Jedro

Časovna omejitev vira financiranja določenega dela ni odločilen kriterij, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Projektno delo predstavlja določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom (ki pomeni tudi končanje tega dela). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da delo tožnice na projektu ni imelo teh značilnosti, saj je bila tožnica zaposlena v kadrovski službi tožene stranke, pri čemer je svoje delo občasno opravljala tudi za vse zaposlene. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da delo programskega obdobja ni bilo končano niti do konca leta 2015, temveč se je nadaljevalo tudi v letu 2016, pri čemer ta dela zdaj opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni za novo programsko obdobje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela tožnice ni mogoče opredeliti kot delo, ki bi bilo organizirano v smislu projekta, zato je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila prekinitev delovnega razmerja tožnici s strani tožene stranke dne 30. 11. 2015 nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je kot nezakonita odpravilo (pravilno: razveljavilo) sklepa tožene stranke z dne 5. 11. 2015 in 9. 12. 2015. V III. točki izreka je ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2015 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. V IV. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak ji še traja, da jo je dolžna tožena stranka v 15 dneh pozvati nazaj na delo ter ji vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 4. 2015, ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožnici od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva za vrnitev na delo obračunati bruto mesečne plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 4. 2015 v zvezi z aneksom z dne 9. 11. 2015, a brez dela mesečnih plač iz tretjega odstavka 73. člena ZJU, od teh bruto zneskov za tožnico odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati za čas od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 mesečne neto zneske, zmanjšane za 673,95 EUR mesečnega neto nadomestila za brezposelnost ter zakonske zamudne obresti od teh neto zneskov, ki tečejo od šestega dne v mesecu za pretekli mesec, za čas od 1. 6. 2016 do poziva za vrnitev na delo pa mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestega dne v mesecu od neto plače preteklega meseca do plačila. V V. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun bruto plač, vključno z delom plač iz tretjega odstavka 73. člena ZJU, upoštevanje bruto namesto neto višine izplačanega nadomestila za brezposelnost in plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred šestim dnem v mesecu od neto plače preteklega meseca. V VI. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa mora v 8 dneh povrniti 981,22 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je šlo pri delu tožnice za projektno delo in sicer za delo na projektu "A.". Delo tožnice je bilo vezano na kadre, ki so delali na tem projektu. Zato so bile pogodbe o zaposlitvi, vključno s tožničino pogodbo o zaposlitvi, sklenjene za čas trajanja projekta. Datum 30. 6. 2015 ni bil datum zaključka projekta, kot ga definira sklep Vlade RS, je pa vezan na razpoložljiva sredstva B. v projektih B., ki ga je potrdila Vlada RS. Ker se osnovni projekt "A." dne 30. 6. 2015 še ni zaključil, je prisojni organ tožene stranke odločil, da se projekti B. podaljšajo do 31. 12. 2015. to pa je pomenilo, da se lahko vsem zaposlenim za določen čas do 30. 6. 2015 pogodbe o zaposlitvi podaljšajo najkasneje do 30. 11. 2015. V skladu s sklepom Vlade RS z dne 28. 9. 2006 in 14. 1. 2010 je bilo zaposlenih 55 javnih uslužbencev za določen čas, za čas trajanja projekta do 30. 6. 2015, in sicer iz sredstev B., saj drugače niti ni bilo možno zaposlovati (za nedoločen čas). Šele s sklepom vlade z dne 26. 2. 2015 je Vlada RS odobrila zaposlitev do 375 oseb za nedoločen čas (za obdobje novega projekta C.). V zvezi s tem je tožena stranka objavila javne natečaje za zasedbo prostih delovnih mest, kar je bilo v skladu s 122. členom Ustave RS. Tožnica se je prijavila le na enega od njih, vendar pa s svojo prijavo ni bila uspešna. Ker je bilo delo javnih uslužbencev na projektu A. vezano na posamezne operacije in na doseganje konkretnih ciljev, ki ne predstavljajo rednih nalog tožene stranke, so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonite, tožnica pa je vse svoje naloge opravljala v okviru obravnavanega projekta. Njene strokovne naloge so zaključene, v obdobju po 1. 