Jedro

Na podlagi tarifne številke 3102 ZOdvT je treba priznati nagrado le za en narok. Število opravljenih narokov tako ne vpliva na višino nagrade.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku priznala stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči (na podlagi napotnice opr. št. Bpp 2537/2009 z dne 30. 11. 2009) v višini 248,40 EUR. V obrazložitvi navaja, da je bila upravičenki A.A. odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. IV P 3334/2009 zaradi dodelitve otroka, določitve preživnine, stikov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen sodnih taks. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil dodeljen tožnik.

Toženka tožniku ni priznala nagrade za naroke dne 3. 5. 2010, 19. 8. 2010, 22. 10. 2010, 24. 11. 2010 in 15. 12. 2010, ker so po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) prizna nagrada le za en narok.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in meni, da je toženka nepravilno uporabila ZOdvT. Navedeni zakon predvideva ločeno vrednotenje narokov, kar je logično in sledi tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Poleg tega mu ni priznala DDV, čeprav je zavezanec za njegovo plačilo. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter ga nadomesti z novim, katerega vsebino navede. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa, kar podrobneje obrazloži, pojasni pa še, da je tožniku dne 11. 4. 2011 izdala dopolnilni sklep, s katerim mu je priznala še 20 % DDV.

Tožnik v pripravljalni vlogi izraža nestrinjanje s stališči, ki jih je v odgovoru na tožbo zavzela toženka. Sprašuje se, ali bodo v primeru takšne uporabe prava, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, odvetniki sploh še pripravljeni opravljati storitve brezplačne pravne pomoči v civilnih zadevah, saj bodo z nagrado komaj pokrili dejanske stroške prihoda na sodišče. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik sicer izpodbija celoten sklep toženke, torej tudi v delu, v katerem me je priznana nagrada za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice št. Bpp 2537/2009 z dne 30.11.2009 v višini 248,40 EUR (1. točka izreka). Ker pa iz vsebine tožbe izhaja, da se ne strinja zgolj z zavrnilnim delom sklepa (2. točka izreka) in z neodločitvijo toženke o priznanju DDV, je sodišče štelo, da jo vlaga samo zoper 2. točko izpodbijanega sklepa.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pri odmeri stroškov pravilno uporabila tarifno št. 3102, ko je tožniku le enkrat priznala nagrado za „zastopanje na naroku“ v višini 82,80 EUR in ne za vsak narok posebej.

Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožnika, da bi morala toženka odmeriti nagrado za vsak narok posebej. Nagrada za narok v pravdnem postopku je določena v 3. delu Odvetniške tarife pod tarifno št. 3102, kjer je določeno, da odvetniku pripada nagrada za narok, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi pripombe v uvodu tretjega dela tarife. V opombi 3 pod točko 2 je določeno, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Ustrezna analiza ZOdvT, upoštevajoč tudi namen, ki ga zasleduje in ki izhaja iz celovite ureditve odvetniških storitev po tem zakonu, pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke, da je na podlagi tarifne številke 3102 treba priznati nagrado le za en narok. Število opravljenih narokov tako ne vpliva na višino nagrade. Zakon je uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopkih o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik po izrecnih določbah ZOdvT nagrado za narok za vsak narok posebej.

Tožnik v tožbi opozarja na drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Sodišče pri tem pripominja, da so se po uveljavitvi ZOdvT dejansko v zvezi z razlago tarifne št. 3102 v sodnih odločbah pojavile različne razlage te tarifne številke. Vendar razlaga, kot izhaja iz tožbi priložene sodbe višjega sodišča, ni prevladujoča in ne predstavlja ustaljene sodne prakse. O tem spornem vprašanju je stališče sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 56/2011 in pritrdilo stališču, da je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni št. 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Glede na navedeno je toženka pravilno odločila, da je tožniku le enkrat priznala nagrado za zastopanje na naroku.

Kot izhaja iz odgovora toženke, pa je z dopolnilnim sklepom odločila tudi o priznanju DDV, česar tožnik ne prereka.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.