Jedro

Ker je delodajalec celo z intervencijo policije dosegel, da je tožnica dne 1.3.1999 zapustila delovno mesto potem, ko se je že po preteku časa, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, vrnila na delo, ni mogoče šteti, da je tožnica tega dne nadaljevala z delom. Zato ni prišlo do spremembe delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da jo je dolžna tožena stranka sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati vse zapadle neto plače od 1.3.1999 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Pri tem je štelo, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno zakonito, tožnica pa po preteku času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, ni ostala na delu. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je nadrejena ni obvestila oziroma ji na kakršenkoli način dala vedeti, da ni več v delovnem razmerju in da naj ne hodi na delo. Tožena stranka je dopustila, da je tožnica ostala na delu in ga tudi opravljala tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je tožnica vedela za čas sklenitve delovnega razmerja, ugotovitev, da bi ji A. povedal, da ji želi vročiti sklep o prenehanju delovnega razmerja, pa ni obrazložena. Pritožba ni utemeljena. Delovno razmerje za določen čas preneha s pretekom v pogodbi o zaposlitvi določenega časa po samem zakonu (2. odst. 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 36/2000). O prenehanju delovnega razmerja ni dolžan izdati delodajalec nobenega sklepa, prav tako pa delavca ni dolžan obveščati o tem, kdaj mu bo delovno razmerje prenehalo. Pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnice ni opozorila, da naj ne hodi več na delo, so zato neutemeljene. Pri tem pa tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje o tem, ali je bila tožnica z datumom prenehanja delovnega razmerja dejansko seznanjena, saj je bil datum prenehanja določen v pogodbi o zaposlitvi, katere prejema tožnica ni zanikala in bi se torej lahko z njo kadarkoli seznanila. Neutemeljena pa je tudi navedba pritožbe, da je tožena stranka tožnici dopustila opravljati delo tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, kar bi bil sicer res razlog za spremembo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas (1. odst. 18. čl. ZDR). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema, in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno, ugotovitve sodišča prve stopnje o prizadevanjih tožene stranke za odstranitev tožnice z delovnega mesta dne 1.3.1999, ko se je le-ta že po preteku časa, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, vrnila na delo. Upoštevajoč zlasti to, da si je tožena stranka za to, da je tožnica zapustila delovno mesto, pomagala celo z intervencijo policije, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je tožnica tega dne s privolitvijo tožene stranke ostala na delu. Iz navedenega namreč izhaja, da je tožnica tega dne res prišla na delo in celo pričela delati, povsem proti volji tožene stranke, ki je na njeno ravnanje takoj odreagirala in s tem jasno izrazila, da za delo tožnice ni več zainteresirana in da šteje, da ji je delovno razmerje za določen čas poteklo. Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).