Jedro

Če posvojitev ni izvedena po zakonsko predvidenem postopku, je ni mogoče šteti za posvojitev, posledično pa nima pravnih učinkov. Drži sicer pritožbena navedba, da za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica res posvojila tožnika, ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Vendar pa tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bilo v smeri njegove posvojitve opravljeno vsaj kakšno izmed dejanj, predvidenih z zakonom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ima po pokojni A. A. dedno pravico kot njen posvojenec (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se prvo sodišče ni opredelilo do vseh njegovih navedb, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti, obrazložitev pa ni celovita, jasna in vsebinska. Gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neupravičeno zavrnilo njegove dokazne predloge za postavitev izvedenca in zaslišanja prič. S tem je poseglo v njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Meni, da bi se moralo sodišče opredeliti do njegovih navedb o dejanskem stanju, iz katerega je razvidna posvojitev, brez prejudiciranja njihove relevantnosti. Četudi v matični knjigi njegova posvojitev ni vpisana, to še ne pomeni, da ni bil posvojen. Za iskanje odgovora na vprašanje, ali ga je pokojna A. A. (v nadaljevanju zapustnica) posvojila, ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige.1 Sodišče bi moralo potek posvojitev v letu 1952 ugotavljati s postavitvijo izvedenca socialne stroke. Do njegove posvojitve je prišlo že _de facto_, saj je bilo med njim in zapustnico vzpostavljeno razmerje kot med posvojiteljem in posvojencem. Slednja ga je skozi celotno njegovo življenje obravnavala kot svojega posvojenca in ga predstavljala kot svojega sina. Kot njenega posvojenca so ga priznavali tudi drugi člani, o čemer bi izpovedale predlagane priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Zavrnitev tega dokaznega predloga je bila pavšalna. Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikove dokazne stiske ter mu z zavrnitvijo dokaznih predlogov odreklo pravico, da v pravdi izkaže, da je bil veljavno posvojen. Ponovno opozarja na vzporednice med nastankom zunajzakonske skupnosti in neformalno posvojitvijo. Izpolnjenost pogojev za nastanek zunajzakonske skupnosti se lahko presoja tudi pri ugotavljanju neformalne posvojitve. V konkretni zadevi so vsi trije pogoji izpolnjeni.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče, je tožnikov uspeh v postopku odvisen od dejstva, ali je bila njegova posvojitev opravljena na način, veljaven v času, ko naj bi do nje prišlo. Leta 1952, ko naj bi zapustnica posvojila tožnika, je bil institut posvojitve urejen v Temeljnem zakonu o posvojitvi (v nadaljevanju TZP). Navedeni zakon je za postopek posvojitve določal posvojiteljevo podajo izjave pred skrbstvenim organom, sklenitev pogodbe o posvojitvi in vpis posvojitve v rojstno matično knjigo. Za ugotovitev, ali je bil tožnik posvojen, je torej bistveno, ali je bila njegova posvojitev opravljena skladno z določbami TZP. Če posvojitev ni izvedena po zakonsko predvidenem postopku, je ni mogoče šteti za posvojitev, posledično pa nima pravnih učinkov. Drži sicer pritožbena navedba, da za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica res posvojila tožnika, ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Vendar pa tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bilo v smeri njegove posvojitve opravljeno vsaj kakšno izmed dejanj, predvidenih z zakonom. Ne v tožnikovem rojstnem listu ne v izpisu Zgodovinskega arhiva ... ni podatkov, da ga je zapustnica posvojila oziroma, da ga je imela namen posvojiti. Prvo sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da v tožnikovem primeru ne obstajajo nobeni dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je bil s strani zapustnice formalno oziroma veljavno posvojen.

5. Institut posvojitve ima izjemno pomembne in daljnosežne posledice, zato ga ni mogoče razlagati ekstenzivno. Tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bil posvojen na drugačen način, kot je bil določen v takrat veljavnem zakonu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da TZP ne vsebuje določb, ki bi urejale položaj in učinke _„posvojitev“_, opravljenih mimo zakonskih določb. To pomeni, da v TZP ni pravne podlage, ki bi dopuščala, da se je lahko posvojitev veljavno izvedla na drugačen način, kot je bil določen v zakonu. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno prepričanje, da je do tožnikove posvojitve lahko prišlo dejansko (_de facto_). Četudi sta tožnik in zapustnica res mislila, da je bil tožnik s strani zapustnice veljavno posvojen ob sklenitvi zakonske zveze med njo in tožnikovim biološkim očetom, takšno mišljenje nima pravnih učinkov. Njuno zmotno prepričanje pa ne more nadomestiti dejstva, da tožnikova posvojitev ni bila opravljena na zakonsko predviden način, zaradi česar ni mogoče šteti, da je bil tožnik posvojen. V tem primeru gre za drugo vrsto družinskega razmerja, ki je posvojitvi podobno, pa vendar to ni. Pritožba institut posvojitve razlaga preširoko ter s tem zabrisuje meje med posvojitvijo ter razmerjem med mačeho in pastorkom, ki je bilo med tožnikom in zapustnico vzpostavljeno v konkretnem primeru.

