Jedro

Glede zatrjevane nematerialne škode (intimni odnos do zemljišča) se je sodišče prve stopnje opredelilo in kot razloge za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe pravilno navedlo, da je bilo pokopališče predvideno, vendar nedokončano, da zanj ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, ter da je bila namembnost prostora kasneje spremenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožniki so dne 26. 4. 2012 vložili tožbo, s katero izpodbijajo: gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011, s katerim je bilo investitorju gospodarski družbi A., d. o. o., dovoljena rekonstrukcija obstoječega poslovnega objekta s spremembo namembnosti v turistični apartma „B.“, z dozidavo in gradnjo bazena, na zemljišču parc. št. 111 in 112 obe k. o. ...; sklep Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-21 z dne 27. 10. 2011, s katerim je bila zavržena pritožba 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tožnika zoper navedeno gradbeno dovoljenje z dne 13. 9. 2001; 2. in 4. točko odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35108-440/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012, s katerima je bilo odločeno o stroških pritožbenega postopka.

2. Dne 28. 5. 2012 so tožniki vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero zahtevajo, da se: zadrži izvrševanje oziroma vsakršni pravni učinki odločbe (gradbenega dovoljenja) Upravne enote Koper z dne 13. 9. 2011, s katero je bila investitorju A., d. o. o., dovoljena gradnja na nepremičninah parc. št. 111 in 112 k. o. ...., do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora; prepove gradnja na parc. št. 111 in 112 k. o. .... na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 13. 9. 2011 do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora; stanje v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki se obravnava v tem upravnem sporu, zoper gradbeno dovoljenje z dne 13. 9. 2011, za čas do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora uredi tako, da je investitor A., d. o. o., dolžan opustiti kakršnokoli gradnjo na nepremičninah parc. št. 111 in 112 k. o. ....

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: da se tožba 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tožnika zoper odločbo (gradbeno dovoljenje) Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže; da se zahteva za izdajo začasne odredbe 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tožnika, ob smiselni uporabi 36. člena ZUS-1, zavrže (2. točka izreka); da se zahteva za izdajo začasne odredbe 1. in 2. tožnika na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrne (3. točka izreka).

4. V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa (pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ni bila vložena) sodišče prve stopnje navaja, da je prvi pogoj za obravnavanje tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu tožba zoper akt, katerega odložitev se zahteva, oziroma akt, v zvezi s katerim se zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Ker je bila tožba navedenih tožnikov (3. do 10. tožnika) zoper gradbeno dovoljenje z dne 13. 9. 2011 zavržena, tudi procesna predpostavka za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe ni izpolnjena. V obrazložitvi 3. točke izreka pa sodišče prve stopnje navaja, da ni verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode in tako ni izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče zato tudi ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristmi morebitnih nasprotnih strank.

5. Zoper 2. in 3. točko citiranega sklepa prvostopenjskega sodišča vlagajo tožniki pritožbo s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da prvostopenjsko sodišče ni zavrglo tožbe 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tožnika tudi glede sklepa z dne 27. 10. 2011 o zavrženju njihovih pritožb zoper navedeno gradbeno dovoljenje, zato je ta tožba v tem delu še vedno predmet tega upravnega spora. Zato bi sodišče prve stopnje moralo zahtevo za izdajo začasne odredbe 3. do 10. tožnika vsebinsko obravnavati. Menijo, da ureditvena začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 ni omejena le na upravne odločbe, ki se izvršujejo, ampak je možna tudi zoper sklepe procesnega značaja. To še posebej velja v primerih, ko se s procesnim sklepom prizadetemu subjektu odreka vstop v upravni postopek. Namen ureditvene začasne odredbe ni zgolj v preprečitvi škode, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, ampak je bistveno širši. Zato bi tudi situacija 3. do 10. tožnika morala biti predmet upravnega spora in predmet obravnave zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tako nedopustno ignoriralo celo vrsto okoliščin, ki bi odločitev v prid izdaje začasne odredbe lahko utemeljevale. Ravno tako je v celoti ignoriralo obširno argumentacijo zahteve, ni podalo nobene vsebinske obrazložitve, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pavšalnosti njihovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni mogoče očitati. Ključne okoliščine težko popravljive škode so izkazane. Poudarili so tudi bistveno distinkcijo med predmetno zadevo in drugimi upravnimi spori, v katerih se izpodbijajo gradbena dovoljenja, to pa je, da izpodbijano gradbeno dovoljenje predvideva uničenje oziroma bistveno predrugačenje objekta izrazito intimnega značaja, in predvideva globok gradbeni poseg v zemljišče, ki je po dolgih desetletjih njihovega boja za lastno pokopališče postalo njihova „sveta pokopališka zemlja“. Glede nematerialne škode so predložili vse, kar je bilo racionalno mogoče. Takšne nematerialne škode odškodninsko pravo z morebitno odškodnino v denarju ne more v celoti pokriti. Pritožbeno sodišče naj oceni, ali v dani situaciji predlagano začasno ureditev res lahko izniči in prikaže za neutemeljeno izrazito formalistična argumentacija. Ponovno opozarjajo na vse posledice gradnje in na posledice v primeru uspeha v upravnem sporu in vzpostavljanja prejšnjega stanja. Menijo, da so težko popravljivo škodo zaradi poseganja v njihove intimne občutke v zvezi s pokopališčem zagotovo izkazali.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

9. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje.

10. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

11. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče poudarja, da se z začasno odredbo (začasno) uredijo pravice, obveznosti in pravne koristi stranke, ki imajo podlago v materialnih predpisih. Zato v primeru, kadar je predmet upravnega spora vprašanje priznanja lastnosti stranke v upravnem postopku, tega vprašanja že po naravi stvari ni mogoče urediti začasno (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v svojem sklepu I Up 209/2009 z dne 27. 5. 2009). V obravnavanem primeru je bila tožba 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. tožnika zoper izdano gradbeno dovoljenje z dne 13. 9. 2011 zavržena, zahteva za izdajo začasne odredbe pa se nanaša izključno na zadržanje izvršitve oziroma ureditev razmerja v zvezi s spornim gradbenim dovoljenjem. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da procesna predpostavka za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe glede navedenih tožnikov niso izpolnjene. V zvezi s tožbo navedenih osmih tožnikov zoper sklep z dne 27. 10. 2011, s katerim je bila zavržena njihova pritožba zoper gradbeno dovoljenje z dne 13. 9. 2011 (v tem delu je upravni spor za navedene tožnike še „odprt“) pa je treba upoštevati zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 209/2009. 12. Sodišče prve stopnje je zahtevo prvega in drugega tožnika za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 (ureditvena začasna odredba). Gradbeno dovoljenje se namreč ne izvršuje, zato začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (v primeru izdanega gradbenega dovoljenja) niti ni mogoča. 13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se smiselno nanašajo na neobrazloženost izpodbijanega sklepa in s tem na absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnika v zahtevi nista verjetno izkazala slabega finančnega stanja investitorja in s tem povezane njegove nezmožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru odprave spornega gradbenega dovoljenja. Tudi sicer nista izkazala, s čim bi njima, v primeru nezmožnosti investitorja vzpostaviti prejšnje stanje, nastala težko popravljiva škoda. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da vprašanje javnega interesa (na čemer pravzaprav temelji zahteva za izdajo začasne odredbe), glede na to, da možnost nastanka težko popravljive škode ni bila izkazana, pravilno niti ni bilo presojano. Glede nematerialne škode (intimnega odnosa do zemljišča, na katerem naj bi bilo pokopališče) pa je sodišče prve stopnje zavzelo svoje stališče in obrazložilo, zakaj meni, da težko popravljiva škoda (ki glede 1. in 2. tožnika tudi ni izrecno konkretizirana) ni (in ne more biti) izkazana. Tako je kot svoje razloge pravilno navedlo, da je bilo pokopališče predvideno, vendar nedokončano in da zanj ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, namembnost prostora pa je bila kasneje spremenjena. Kot bistven element za odločitev sodišče prve stopnje navaja tudi dejstvo, da se na spornem območju ne nahajajo grobovi umrlih, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča navajanje tožnikov glede „intimne“ povezave s spornim zemljiščem (ki še niti ni bilo v prvotno namenjeni funkciji) sicer razumljivo, z vidika verjetno izkazane težko popravljive škode pa neupoštevno.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).