Jedro

63. člen ZPP predpisuje za spore, ki so nastali med stečajnim postopkom, ne pa zaradi stečajnega postopka ali v zvezi s stečajnim postopkom, samo atrakcijo krajevne, ne pa tudi stvarne pristojnosti.

Izrek

Za sojenje v tej zadevi je stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Krškem.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni se je s sklepom izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in jo je po pravnomočnosti sklepa odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru. To je na podlagi določb 2. odstavka 22. člena in 1. odstavka 24. člena ZPP sprožilo spor o pristojnosti. Menilo je namreč, da je po določbi 63. člena ZPP za sojenje v tej zadevi izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Krškem, ki vodi stečajni postopek proti tožeči stranki, do spora pa je prišlo med stečajnim postopkom.

Tožeča stranka (banka kot gospodarska družba) je nedvomno med stečajnim postopkom, ki jo vodi proti njej Okrožno sodišče v Krškem, vložila zoper toženca kot fizično osebo tožbo, v kateri je svoj zahtevek zoper njo temeljila na dveh podlagah: - toženec je bil edini družbenik gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra iz razlogov po 25. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), zato se po določbi 4. odstavka 27. člena ZFPPod šteje, da je podal izjavo, da prevzema obveznosti izbrisane družbe (kot pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku po 394. členu ZGD); - toženec odgovarja za obveznosti svoje gospodarske družbe zaradi spregleda njene pravne osebnosti po 6. členu ZGD.

Okrajno sodišče v Postojni se je izreklo za stvarno nepristojno zato, ker se je postavilo na stališče, da je treba v tem postopku uporabiti določbe ZPP o gospodarskih sporih. Tožeča stranka namreč uveljavlja svoj tožbeni zahtevek proti toženi stranki - fizični osebi - kot družbeniku iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe, torej kot pravnemu nasledniku gospodarske družbe, iz naslova obveznosti, ki so nastale s poslovanjem družbe.

Taka opredelitev gospodarskega spora pa ni pravilna. Tožena stranka očitno ni nobena od oseb, za katere je po 1. odstavku 481. člena ZPP predpisan subjektivni kriterij za opredelitev gospodarskega spora. Ne gre niti za spor med družbo in družbenikom te družbe, za katerega bi bilo treba uporabiti pravo gospodarskih družb in bi bil gospodarski spor po določbi 1. točke 1. odstavka 482. člena ZPP. Zato stvarna pristojnost okrožnega sodišča po 6. točki 2. odstavka 32. člena ZPP ni podana.

Stvarne pristojnosti okrožnega sodišča ni niti po 7. točki 1. odstavka 32. člena ZPP. Po tej zakonski določbi je namreč okrožno sodišče stvarno pristojno za sojenje v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom. Ta spor pa po podatkih v tožbi ni nastal v zvezi s stečajnim postopkom, saj tožeča stranka zahteva plačilo zapadlih obveznosti od toženca kot družbenika izbrisane gospodarske družbe in spor s stečajem tožeče stranke nima zveze.

Ker vrednost spornega predmeta v tem premoženjskem sporu ne presega 2.000.000,00 SIT, je torej glede na določbi 1. odstavka 30. člena in 1. odstavka 32. člena ZPP za sojenje o njem stvarno pristojno okrajno sodišče. Po določbi 63. člena ZPP je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Ta določba torej predpisuje atrakcijo krajevne pristojnosti k sodišču, ki vodi stečajni postopek. Glede na zakonsko dikcijo (... ki vodi stečajni postopek) se postavlja vprašanje, ali ni bil namen zakonodajalca s to določbo predpisati tudi atrakcije stvarne pristojnosti. To vprašanje je še toliko bolj očitno glede na to, da za primer spora, ki nastane med oziroma zaradi sodnega izvršilnega postopka, 63. člen ZPP določa, da je zanj izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi izvršilni postopek, oziroma sodišče, na območju katerega je sodišče, ki vodi izvršilni postopek (seveda odvisno od stvarne pristojnosti). Da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali zaradi stečajnega postopka, izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je sodišče, ki vodi stečajni postopek (in ne tisto, ki vodi stečajni postopek), je predpisoval tudi 63. člen ZPP 1977. Čemu je torej prišlo do spremembe besedila 63. člena ZPP? V predlogu ZPP za drugo branje (Poročevalec št. 11/98) se je ustrezna določba 7. točke 1. odstavka 32. člena ZPP glasila, da je okrožno sodišče stvarno pristojno za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom. Zato je bila logična posledica take določbe tudi sprememba besedila 63. člena, da je za sojenje v teh sporih izključno krajevno pristojno tisto (okrožno kot stvarno pristojno) sodišče, ki vodi stečajni postopek. V nadaljnjem postopku sprejemanja ZPP pa je očitno prišlo do spremembe besedila 7. točke 1. odstavka 32. člena ZPP tako, da okrožno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje o vseh sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom, ampak samo o tistih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom. Ustrezna prilagoditev besedila 63. člena pa ni bila opravljena. Zato je treba besedilo 63. člena ZPP razumeti tako, da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom, ne pa tudi v zvezi z njim, izključno krajevno pristojno okrožno sodišče, ki vodi stečajni postopek samo takrat, ko je zanje stvarno pristojno po določbah zakona o stvarni pristojnosti, če ne pa je zanje pristojno drugo stvarno pristojno sodišče na njihovem območju (največkrat okrajno sodišče v istem kraju, v katerem je okrožno sodišče, ki vodi stečajni postopek). Pri tem je pomembno tudi to, da je določba 63. člena uvrščena v 4. točko drugega poglavja ZPP, torej med določbe o krajevni pristojnosti. Že zato bi bilo težko zagovarjati stališče, da pomeni tudi določbo o atrakciji stvarne pristojnosti. Stvarna pristojnost sodišč je namreč posebej urejena v 3. točki drugega poglavja ZPP.

Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je za sojenje v tem sporu stvarno pristojno okrajno sodišče, izključno krajevno pristojno pa Okrajno sodišče v Krškem, ki je v kraju okrožnega sodišča, ki vodi stečajni postopek proti tožeči stranki.