Jedro

Potem ko je sodišče prve stopnje dne 20.6.1997 obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odst. 211. čl. KZ, je preiskovalna sodnica dne 23.6.1997 s sklepom na podlagi 2. odst. 180. čl. ZKP za to kaznivo dejanje ustavila preiskavo. Sklep je postal pravnomočen 4.7.1997, medtem ko je višje sodišče po tem datumu odločalo o pritožbi zoper sodbo z dne 20.6.1997. Ker takrat na podlagi 3. tč. 357. čl. ZKP ni zavrnilo obtožbe za že razsojeno stvar, je kršilo kazenski zakon.

Ker dokaz, ki ga v času sojenja v rednem postopku ni bilo, ni mogel vplivati na zakonitost odločanja pred pravnomočnostjo sodbe, tak dokaz ne more biti podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, lahko pa je razlog za morebitno obnovo kazenskega postopka na podlagi 3. tč. 1.odst. 410. čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega E.L. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o krivdi in o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se: - zoper obsojenega E.L. po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za kaznivo dejanje pod točko A/IV. izreka prvostopenjske sodbe z a v r n e o b t o ž b a da je vzel tujo premično stvar z namenom protipravne prilastitve, vrednost ukradene stvari pa je majhna, s tem da je dne 12.4.1995 med 17. in 18. uro izven naselja H. vzel tam v obcestnem jarku odloženo in nezaklenjeno kolo znamke Rog črne barve in si kolo v vrednosti 15.000,00 SIT na škodo P.K. protipravno prilastil, šlo pa mu je za to, da si prilasti stvar take vrednosti; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ; - temu obsojencu izreče enotna kazen 3 leta in 4 mesece (tri leta in štiri mesece) zapora.

V ostalem se zahteva obsojenčevega zagovornika, zahteva obsojenega E.L. za varstvo zakonitosti pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 20.6.1997 obsojenega E.L. spoznalo za krivega pod točko A/II kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ, pod točko A/V/1 kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ in pod točko A/V/2 kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena v zvezi z 22. členom KZ. Za kaznivo dejanje pod točko A/II mu je nato po 2. odstavku 211. člena KZ določilo kazen 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/V/1 po 3. odstavku 213. v zvezi z 2. točko 42. člena in 1. točko 43. člena KZ 1 leto in 6 mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/V/2 po 3. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom in 2. točko 42. člena ter 1. točko 43. člena KZ kazen 2 leti zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Na podlagi 1. točke (pravilno bi bilo 1. odstavka) 49. člena KZ je obsojenemu E.L. v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v priporu od 17.2.1997 od 9. ure dalje. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, plačila potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika po uradni dolžnosti, nastalih v zvezi z obsodilnim delom sodbe. Pod točko B/1 in 2 pa je zoper E.L. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnostni po 1. odstavku 303. člena KZ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25.9.1997 pritožbo zagovornika obsojenega E.L. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v pritožbenem postopku.

Zoper obsodilni del sodbe sta obsojeni E.L. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojeni E.L. v svoji vlogi z dne 24.10.1997, označeni kot "pritožba za preizkus pravnomočne sodbe", ki pa jo je Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, izpodbojnega razloga izrecno ne navaja. Poudarja, da so se zanj začele težave, ko je 20.2.1995 posegel v "obračun" med S.H. in policistom J.Č., nakar ju je začel slednji izsiljevati. Ker mu denarja ni izročil, marveč je o tem seznanil pristojne organe, se mu je J.Č. maščeval tako, da ga je ovadil kaznivega dejanja ropa, čeprav je vedel, da denarnice oškodovancu ni vzel na silo, pač pa da jo je našel. Zadeve so se zanj še poslabšale, ko je policijski postaji in Centru za socialno delo v L. prijavil grdo ravnanje z ženskami, ki jih je s Hrvaškega tihotapil in nato v naši državi za 3.000 DEM prodajal L.L. iz Č. Tudi to zadevo je raziskoval J.Č. in mu svetoval, naj z enim od teh deklet pobegne, česar pa sam ni hotel storiti. Zato mu je policist podtaknil tudi roparsko tatvino, ki naj bi se zgodila dne 12.10.1996 v O., čeprav je bilo vseskozi jasno, da je bil v času storitve tega kaznivega dejanja z J.Š. na ptujskem območju. Obsojeni E.L. izpostavlja tudi, da se je med postopkom izkazalo, da ga je policist J.Č. po krivem ovadil, da je "poskušal enemu fantu odrezati glavo", kar pa je slednji kot priča zanikal. Predsednica senata je po mnenju tega vložnika storila "veliko napako", ker tega fanta ni vprašala, kateri policist ga je nagovoril, naj poda kazensko ovadbo, temveč je pričo poslala domov, namesto da bi jo soočila s policistom J.Č. Obsojeni E.L. dalje navaja, da je Višje sodišče v Mariboru prebralo "potrjeno" izjavo, kdo naj bi sodeloval pri ropu, storjenem na škodo M.T., kar pa so sodniki spregledali in mu "kazen potrdili" za kaznivo dejanje, ki ga ni storil. Prizadeval si bo, da resnica pride na dan, če bo treba, se bo obrnil tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Izrecnega predloga zahteva E.L. za varstvo zakonitosti tudi ne vsebuje.

