Jedro

Če je že vložen obtožni predlog, v sklep o podaljšanju pripora ni treba še enkrat povzemati opisa tega kaznivega dejanja, pač pa zadošča, da se sodišče v sklepu sklicuje na opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu.

Pri podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga sodišče ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov, ker to lahko stori le na glavni obravnavi. Ocenjuje le, če je zadosti dokazov za utemeljen sum.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega B.Z. s sklepom z dne 27.7.2001 iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena ZKP podaljšalo pripor do konca glavne obravnave. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 14.8.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevana kršitev zakona ni podana. Poudarja, da sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ni odredilo pripora, marveč ga je podaljšalo. Pred tem je bil pripor podaljšan že s sklepom sodišča prve stopnje z dne 29.6.2001 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 6.7.2001, ki sta postala pravnomočna. Izpostavlja, da obdolženec ve, zaradi katerega kaznivega dejanja mu je bil pripor podaljšan in iz katerih razlogov, in zato v sklepu o podaljšanju pripora ni potrebno navajati natančnega opisa kaznivega dejanja, ko je že vložen obtožni predlog, glede katerega je moral sodnik opraviti predhodni preizkus po 1. odstavku 435. člena ZKP. V napadenem pravnomočnem sklepu sta tako utemeljen sum, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja kakor tudi priporni razlog, po oceni vrhovnega državnega tožilca, zadostno obrazložena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Za presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa je pomemben obstoj utemeljenega suma za kaznivo dejanje nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ, kajti za ostala obdolžencu očitana kazniva dejanja po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP iz razloga ponovitvene nevarnosti sploh ni mogoče odrediti pripora.

Z zagovornikom obdolženega B.Z. se ni mogoče strinjati, ko v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker da je izrek izpodbijanega pravnomočnega sklepa nerazumljiv, saj je sodišče podaljšalo pripor in se pri tem sklicevalo na sklep o odreditvi pripora, ki je bil s sodbo Vrhovnega sodišča razveljavljen. Po mnenju vložnika sklep, ki zgolj podaljšuje nekaj, kar je nezakonito že po splošnih pravilih logičnega sklepanja, ne more biti drugačen kot nezakonit. Drži navedba v zahtevi, da je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 19.7.2001 ugodilo zahtevi obdolženčevega zagovornika in razveljavilo sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 16.6.2001 v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 21.6.2001, s katerim je bil zoper obdolženega B.Z. odrejen pripor. Zadeve ni vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločanje, ker je bil po vložitvi obtožnega predloga s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 29.6.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 6.7.2001 pripor zoper obdolženca iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan. Pri podaljšanju pripora mora sodišče opraviti enak preizkus pogojev za pripor kot ob njegovi odreditvi. S pravnomočnim sklepom, izpodbijanim s to zahtevo, pa je sodišče po 2. odstavku 207. člena ZKP podaljšalo pripor, ki je bil pred tem že pravnomočno podaljšan po vloženem obtožnem predlogu. Zato ni mogoče pritrditi obdolženčevemu zagovorniku, ko v zahtevi na tej podlagi zatrjuje, da je izrek izpodbijanega pravnomočnega sklepa nerazumljiv in da je sprejeta odločitev nezakonita.

Vložnik zahteve tudi nima prav, ko navaja, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne vsebuje konkretnega opisa dejanja, iz katerega bi izhajali zakonski znaki določenega kaznivega dejanja ter da zato ni mogoč preizkus obstoja utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za pripor. S to navedbo vložnik zahteve po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi to vložnikovo stališče je zmotno. Procesnega položaja pri odločanju o podaljšanju pripora, četudi gre za skrajšani postopek, ni mogoče enačiti s tistim v času njegove odreditve, saj je pri podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu opis kaznivega dejanja razviden že iz obtožnega akta. Obdolžencu in njegovemu zagovorniku je bil obtožni predlog vročen, tako da sta bila oba seznanjena, na katere življenjske primere, ki vsebujejo zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ, se ta nanaša. Zato v sklepu o podaljšanju pripora tudi ni bilo treba še enkrat povzemati opisa tega kaznivega dejanja, pač pa zadošča, da se je v sklepu sodišče sklicevalo na opis tega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu.