12. 2015 pa so se izvedla še posamezna opravila za javne uslužbence iz projekta A.. Novo zaposleni javni uslužbenci za nedoločen čas sedaj opravljajo delo za nov projekt v programskem obdobju C.. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 100/2012, v kateri je bilo zavzeto stališče, da lahko pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz naslova projektnega dela pogodba o zaposlitvi traja tudi krajši čas od trajanja projekta. V pritožbi nadalje navaja, da vztraja pri podrednem predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Tožnica za izvajanje novega projekta C. ni bila izbrana za zasedbo delovnega mesta št. ..., na katero se je prijavila. Iz izpovedb prič D.D., E.E. in F.F. (ki so bili nadrejeni tožnici) pa tudi iz pisne izjave ministrice G.G., ki jo sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, izhaja, da je bil postopek izbire za to delovno mesto izveden zakonito in nediskriminatorno. Sodišče prve stopnje njihovih izpovedb ni pravilno dokazno ocenilo, kot tudi ni pravilno ocenilo tožničine izpovedbe. Iz izpovedb teh prič izhaja, da je med obema strankama porušeno medsebojno zaupanje in da delovnega razmerja zato ni mogoče nadaljevati. Tožnica je bila do sodelavcev in do nadrejenih napadalna in agresivna, do njih je imela neprimeren odnos, izven svojega delovnega mesta je iznašala osebne podatke o drugi kandidatki, kar je skrajno zavržno ravnanje za človeka, ki dela v kadrovski službi. S tem je kršila navodila tožene stranke, kodeks javnih uslužbencev, pa tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov. Glede na vse navedeno tožena stranka s tožnico ne more nadaljevati delovnega razmerja. Pri vprašanju porušenega zaupanja bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pisno izjavo ministrice G.G.. Tudi iz njene izjave izhaja, da tožnici ne zaupa. Tožena stranka vztraja, da so bili na javnem natečaju izbrani tisti kandidati, ki so se izkazali kot najbolj strokovno usposobljeni za opravljanje dela na uradniških delovnih mestih, med njimi pa ni bilo tožnice. Zadnja ocena tožničinega dela, ki jo je izdelala H.H., je bila izdelana v obdobju pred tožničinim neprimernim vedenjem in reakcijo na neizbiro (grožnje, napadalno vedenje, žaljenje vseh zaposlenih). Medsebojno zaupanje je porušilo tožničino vedenje, ne pa njeno obtoževanje glede ravnanja pristojnih pri toženi stranki v zvezi z natečajnim postopkom.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (posledično pa tudi v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim delom tožničinega tožbenega zahtevka) storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 236.a členom ZPP in 8. členom ZPP, medtem ko v zvezi s preostalim delom tožničinega tožbenega zahtevka, ki je pod pritožbenim preizkusom, ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje v zvezi z navedenim delom tožbenega zahtevka je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala odpravo (pravilno: razveljavitev) sklepov tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena njena zahteva za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, za ugotovitev, da ji je delovno razmerje 30. 10. 2015 nezakonito prenehalo, za ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, vtoževala pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku praktično v celoti ugodilo (razen dela glede obračuna bruto plače, vključno z delom plače iz tretjega odstavka 73. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), glede upoštevanja bruto namesto neto višine izplačanega nadomestila za brezposelnost ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od neto plače za čas pred šestim dnem v mesecu za pretekli mesec). Ugotovilo je, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas (A2, A3, A1; k eni od pogodb o zaposlitvi pa je sklenila tudi aneks - A4), na podlagi katerih je bila pri toženi stranki neprekinjeno v delovnem razmerju od 1. 11. 2007 do 31. 11. 2015. Iz navedenih pogodb o zaposlitvi za določen čas je razvidno, da so bile sklenjene zaradi izvedbe projekta "A.".

7. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo, če je delo tožnice v okviru projekta "A." predstavljalo projektno delo v smislu citirane določbe ZJU. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da delo, v zvezi s katerim je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas (projekt "A."), ni projekt v smislu 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU (kot tudi ni šlo za projektno delo glede na enajsto alinejo prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) oziroma glede na deseto alinejo 52. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ugotovilo je, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (vezan na določeno programsko obdobje) v tem, da je bil vir financiranja B. časovno omejen. Časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo - tako tudi Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem; GV založba, Ljubljana 2016, stran 299). Projektno delo predstavlja po stališču pritožbenega sodišča določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom (ki pomeni tudi končanje tega dela). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da delo tožnice na projektu "A." ni imelo teh značilnosti, saj je bila tožnica zaposlena v kadrovski službi tožene stranke, pri čemer je svoje delo občasno opravljala tudi za vse zaposlene v Službi I.. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da delo programskega obdobja A. ni bilo končano niti do konca leta 2015, temveč se je nadaljevalo tudi v letu 2016, pri čemer ta dela zdaj opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni za novo programsko obdobje C. (za to obdobje je sicer tožena stranka z javnimi uslužbenci sklepala pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kar izhaja tako iz sklepa Vlade RS z dne 26. 2. 2015 - B7, kot tudi iz izpovedbe priče J.J.). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela tožnice ni mogoče predeliti kot delo, ki bi bilo organizirano v smislu projekta, zato je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU. V posledici te ugotovitve je utemeljeno ugodilo delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na presojo zakonitosti sklepov tožene stranke z dne 5. 11. 2015 in 9. 12. 2015, za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki z dnem 30. 11. 2015 ter za ugotovitev, da je imela tožnica s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2015 in aneksa z dne 1. 11. 2015 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Svojo odločitev je pravilno obrazložilo s sklicevanjem na 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je treba šteti tožničino delo za projektno delo, ker naj bi bilo njeno delo izključno vezano na kadre, ki so opravljali delo na projektu "A.". Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnica poleg tega dela občasno opravljala tudi kadrovsko delo za druge javne uslužbence (ne le za tiste, ki so delali na programu A.), potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, pa se je nadaljevala tudi po 1. 12. 2015, tudi v času nove finančne perspektive (programsko obdobje C.). Na pravilno ugotovitev, da za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, ne vpliva niti dejstvo, da je tožena stranka program "A." opredelila kot projekt, niti dejstvo, da je Vlada RS s sklepom z dne 28. 9. 2006 (B1) določila, da se za opravljanje nalog na področju K. v programskem obdobju A. izvajajo zaposlitve za določen čas, ki se financirajo iz sredstev K.. Kot je bilo že ugotovljeno, le poimenovanje nekega dela kot projektno delo, ne da bi se upoštevalo njegovo vsebino, še ne pomeni, da je dejansko šlo za projektno delo. Poleg tega pa tožena stranka kot delodajalec le s sprejetim sklepom z dne 28. 9. 2006 ni mogla obiti določbe 68. člena ZJU, ki izrecno opredeljuje primere, v katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se na podlagi že zgoraj omenjenega 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Tej zakonski presumpciji se tožena stranka ne more izogniti niti s sklicevanjem na svojo odločitev v zgoraj omenjenem sklepu.

9. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, kjer je VS RS zavzelo stališče, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklepa tudi za čas, ki je krajši od časa trajanja celotnega projekta. V tem individualnem delovnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da program A. sploh ni predstavljal projekta v smislu 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU in da je za delo tožnice obstajala potreba tudi v nadaljnjem obdobju (delo tožnice se je izvajalo tudi po 30. 11. 2015 in tudi v obdobju finančne perspektive C.).

10. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje glede porušenega medsebojnega zaupanja med tožnico in toženo stranko, ki ga je tožena stranka zatrjevala v zvezi z njenim predlogom za prenehanje tožničine pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1) vsaj preuranjeno opustilo dokazno oceno pisne izjave ministrice G.G., s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 236.a členom ZPP in 8. členom ZPP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica v zvezi z zatrjevanim neprimernim obnašanjem do ministrice v svoji vlogi z dne 4. 10. 2016 predlagala njeno zaslišanje in pri izvedbi tega dokaza vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo dne 30. 11. 2016. Ker je bilo poleg tega dokaznega predloga tožnice s strani obeh strank predlagano tudi zaslišanje več drugih prič, je sodišče prve stopnje na tem naroku zaslišalo tožnico in tri priče (J.J., L.L. in E.E.) ter sprejelo dokazni sklep, da se še tri druge priče (H.H., F.F., D.D.) zaslišijo na naslednjem naroku, strankam pa je naložilo, da morata v 30 dneh sodišču dostaviti pisne izjave še ostalih predlaganih prič v skladu z 236.a členom ZPP o dejstvih, o katerih naj bi te priče izpovedovale na naroku. Stranki je opozorilo tudi na to, da bo dokaz z zaslišanjem teh prič izvedlo le, če bo stranka izkazala za verjetno, da je pisne izjave prič poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Poleg tega je dalo strankama rok tri dni od prejema izjav prič, da podata izjavo o tem, ali zahtevata njihovo zaslišanje.

11. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je ministrica, sklicujoč se na prejeti dopis z dne 2. 12. 2016 in zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30. 11. 2016 (torej na narok, na katerem je sodišče prve stopnje stranki zavezalo k dostavi pisnih izjav prič po 236.a členu ZPP), predložila sodišču prve stopnje svojo pisno izjavo skupaj s kopijo osebnega dokumenta, izvod te izjave pa je poslala v vednost pooblaščencu tožnice in zakonitemu zastopniku tožene stranke. Iz podatkov spisa je še razvidno, da je kopijo dopisa ministrice in njeno pisno izjavo vročilo obema strankama tudi sodišče prve stopnje. Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2017 predlog za zaslišanje ministrice umaknila, kar je ponovila tudi na naroku za glavno obravnavo dne 27. 1. 2017 z dodatno navedbo, da umika tudi predlog za pridobitev pisne izjave ministrice. V zvezi s tem je tožena stranka navedla, da vztraja na zakonitosti pisne izjave ministrice in da njenega zaslišanja ni zahtevala zato, ker je ocenila, da je ta izjava zadostna in primerna, umik tega dokaznega predloga s strani tožnice pa je prepozen.

12. Glede na zgoraj opisan potek dogodkov v zvezi s pisno izjavo ministrice je sodišče prve stopnje sklenilo, da ministrice ne bo zaslišalo, niti ne bo upoštevalo njene izjave pri odločitvi, čemur pa je tožena stranka na tem naroku izrecno ugovarjala. Po zaključku pritožbenega sodišča je v zvezi s to pisno izjavo ministrice odločilno, katera od strank je ministrico pozvala (do tega poziva je očitno prišlo z dopisom z dne 2. 12. 2016, na katerega se sklicuje ministrica v svojem spremnem dopisu), da to pisno izjavo poda. Če jo je pozvala tožnica, potem dejstvo, da je ministrica svojo pisno izjavo poslala direktno na sodišče, ne pomeni, da ni šlo za tožničin dokaz po 236.a členu ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje v tem primeru pri odločanju upoštevati tudi pisno izjavo ministrice, ki se nahaja v spisu. Bistveno je, da je bila ta pisna izjava vložena v spis, s čimer je postala del dokaznega gradiva tožnice (ne glede na to, da je to pisno izjavo vložila v spis priča sama, je prišlo do podajanja te izjave na tožničin predlog). Dokaz s pisno izjavo je bil izveden z vložitvijo te izjave v spis, zato tožnica po mnenju pritožbenega sodišča tega dokaznega predloga ni mogla več umakniti (podobno kot ne bi mogla stranka umakniti npr. dokaznega predloga z zaslišanjem priče potem, ko bi bila ta priča že zaslišana, pa bi izpovedovala v škodo stranke, ki jo je predlagala za zaslišanje). Do drugačne situacije pa bi prišlo v primeru, če bi ministrica podala svojo pisno izjavo na predlog tožene stranke (čeprav tega dokaza tožena stranka ni predlagala). V takšnem primeru bi bilo treba to pisno izjavo ministrice šteti kot dokaz tožene stranke, ki pa bi bil v spis vložen v nasprotju s pravili prekluzije, s tem pa bi bila pisna izjava ministrice neupoštevna.