Zagovornik obsojenega E.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 23.12.1997, pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ki pa jih pobliže ne opredeljuje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in "prvostopno in drugostopno sodbo v celoti razveljavi in obdolženega E.L. oprosti obtožbe." Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da obsojeni E.L. ne nakazuje nobene kršitve zakona, temveč z navedbami, da je bil lažno obsojen na podlagi lažnih izpovedb policista, da sodišče ni hotelo sprejeti izjav obeh obsojencev, priče M.T. in ponujenega alibija, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti, zato vrhovni državni tožilec predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Na zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. V odgovoru navaja, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato se vrhovni državni tožilec zavzema, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega E.L. je deloma utemeljena, obsojenčeva zahteva pa ne.

Pritrditi je treba zagovorniku obsojenega E.L., ko glede kaznivega dejanja pod točko A/IV prvostopenske sodbe z navedbami, da je bil postopek za to kaznivo dejanje (pravnomočno) ustavljen, E.L. pa kljub temu tudi za to kaznivo dejanje obsojen, zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker je stvar že pravnomočno razsojena in so tedaj podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Zmotna je ugotovitev v pravnomočni sodbi, da ta kršitev ni podana, ker po podatkih spisa preiskovalni sodnik ni izdal sklepa o ustavitvi preiskave za navedeno kaznivo dejanje. Drži sicer, kar je navedeno v sodbi sodišča druge stopnje, da je državni tožilec E.L.-ja obtožil tudi tega kaznivega dejanja in da zanj ni odstopil od kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je obdolženega E.L. dne 20.6.1997 pod točko A/IV sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena, ki naj bi ga storil dne 12.4.1995 s tem, da je izven naselja H. vzel in si prilastil kolo znamke Rog vredno 15.000,00 SIT, last P.K. Preiskovalna sodnica je nato na podlagi 2. odstavka 180. člena ZKP s sklepom z dne 23.6.1997 zoper obsojenega E.L. pod točko 2. (listovna številka 495) za to kaznivo dejanje ustavila preiskavo. Zoper ta sklep se stranki nista pritožili in je tako dne 4.7.1997 postal pravnomočen. S tem je bil kazenski postopek zoper obsojenega E.L. glede tega kaznivega dejanja pravnomočno ustavljen, zato je sodišče druge stopnje, ki je o pritožbah odločilo dne 25.9.1997, kršilo kazenski zakon, ko za že razsojeno stvar, v tem obsegu obtožbe na podlagi 3. točke 357. člena ZKP ni zavrnilo. Glede na take ugotovitve je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obsojenega E.L. za varstvo zakonitosti deloma ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo glede kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ (opisano pod točko A/IV prvostopenjske sodbe) na podlagi 3. točke 357. člena ZKP zavrnilo.

Zaradi zavrnitve obtožbe za navedeno kaznivo dejanje je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo spremeniti tudi v odločbi o enotni kazni, izrečeni obsojenemu E.L. Zato je Vrhovno sodišče temu obojencu ob upoštevanju kazni zapora, določenih v izpodbijani pravnomočni sodbi, za kaznivi dejanji ropa pod točkama A/V/1 in 2 prvostopenjske sodbe, v skladu z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta in 4 mesece zapora.

