. člena ZPP ter načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Ker je toženec prava nevešča stranka, ki ni bila zastopana po odvetniku, bi moralo sodišče pravilno uporabiti določbo 12. člena ZPP ter 283. člena ZPP. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je toženec sodišče opozoril, da mu je sklep o izvršbi vročalo na naslov, kjer ne živi več kot petnajst let. S to izjavo je toženec sodišče jasno opozoril, da nima ne stalnega ne začasnega prebivališča na območju, za katerega je pristojno sodišče prve stopnje. S tem je toženec podal ugovor krajevne pristojnosti, ki je bil podan pravočasno in sodišče bi moralo o njem odločiti, se izreči za krajevno nepristojno ter zadevo odstopiti v odločanje krajevno pristojnemu sodišču. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je toženec opozoril na zastaranje vtoževane terjatve. Sodišče bi navedbo, da prosi za informacije glede „zastare“, moralo tolmačiti kot ugovor zastaranja in toženca, skladno z določbo 12. člena ZPP opozoriti, da ugovor konkretizira in specificira, česar ni storilo.

Sodišče ima dolžnost, da poučuje prava neveščo stranko, če ta nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja svojih pravic, smiselno enaka obveznost sodišča izhaja tudi iz 283. člena ZPP. Sodišče je s svojim ravnanjem napačno tolmačilo 12. in 283. člena ZPP, s tem je nedopustno poseglo tudi v načelo enakega varstva pravic, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem je storilo kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Ker je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, saj je ravnanje, ko ni ugodilo pravočasnemu ugovoru toženca, imelo za posledico (ne)zakonitost in (ne)pravilnost izpodbijane sodbe, s tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da vtoževana terjatev ni zastarala. Primarno je sodišče zmotno uporabilo določbi 3. in 9. člena OZ. Začasno mirovanje naročniškega razmerja je nastopilo na podlagi pogodbenega dogovora pravdnih strank in je lahko trajalo največ šest mesecev. Mirovanje je prenehalo najkasneje dne 5. 4. 2019, tožnica je za toženca od tega dne dalje nadaljevala z opravljanjem storitev, ki jih sedaj vtožuje v tem postopku. Sodišče je pravilno navedlo, da račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti, temveč je bistveno, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka. Bistveno v zadevi je, da terjatev tožnice do toženca nastane v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je bila opravljena storitev. Prvo storitev je tako tožnica po prenehanju začasnega mirovanja opravila za toženca v obdobju od 5. 4. 2019 do 3. 4. 2019, kar pomeni da je bil toženec to storitev dolžan plačati v mesecu maju 2019 in tako naprej. Vtoževani računi se zato nanašajo na storitve, ki so bile opravljene od 5. 4. 2019, in sicer v aprilu, maju, juniju, juliju in avgustu 2019. Ker je obveznost plačila nastopila v naslednjem mesecu po opravljeni storitvi in ne šele dve leti kasneje, je vtoževana terjatev tožnice zastarala najkasneje 1. 1. 2021. Storitve so bile opravljene v letu 2019, enoletni zastaralni rok, ki velja za vtoževane terjatve v skladu s 3. in 5. točko prvega odstavka 355. člena OZ, pa prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Enoletni zastaralni rok tako poteče najkasneje 1. 1. 2021, tožnica pa je predlog za izvršbo vložila šele 2. 12. 2021, enoletni zastaralni rok je tako že potekel. Zaradi napačne uporabe 619. člena OZ v zvezi s 3. in 9. členom OZ ter 3. in 5. točke prvega odstavka in drugega odstavka 355. člena OZ je sodišče prve stopnje storilo kršitev zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišče ni upoštevalo pravilnega uspeha pravdnih strank v postopku, je treba izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti oziroma sodbo razveljaviti tudi glede pravdnih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZPP, saj tožbeni zahtevek tožnice ne presega 2.000 EUR. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Kljub temu, da toženec navaja, da uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To je razvidno že iz njegovih navedb, da je sodišče kršilo 12. in 283. člen ZPP ter 22. člen v zvezi s 46. in 47. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Gre torej za uveljavljanje relativno bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki so podane, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vse tovrstne pritožbene navedbe so zato v sporu majhne vrednosti neupoštevne, tudi če bi bile zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka dejansko podane in uveljavljane pravočasno.1

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi med drugim ugotovilo, da je toženec 5. 10. 2018 na tožnika naslovil zahtevo za odpoved/zamrznitev naročniškega razmerja, s katero je zahteval začasni izklop, in sicer na naslovu naročniškega razmerja ... S tem ni prišlo do prenehanja naročniškega razmerja, v skladu s 4.i členom Splošnih pogojev, s katerimi je bil toženec seznanjen, pa se lahko zahteva začasno mirovanje naročniškega razmerja največ enkrat letno za največ šest mesecev v koledarskem letu. Ker toženec ni izbral točnega datuma ponovnega vklopa po začasnem izklopu, bi lahko v skladu s Splošnimi pogoji začasno mirovanje naročniškega razmerja (začasni izklop) trajalo največ šest mesecev, ker pa je pri tožniku (kar ni bilo prerekano) prišlo do napake v sistemu, tožnik tožencu vse do 31. 3. 2021 ni izdajal računov za opravljene storitve. Sodišče je ugotovilo, da iz računov izhaja, da je bil prvi račun izdan za obdobje od 1. 3. 2021 do 31. 3. 2021. Na takšne dejanske ugotovitve je sodišče druge stopnje v sporu majhne vrednosti vezano oziroma jih ni dopustno izpodbijati, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi toženec zatrjuje drugačno dejansko stanje, torej da se računi nanašajo na storitve, ki so bile opravljene od 5. 4. 2019 dalje (april do avgust 2019). Ne drži, da tožnica računov ni izdala pravočasno, pač pa jih za določene mesece, kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sploh ni izdala. Izdala je tako le račune za obdobje od marca 2021 dalje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz navedenih računov (priloga A 12 do A 16) jasno razvidno, da so terjatve v plačilo dospele v letu 2021, kar je prav tako dejanska ugotovitev, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Enoletni zastaralni rok za vtoževane terjatve (po 3. in 5. točki prvega odstavka 355. člena OZ) je tako v skladu z drugim odstavkom 355. člena OZ, ki določa, da enoletni zastaralni rok prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, pričel teči po poteku leta 2021, torej 1. 1. 2022. Terjatve po navedenih računih bi tako zastarale šele 1. 1. 2023. Ker je tožnica predlog za izvršbo vložila dne 2. 12. 2021, pa enoletni zastaralni rok še ni potekel in do zastaranja vtoževane terjatve ni prišlo. Določbe 3. in 5. točke prvega odstavka in drugega odstavka 355. člena OZ je tako sodišče prve stopnje ob povedanem uporabilo pravilno. Ker je sodišče odločitev oprlo na pogodbena določila ter Splošne pogoje, pa tudi očitek o zmotni uporabi 619. člena OZ v zvezi s 3. in 9. členom OZ ni utemeljen.

7. Ob povedanem je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni očitki o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka pa niso utemeljeni. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Neutemeljeni so tudi očitki glede stroškovne odločitve, ki jo toženec izpodbija le posledično. Odločitev o glavni stvari je pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da je toženec tožnici dolžan povrniti njene pravdne stroške.

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru toženca je že pravnomočen, zato na ugovor krajevne pristojnosti tudi iz tega razloga toženec opozarja neutemeljeno, o ugovoru zastaranja pa je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko odločilo.