6. Pritožbeno prepričanje, da gre v primeru tožnikove posvojitve uporabiti analogijo kot za zakonsko in zunajzakonsko zvezo, je nepravilno. Položaj zakoncev in zunajzakonskih partnerjev je izenačen na podlagi zakonske določbe. V pritožbi je prezrto ključno dejstvo, da je TZP natančno določal, kako mora potekati posvojitev, da ima pravne učinke. Kot že predhodno pojasnjeno, pa zakon (niti danes) ne vsebuje nobene določbe, ki bi vzpostavljala enake pravne učinke za posvojence ter osebe, ki niso bile formalno posvojene, čeprav so imele z domnevnim posvojiteljem vzpostavljen odnos, kot da bi bil njihov pravi posvojitelj. Zaradi same narave posvojitve in njenih posledic ni mogoče slediti pritožbenemu stališču o obstoju zatrjevane analogije. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da bi ob uporabi takšne analogije razmerje s pastorki enačili z odnosom starš – otrok, kar je nesprejemljivo. V posledici pojasnjenega je pravilen zaključek prvega sodišča, da tožnik s strani zapustnice ni bil veljavno posvojen in zato tudi nima dedne pravice po njej. Sicer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je TZP uzakonjal tako imenovane »nepopolne« posvojitve, kar je pomenilo, da posvojenec ob posvojitvi ni bil povsem izločen iz svoje biološke rodbine. Slednje je vplivalo tudi na dedovanje, saj je posvojitelj lahko omejil ali izključil posvojenčevo dedno pravico (19. člen TZP).

7. Pravdnim sodiščem se v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem pa ni nujno, da je opredelitev sodišča izrecna, temveč zadošča, da je o njej mogoče sklepati konkludentno iz ostale vsebine obrazložitve.2 Kot že pojasnjeno, je bilo v predmetnem postopku bistveno, ali je bil tožnik posvojen na način, kot ga je določal TZP. Kakšno je bilo dejansko razmerje, vzpostavljeno med zapustnico in tožnikom, zato ni relevantno. Po presoji pritožbenega sodišča je obrazložitev izpodbijane sodbe jasna in celovita, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Prvemu sodišču se do tožnikovih navedb v zvezi z dejanskim razmerjem med njim in zapustnico ni bilo treba opredeljevati, še manj pa izvajati dokaze o tem. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki ni pravno relevantno. V 6. točki obrazložitve sodbe je prvo sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov ustrezno in utemeljeno obrazložilo, zato v postopku ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti ter ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do izjave (22. člen URS). Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnik zaslišanje prič predlagal glede dejanskega odnosa med njim in zapustnico in ne v zvezi z morebitnim obstojem posameznih dejanj v postopku posvojitve. Prav tako se prvo sodišče ni bilo dolžno opredeliti do tožnikovih razlag, zakaj njegova posvojitev ni vpisana v matično knjigo. Tožnik ponujenih možnosti namreč sploh ni pojasnil, temveč je le prejudiciral, da do vpisa njegove posvojitve ni prišlo zaradi napake državnega organa, oziroma zaradi zmote zapustnice in tožnikovega očeta. Tovrstne tožnikove navedbe so ostale na ravni pavšalnih ugibanj, do katerih se prvemu sodišču ni potrebno opredeliti.

8. Pravilno je prvo sodišče zavrnilo tudi tožnikova dokazna predloga za postavitev izvedenca socialne stroke ter opravo poizvedb.3 Ker je bil postopek posvojitve v času, ko naj bi bil tožnik posvojen, zakonsko urejen, sodišče razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za ugotovitev, kakšna bi morala biti tožnikova posvojitev. Tožnik s svojimi navedbami ni vzbudil dvoma, da so v letu 1952 državni organi delovali v nasprotju z zakonom, kar bi morebiti vplivalo na manjkajoče zapise v postopku tožnikove posvojitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da je tožnikov dokazni predlog za opravo poizvedb nekonkretiziran. Ob tem pripominja, da je predlagane poizvedbe opravil že tožnik sam. Sodišče opravi poizvedbe, če stranka sama ne more doseči, da ji državni organ zahtevano listino izroči (226. člen ZPP).

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

10. Tožnik ni uspel s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Pri tem se sklicuje na sklep VSL I Cp 1187/2020 z dne 26. 8. 2020. 2 Tako A. Galič v Komentar k 22. členu Ustave RS, Obveznost sodišča do seznanitve, proučitve in opredelitve, portal e-KURS. 3 7. in 8. točka obrazložitve sodbe.