13. Pred odločitvijo o tem, ali naj sodišče prve stopnje upošteva pisno izjavo ministrice, bo moralo ugotoviti, na pobudo katere od strank je ministrica pisno izjavo vložila v spis (pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo na podlagi tožničinih navedb iz odgovora na pritožbo zaključiti, da je do vložitve pisne izjave ministrice v spis prišlo na predlog tožničinega pooblaščenca - stran 4 odgovora na pritožbo). Če bo ugotovilo, da je bila pisna izjava ministrice vložena v spis na predlog oziroma pobudo tožnice, bo moralo to pisno izjavo dokazno oceniti in ob dokazni oceni preostalih dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev glede uporabe 118. člena ZDR-1, ugotoviti ali je predlog tožene stranke za sodno razvezo utemeljen. V odvisnosti od te ugotovitve bo moralo presoditi še utemeljenost tožničinega reintegracijskega in reparacijskega dela tožbenega zahtevka.

14. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer soglaša z dokazno oceno preostalih izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še mogoče. Iz izpovedb nekaterih prič (npr. D.D. in E.E.) zares izhaja, da je bil odnos tožnice do sodelavcev neprimeren, vendar pa iz pisnih izjav prič H.H., M.M. in N.N. pa ne izhaja, da bi bil ta odnos problematičen. Poleg tega je tudi L.L., tožničin sodelavec, ki je bil s tožnico skupaj v pisarni, izpovedal, da sta imela s tožnico zelo dober odnos, da so med seboj sodelovali in si pomagali. Prav tako ni nepomembno dejstvo, da v zvezi z obnašanjem tožnice do sodelavcev oziroma nadrejenih tožena stranka zoper tožnico ni začela nikakršnih postopkov. Zoper tožnico tudi ni bilo uvedenega nobenega postopka v zvezi z zatrjevano kršitvijo glede varstva osebnih podatkov za eno od kandidatk, kar dejansko nakazuje na to, da tega ravnanja tožnice tožena stranka ni štela kot takšnega, da nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnico ne bi bilo mogoče. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da je do teh podatkov tožnica prišla pri opravljanju svojega dela in da iz postopka ne izhaja, da bi tožnica te podatke posredovala komu drugemu razen svojemu odvetniku in nadrejenim, ki so bili prisotni na sestanku pri ministrici v septembru 2015. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da se je tožnica v zvezi s projektom za programsko obdobje C. prijavila le na eno prosto delovno mesto (s svojo prijavo na ta razpis ni bila uspešna), ni odločilno, saj to ne pomeni, da je prišlo med tožnico in toženo stranko do porušenja zaupanja kot podlago za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je nebistveno tudi pritožbeno navajanje tožene stranke, da tožnica v ponovljenem postopku odločanja o njeni zahtevi za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ni želela odgovarjati na vprašanja, s čimer naj bi se kazal tudi njen odnos do tožene stranke kot delodajalca. Delavec ima pravico, da se o očitkih delodajalca izjavi, v kolikor pa v zvezi s tem izjave ne želi dati, mu to ne more iti v njegovo škodo (niti v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi). Tudi dejstvo, da je tožnica v zvezi z neuspešno prijavo na prosto delovno mesto pri toženi stranki zahtevala sodno varstvo, kot to smiselno izhaja iz pritožbenih navedb tožene stranke, ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere naj bi bila sodna razveza njene pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, na kakšen način je prišla pisna izjava ministrice v predmetni spis in nato ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč pritožbenega sodišča ugotoviti, ali bo to pisno izjavo ministrice dokazno ocenilo ali ne, v odvisnosti od te ugotovitve pa bo moralo ponovno odločiti o predlogu tožene stranke za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 in o preostalem delu njenega tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

16. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožnice temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.