V pravnomočni sodbi je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka tudi v obsodilnem delu v celoti bremenijo proračun, zato kljub zavrnitvi obtožbe za navedeno kaznivo dejanje, ko stroški prav tako bremenijo proračun, v pravnomočno sodbo glede odločbe o stroških kazenskega postopka v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu ni bilo treba posegati.

Zagovornik obsojenega E.L. pa nima prav, ko sklicujoč se na izjavo obsojenega S.H., ki jo je ta podal 9.12.1997, iz katere je razvidno, da naj bi bil ob S.H. drugi storilec ropa R.H. iz G. in ne E.L., zatrjuje "da so podani razlogi tudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti". Izjava S.H. ni bila in tudi ni mogla biti prebrana na seji pritožbenega sodišča, kot to v svoji zahtevi zatrjuje obsojeni E.L., saj je bila podana mesec in pol kasneje. V postopku o tem izrednem pravnem sredstvu se preizkuša zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe ali postopka, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Povsem jasno je, da pozneje pridobljen dokaz, ki ga v času sojenja v rednem postopku ni bilo, na zakonitost odločanja pred pravnomočnostjo sodbe ni mogel vplivati, pač pa je lahko to podlaga za morebitno obnovo kazenskega postopka na podlagi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP.

Kolikor zagovornik obsojenega E.L. navaja, da obsojencu ni dokazano, da bi kaznivi dejanji ropa na škodo M.T. in M.A. storil naklepno, izpodbija v pravnomočni sodbi glede kaznivih dejanj pod točko A/V/1 in 2 ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za navedbe v zahtevi E.L., ki na način naveden v povzetku njegove zahteve zatrjuje, da kaznivih dejanj ropa ni storil, saj da sta denarnico M.A. s soobsojenim S.H. našla, v času storitve kaznivega dejanja na škodo M.T. pa, da je bil z J.Š. na P. ter da je kazenski postopek za ti kaznivi dejanji sad maščevanja J.Č., ki je vplival tudi na priče, kar da sta potrdili M.T. in C.K. Oba vložnika na ta način izpodbijata dokazno presojo, kolikor se ta nanaša na udeležbo obsojenega E.L. pri storitvi teh dveh kaznivih dejanj. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega E.L. poudarja, da iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni jasno, kaj je bilo obsojencu zaseženo ob prijetju po storitvi kaznivega dejanja na škodo M.A. in tudi ne, koliko denarja je ta sploh imel pri sebi ter za kakšen znesek je bil oškodovan. Na ta način obsojenčev zagovornik po vsebini zatrjuje, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz razlogov prvostopenjske sodbe (listovna številka 21, 1. odstavek) je razvidno, da sta si obsojenca oškodovančev denar pred prijetjem razdelila, tako da je bil obsojenemu S.H. zasežen bankovec za 5.000,00 SIT, obsojenemu E.L. pa bankovca za 1.000,00 SIT in bankovec za 5.000,00 SIT (kar je očitna pomota, saj je iz potrdila o zasegu predmetov razvidno, da je šlo za bankovec v apoenu za 500,00 SIT) ter starejša črna denarnica z več predali in osebnimi dokumenti oškodovanega M.A. Upoštevaje navedbo, da sta si oškodovančeve predmete obsojenca predhodno razdelila, je v obrazložitvi sodbe dovolj določno povedano, da sta oškodovancu vzela 6.500,00 SIT, denarnico in osebne dokumente. Nasprotna zatrjevanja v zahtevi zagovornika obsojenega E.L. zato niso utemeljena.

Ta vložnik ne more biti uspešen niti z navedbami, da je obramba med postopkom vseskozi predlagala izvedbo materialnih dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo, kar pa bi po mnenju tega vložnika za popolno razjasnitev zadeve vsekakor moralo storiti. Tudi v tem delu zahteve obsojenčev zagovornik ne pove, za katero kršitev naj bi šlo, vendar je mogoče sklepati, da meri na kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Te trditve v zahtevi pa so v tolikšni meri posplošene, da se jih sploh ne da preizkusiti. Vložnik tudi ni povedal, zakaj naj bi ta kršitev, če bi bila podana, sploh vplivala na zakonitost sodbe. Očitno je tedaj, da je tudi v tem delu zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obsojenega E.L. za varstvo zakonitosti deloma utemeljena in je v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP v obsegu, navedenem v izreku, spremenilo izpodbijano pravnomočno sodbo, v ostalem pa zahtevo tega vložnika, obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti pa v celoti, na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.