Jedro

Stranke smejo zahtevati izločitev dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 55/2008 z dne 22.10.2008 D.L. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 989/2008 z dne 23.1.2009 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojenko oprostili plačila stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 14.5.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijani sodbi opirata na nedovoljene dokaze ter kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, pa tudi kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenko oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, v zvezi z navedbami zahteve ugotavlja, da vložnik zahteve sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, dejansko pa izraža nestrinjanje z v izpodbijanih sodbah ugotovljenim dejanskim stanjem. Glede očitane kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa navaja, da jo je zavrnilo že sodišče druge stopnje.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenka in zagovornik seznanjena. Dne 2.7.2009 je obsojenkin zagovornik podal izjavo na odgovor vrhovnega državnega tožilca, v kateri ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Podrobno opisuje potek podpisovanja pogodb o zaposlitvi pri obsojenki kot delodajalki in navaja, da je bil enak postopek tudi pri oškodovanki. Vztraja pri trditvi, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nepodpisane pogodbe ne bi sprejel in da so navedbe oškodovanke o neurejenem zdravstvenem zavarovanju neresnične. Zatrjuje tudi, da obsojenka ni imela motiva za predložitev pogodbe s ponarejenim podpisom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v večjem delu ponavlja svoje navedbe iz pritožbe, na katere je v celoti odgovorilo sodišče druge stopnje. Iz vsebine navedb izhaja, da vložnik z njimi podaja lastno oceno dejanskega stanja, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

7. Zahteva neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev materialnega prava, saj so v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Z navedbami, da obsojenka ni vedela, da je podpis ponarejen in je zato ni bilo mogoče spoznati za krivo očitanega kaznivega dejanja, ki se lahko stori le z naklepom, pa izraža nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč in vsebinsko uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kazenski zakon je namreč kršen le v primeru, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi nepravilno ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi.

8. Vložnik v zahtevi ponavlja pritožbene očitke, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko ni izločilo uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 14.8.2002, ki da vsebinsko ustreza izjavi osumljenke, ki je bila s sklepom okrajne sodnice v Mariboru II K 429/2005 z dne 9.1.2006 izločena. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo (npr. v odločbi I Ips 133/2005 z dne 18.5.2006), da smejo po drugem odstavku 83. člena ZKP stranke zahtevati izločitev dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, o katerem govori zahteva, v spisu od začetka postopka, zato je vložnik navedeni rok zamudil. Tudi glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP na tej podlagi obsojenka in njen zagovornik ne bi mogla zahtevati izločitve sodnice iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. V udejanjanju teh procesnih pravic sta bila prekludirana. Vrhovno sodišče še poudarja, da sodišče uradnega zaznamka sicer ni izločilo iz spisa, vendar ga v dokaznem postopku tudi ni izvedlo kot dokaz in se nanj ne sklicujeta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah sodb, zato tudi ni vplival na zakonitost sodne odločbe in tudi kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

9. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojene D.L. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo v posebnem plačilnem nalogu odmerilo sodišče prve stopnje.