Jedro

Ker je bil dogovor z dne 12.12.1983, na katerem temelji toženčeva obveznost, sklenjen v tujini v zvezi z zapuščinskim postopkom po tujem državljanu, kjer so bile predmet dedovanja predvsem hranilne vloge v šilingih, ni zakonitih ovir, da dobi tožnica svoj dogovorjeni delež v tuji valuti.

Tožnica pa je za čas zamude, ko je toženec brez utemeljenega razloga zavlačeval z izpolnitvijo svoje obveznosti preko deset let, upravičena do zamudnih obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled v ATS.

Izrek

1./ Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Toženec E.D. mora plačati tožnici B.D. znesek 136.304,35 ATS z zamudnimi obrestmi od 11.9.1984 dalje do plačila po obrestni meri za vpogledne devizne hranilne vloge v ATS ter ji povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 319.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1993 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2./ V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek 136.304,35 avstrijskih šilingov (ATS) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1984 dalje do plačila in da ji povrne pravdne stroške v znesku 319.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1993 dalje. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni da tožbeni zahtevek zavrne.

V obrazložitvi revizije navaja, da tožnica v postopku ni dokazala, da ji je toženčev oče kaj dolgoval. Sodišči prve in druge stopnje nista navedli, na kakšni podlagi naj bi obstajala toženčeva obveznost. Iz dogovora z dne 12.12.1983 toženčeva obveznost ne izvira, saj ga je podpisal, ne da bi vedel, kaj podpisuje. Tega dogovora tudi sodišče v B. ni upoštevalo. Podedovane zapuščine ni več in toženec naložene obveznosti tudi ne more izpolniti. Tožnica nepravilno zahteva plačilo v tuji valuti. Eventuelne zapustnikove obveznosti bi lahko bile naložene le vsem dedičem enako, ne pa le enemu samemu. Končno še navaja, da je terjatev zastarana.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena le v spodaj navedenem obsegu.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredeljen. Navedbe v obrazložitvi o pomanjkljivih razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje bi kazale, da revident zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ki pa po ugotovitvah revizijskega sodišča ni podana. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Kolikor toženec v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče njegovih navedb ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Pravilno uporabo materialnega prava je revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi presojalo v okviru revizijskih navedb in tudi po uradni dolžnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, ko sta tožencu naložili plačilo zneska 136.304,35 ATS. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, je toženec skupaj s svojo sestro E.S. na zapuščinski obravnavi po pok. očetu E.D. dne 12.12.1983 pri notarju v B. prevzel nerazdelno obveznost, da izplača tožnici (zapustnikovi nezakonski hčeri) 1/3 zapuščinske aktive. V razdelilnem zapisniku z dne 14.8.1984 je bilo ob upoštevanju čiste zapuščine ugotovljeno, da znaša 1/3 delež 136.304,35 ATS. V postopku je sodišče podrobno ugotavljalo, kakšni so bili odnosi med zapustnikom in njegovo nezakonsko hčerjo in zakaj je prišlo do omenjenega dogovora. Kot sta sodišči pravilno poudarili, se toženec svoji obveznosti iz tega dogovora ne more izogniti s trditvami, da ni vedel, kaj podpisuje. Gre za veljaven dogovor po avstrijskih in naših predpisih, katerega toženec ni izpodbijal. Sicer pa je bilo ugotovljeno, da je bil toženec seznanjen s potekom zapuščinske obravnave in vsebino dogovora, ker mu je vse sproti prevajala sestra E.S., ki je tudi podpisala dogovor in prevzela enake obveznosti. Ker do izpolnitve dogovora ni prišlo, je tožnica glede na nerazdelno toženčevo obveznost lahko zahtevala plačilo tudi samo od njega.

Revizijskega ugovora o zastaranju terjatve toženec ni obrazložil. Očitno pa zastaranje v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je bil dogovor sklenjen dne 12.12.1983 in do vložitve tožbe dne 4.2.1985 zastaralni rok ni potekel (371.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženec tudi ne more uspešno ugovarjati plačilu v tuji valuti. Ker je bil dogovor z dne 12.12.1983, na katerem temelji toženčeva obveznost, sklenjen v tujini v zvezi z zapuščinskim postopkom po tujem državljanu, kjer so bile predmet dedovanja predvsem hranilne vloge v šilingih, ni zakonitih ovir, da dobi tožnica svoj dogovorjeni delež v tuji valuti.

Pravilnost izreka o plačilu zamudnih obresti je revizijsko sodišče presojalo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, je odločitev o plačilu zakonitih zamudnih obresti toliko nejasna, da bi jo bilo mogoče razlagati v toženčevo škodo. Zakonske določbe o plačilu zamudnih obresti se nanašajo le na plačila v tolarjih in pri terjatvah v tuji valuti ne pridejo v poštev, saj bi pomenile dodatno valorizacijo terjatve. Tožnica pa je za čas zamude, ko je toženec brez utemeljenega razloga zavlačeval z izpolnitvijo svoje obveznosti preko deset let, upravičena do zamudnih obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled v ATS. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo glede plačila zamudnih obresti ustrezno spremenilo (1.odst. 395.čl. ZPP).

V ostalem delu pa je revizijsko sodišče iz navedenih razlogov zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

O stroških postopka revizijsko sodišče ni odločalo, ker v zvezi s spremenjenim izrekom o zamudnih obrestih v postopku niso nastali nobeni pravdni stroški.