Obdolženčev zagovornik zmotno enači opis kaznivega dejanja z razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Sodišče mora v sklepu, s katerim po vloženem obtožnem predlogu podaljša pripor, navesti razloge tudi o dejstvih, na podlagi katerih je ugotovilo, da je podana potrebna stopnja utemeljenosti suma. Ni pa dolžno povzemati opisa kaznivega dejanja iz obtožnega predloga, marveč je dovolj, kar je že pojasnjeno, da se na ta opis sklicuje.

Niso utemeljene navedbe v zahtevi obdolženčevega zagovornika, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti obstoj utemeljenega suma ter sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti.

Ne drži namreč, da naj bi se sodišče glede teh pogojev za pripor zadovoljilo zgolj s pavšalnim naštevanjem dokazov. Tako je glede utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva, navedlo, da ta izhaja zlasti iz izpovedbe oškodovanke A.T., ki je potrdila potek dogodkov, kot je opisan v obtožnem predlogu. Obrazložilo je tudi, da je iz pričevanj oškodovankinega brata S.T. ter sosedov A.G. in S.P. razvidno, da so pri oškodovanki opazili tudi zunanje znake obdolženčevega ravnanja ter da je oškodovankina poškodba vidna iz fotografij in da jo potrjuje tudi izvid z dne 15.6.2001. Sodišče se je sklicevalo tudi na izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke, dr. S.Š.Z. ter podatke Centrov za socialno delo na P. in Ž.

Pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je sodišče upoštevalo težo in način storiteve očitanega kaznivega dejanja, kot tudi obdolženčeve osebne lastnosti ter prejšnje življenje. V razlogih je navedlo, da naj bi obdolženec dalj časa, večkrat na mesec, nad oškodovanko izvajal fizično in verbalno nasilje, ko ga je ta poskušala zapustiti, vsakič prišel ponjo in jo prepričal, da se bo poboljšal, vendar nato svojih obljub ni izpolnil. Nasilen naj bi bil tudi do bivše partnerice K.S., kar po oceni sodišča potrjuje obdolženčevo nagnjenost k nasilju že pred obravnavanimi dogodki. Na podlagi teh okoliščin je ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja, predvsem na škodo A.T. V pravnomočnem sklepu so navedeni zadostni razlogi o teh odločilnih dejstvih, tako da se nasprotna vložnikova zatrjevanja niso utemeljena.

Sodišče je ocenilo, da je stopnja ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu tolikšna, da je varnost oškodovanke in njenih mladoletnih otrok ter drugih prič, ki so zaslišane pred preiskovalnim sodnikom izpovedale, da se obdolženca bojijo, mogoče zagotoviti le s podaljšanjem pripora, ki je zato kot ukrep upravičen tudi z vidika sorazmernosti. Zato ne drži, da sodišče v pravnomočnem sklepu ni obrazložilo tretjega pogoja za podaljšanje pripora, zakaj je tak ukrep neogiben za varnost ljudi.

Sodišče v tej fazi postopka ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov, ker to lahko stori le na glavni obravnavi, marveč ocenjuje le, če je zadosti dokazov za utemeljen sum. Pri presoji, ali je podana potrebna stopnja utemeljenosti suma, ne gre zgolj za nekakšno matematično količinsko seštevanje dokazov, marveč predvsem za upoštevanje njihove vsebine in dejstev, o obstoju katerih je na podlagi teh dokazov mogoče sklepati. Tej zahtevi pa je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zadostilo.

Vložnik vidi kršitev kazenskega zakona v tem, da v prvostopenjskem sklepu sodišče niti na stopnji utemeljenosti suma ni nikjer zaključilo, da bi pri očitanih dejanjih obstajal subjektivni element - naklep ali malomarnost. Kaznivo dejanje nasilništva je mogoče storiti le naklepno. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva na način, opisan v obtožnem predlogu. Ta ugotovitev se nanaša tako na objektivne kakor subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja, tako da nasprotne vložnikove trditve, s katerimi v zahtevi v tem pogledu izpodbija utemeljenost suma, niso prepričljive.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.