Jedro

1. Po presoji revizijskega sodišča je narava spora po nasprotnem tožbenem zahtevku - zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 2.8.1989 - premoženjskopravna. Ni namreč moč mimo premoženjskega interesa, ki ga nasprotna tožeča stranka (bivši stanodajalec) s svojim zahtevkom zasleduje, t.j. možnosti prostega nadaljnjega razpolaganja s spornim stanovanjem. Zato vsebine tega spora ni moč enačiti z vsebino spora tožeče stranke proti toženi, ko prva na podlagi trditev, da je pridobila stanovanjsko pravico, uveljavlja izročitev stanovanja in s tem realizacijo stanovanjske zaščite, ki je šla po ZSR imetnikom stanovanjske pravice.

2. Dejstvo, da vrednost spornega predmeta ni označena ne v tožbi ne v nasprotni tožbi, ima zato različne posledice na presojo o dovoljenosti revizije proti odločitvama sodišč o tožbenem zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe. Glede uveljavljene absolutno bistvene kršitve iz 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP pa jo je potrebno opozoriti na pravnomočni sklep Sodišča združenega dela z dne 14.5.1992 (l.št.18), s katerim se je to sodišče izreklo za stvarno nepristojno. 3. Ničnosti odločbe o dodelitvi stanovanja ni moč presojati, ker je tožena stranka propadla s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkom, s katerim je uveljavljala ugotovitev ničnosti te odločbe.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe se zavrne kot neutemeljena, proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izročiti v uporabo in posest prosto stanovanje. Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je nasprotna tožeča stranka uveljavljala, da se ugotovi, da je odločba o dodelitvi uvodoma opisanega stanovanja z dne 2.8.1989, izdana s strani predsednika ZKPO DO T., nična in zato ni pravni naslov za dodelitev stanovanja tožnici, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene oz. nasprotne tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in tožbo tožeče stranke zavrže, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da je za konkretni primer, ob predpostavki, da gre za spor iz delovnega razmerja, pristojno SZD in ne redno sodišče. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določbe ZPP iz 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Nadalje zatrjuje, da je bilo s sklepom skupščine občine odločeno, da se za nova člana začasnega kolegijskega poslovodnega organa DO T. imenujeta D.L. in J.V. Ker gre za kolegijski poslovodni organ, bi bili lahko sklepi tega organa veljavni le, če bi bili sprejeti na seji tega organa in bi o tem obstajal tudi zapisnik. Iz odločbe pa to ne izhaja. Tudi sicer je ni izdal pristojni organ. Zato je odločba nična, česar ni mogoče sanirati. Poleg tega evidenčni natečaj, na podlagi katerega je bilo sporno stanovanje dodeljeno, ne more predstavljati podlage za njegovo dodelitev. Sicer pa je bilo stanovanje dejansko last vseh bivših TOZD, združenih v nekdanjo DO T. Premoženjska razmerja med njimi niso urejena, o le-teh poteka pred sodiščem spor. S stanovanjem je torej razpolagal nekdo, ki do njega ni imel nobene materialne pravice. Končno odločitev sodišča ni pravilna zato, ker ne upošteva obveznosti plačila lastne udeležbe iz 5. tč. evidenčnega natečaja. Sodbeni izrek bi se lahko glasil le tako, da bi istočasno upošteval obveznost plačila lastne udeležbe. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija proti odločitvi o zahtevku iz tožbe ni utemeljena, proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe pa ni dovoljena.

Po presoji revizijskega sodišča je narava spora po nasprotnem tožbenem zahtevku - zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 2.8.1989 - premoženjskopravna. Ni namreč moč mimo premoženjskega interesa, ki ga nasprotna tožeča stranka (bivši stanodajalec) s svojim zahtevkom zasleduje, t.j. možnosti prostega nadaljnjega razpolaganja s spornim stanovanjem. Zato vsebine tega spora ni moč enačiti z vsebino spora tožeče stranke proti toženi, ko prva na podlagi trditev, da je pridobila stanovanjsko pravico, uveljavlja izročitev stanovanja in s tem realizacijo stanovanjske zaščite, ki je šla po ZSR imetnikom stanovanjske pravice. Takšni spori pa po ustaljeni praksi niso premoženjskopravni. Tako zanje ne velja omejitev dovoljenosti revizije iz 2. oz. 3. odst. 382. čl. ZPP. Ali drugače, revizija je v takšnih sporih vselej dovoljena (prim. 1. in 4. odst. 382. čl. ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta pa ob takšnem izhodišču že pojmovno ni možna.

Dejstvo, da vrednost spornega predmeta ni označena ne v tožbi ne v nasprotni tožbi, ima zato različne posledice na presojo o dovoljenosti revizije proti odločitvama sodišč o tožbenem zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe.

Po 2. odst. 186. čl. ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Že je bilo obrazloženo, da gre za takšen primer glede spora po nasprotni tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odst. tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Ker nasprotna tožeča stranka (v nadaljevanju tožena stranka) ni označila vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi, po presoji revizijskega sodišča nima pravice do revizije proti odločitvi sodišča druge stopnje o njej. O tem delu revizije je zato revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 389. čl. ZPP).

Sicer pa je toženi stranki potrebno pojasniti, da revizijsko sodišče v postopku ni moglo upoštevati dodatka k reviziji, ki ga je poslala priporočeno na Vrhovno sodišče 1.3.1994, ker je bil vložen po roku za vložitev revizije iz 1. odst. 382. čl. ZPP. Glede uveljavljane absolutno bistvene kršitve iz 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP pa jo je potrebno opozoriti na pravnomočni sklep Sodišča združenega dela z dne 14.5.1992 (l. št. 18), s katerim se je to sodišče izreklo za stvarno nepristojno.

Trditev o tem, da je zaradi neurejenih premoženjskih razmer s spornim stanovanjem razpolagal nekdo, ki ni imel nobenih "materialnih" pravic do le-tega, ni moč upoštevati že zato, ker predstavljajo revizijsko novoto. Enako velja za ugovor sočasnosti tožničine obveznosti, da vplača lastno udeležbo. V pritožbenem postopku je namreč tožena stranka zatrjevala, da tožnica ne more zahtevati izročitve stanovanja, čeprav bi se štelo, da je pridobila stanovanjsko pravico z dnem pravnomočnosti odločbe, zato, ker ni takoj za tem plačala lastne udeležbe. Takšnih navedb ni moč razumeti kot ugovora sočasnosti tožničine obveznosti, da plača lastno udeležbo, saj je po vsebini pravozatorni in ne izključevalni ugovor. Vztrajanja pri trditvah, da je nična odločba, s katero tožeča stranka utemeljuje pridobitev stanovanjske pravice in svoj zahtevek na izročitev stanovanja, zaradi najrazličnejših nepravilnosti v postopku njenega izdajanja pa ni moč presojati že zato, ker je tožena stranka propadla s svojim nasprotnim tožbenim zahtevkom, s katerim je uveljavljala ugotovitev ničnosti te odločbe. Drugačna odločitev o tem - predhodnem - vprašanju že zato ni možna.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).