Jedro

Pravni posel, ki ga sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če slednji ta pravni posel naknadno odobri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 16231/2007 z dne 31. 01. 2008 razveljavi tudi v 1., 3. in 4. točki izreka in se tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je slednja od tožene stranke zahtevala plačilo glavnice v višini 4.455,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.12.2006 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka, zavrne. Tožeči stranki je posledično naložilo, da toženi stranki povrne 48,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti, dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka šteje zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je blago naročila priča D.K. in da je bila le-ta pri tem pooblaščena s strani tožene stranke, za napačen, saj je v nasprotju z dejstvi ugotovljenimi in dokazanimi tekom glavne obravnave. Zaslišane priče so potrdile, da so igralci športno opremo prejeli in jo predhodno pomerjali v poslovnih prostorih tožeče stranke ter jo naknadno tam tudi menjavali. Tožeča stranka šteje, da je s tem, ko je priča M. M. potrdil, da so bili igralci tedaj v enakih oblačilih in obutvi in da se je za dobavo te športne opreme dogovarjal D. K. ter da je bila to edina skupna športna oprema, ki so jo uporabljali izven ledene ploskve, dokazano, da je bila pogodba med tožečo in toženo stranko sklenjena, vendar pa le enostransko izpolnjena. Posel je bil odobren, saj so to enotno opremo nosili. Na teh oblačilih so bili tudi simboli in ime hokejskega kluba (tožene stranke). Prav tako je splošno znano dejstvo, da športni klubi navzven nastopajo z enotno športno opremo. Nadalje je tožeča stranka zatrjevala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo dejstvo, da se izpovedba priče D. K. glede naročila blaga ne sklada z izpovedbo priče M. M., niti se sodišče do tega neskladja ni opredelilo v obrazložitvi sodbe. Dokaz je torej bil izveden, a se sodišče do njega ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Posledično sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka šteje, da je na podlagi navedene ter razpoložljive dokazne dokumentacije nedvomno, da je bil sklenjeni pravni posel s strani tožeče stranke v celoti realiziran, obveznosti tožene stranke pa so ostale neporavnane. Nadalje je tožeča stranka v pritožbi pojasnila, da je tožena stranka denar za plačilo obveznosti po sklenjenem poslu prejela v obliki sponzorskih sredstev od podjetja A. s. ter da je tožena stranka v okviru koriščenja DDV-ja iz vhodnih računov upoštevala tudi račun tožeče stranke za sporno blago. Navedbe v zvezi z naročilom blaga pa je pripravljen potrditi tudi takratni član upravnega odbora tožeče stranke, M. S. Sprenevedanje tožene stranke tudi ni osamljen primer in zoper njo v zelo podobni zadevi teče tudi postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III Pg 2712/2008. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo, da tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je bila oprema, katere plačilo tožeča stranka v tem postopku zahteva, s strani tožene stranke sploh naročena, saj izvedeni dokazi niso potrdili, da je opremo po pooblastilu tožene stranke naročil D. K., niti tega, da je bilo naročilo brez pooblastila kasneje odobreno. Dvoma v takšne dejanske zaključke ne more vzbuditi niti opozarjanje na del izpovedbe priče M. in priče K., ki si nasprotujeta, saj zgolj to, da se je D.K. morebiti res dogovarjal s tožečo stranko o nabavi opreme, še ne dokazuje, da je za to tudi imel pooblastilo tožene stranke, niti tega, da je slednja naročilo, če je bilo oddano brez njenega pooblastila, odobrila, kar pa je za odločitev, upoštevajoč 73. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), bistveno. Kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče, se pogodba lahko veljavno sklene tudi preko nekoga drugega, vendar le z pooblastilom. Če takšnega pooblastila ni, pa neupravičeno zastopanega pogodba, ki jo je sklenila oseba, ki takšnega pooblastila ni imela, zavezuje le, če jo naknadno odobri.

6. Glede pritožbenih navedb o tem, kje je tožena stranka dobila sredstva za plačilo obveznosti po sklenjenem pravnem poslu; o tem, da je v okviru koriščenja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) tožena upoštevala tudi račun tožeče stranke za sporno športno opremo; da bi navedbe v zvezi z naročilom blaga bil pripravljen potrditi takratni član upravnega odbora tožeče stranke, M. S.; da je vodstvo kluba poskrbelo za namestitev simbolov kluba in da so igralci predhodno menjavali, nato pa nosili in uporabljali športno opremo in da pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče še en podoben postopek zoper toženo stranko, kar vse naj bi dokazovalo veljavno sklenitev pogodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustne pritožbene novote (primerjaj 337. člen ZPP), ki jih pritožnik niti ne opraviči. Pri odločitvi jih zato ne more upoštevati. Ob tem je potrebno še pojasniti, da to velja ne glede na to, da so o nekaterih dejstvih na katera opozarja pritožba, izpovedale tudi priče. Izvajanje predlaganih dokazov je namreč namenjeno dokazovanju že pred tem zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih trditev.

7. Neutemeljen je nadalje očitek, da je prvo sodišče s tem, ko se ni posebej opredelilo do neskladja med izpovedbo priče M. M. in priče D. K. glede naročila blaga, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je prvo sodišče dokazno oceno izvedlo v skladu z napotilom 8. člena ZPP in se v zvezi s tem opredelilo (čeprav res ne izrecno do razlike v njuni izpovedbi), tudi do izpovedi obeh zgoraj omenjenih prič. Iz razlogov tako med drugim izhaja, da je ravno v pogledu vprašanja, ali je priča K. opremo naročila ali ne, sodišče verjelo priči K., ker njeno izpovedbo v tem delu potrjujejo še druge okoliščine o katerih so izpovedale ostale priče, kar v pogledu dolžnosti opredelitve zadostuje.

8. Kaj so odločilna dejstva v tej zadevi, je že bilo pojasnjeno. Ker sodba vsebuje razloge o vseh, ti razlogi pa so tudi jasni in si med seboj ne nasprotujejo, je pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve mogoč. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Toženi stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.