Jedro

Sodna praksa v zapuščinskem postopku ne dopušča eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice, velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva, zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati trditev oporočne dedinje v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razglasilo, da O. J. R. kot oporočni dedinji pripada zapuščina do ¾, V. G. kot nujnemu dediču pa ¼ celotne zapuščine ter da si dediča razdelita dediščino v višini dednih deležev ter postaneta solastnika dediščine, vsak v višini svojega dednega deleža. 2. Pritožnica O. J. R. kot oporočna dedinja (v nadaljevanju oporočna dedinja) v laični pritožbi navaja, da je dedič V. G. nevreden, da deduje po pokojni, saj jo je trpinčil, ji grozil in jo ustrahoval. V. G. je sredi zime zaklenil pokojno pred hišo ter ni dovolil, da rešilno vozilo zapelje na dvorišče, zato je celotna zdravniška oskrba potekala v času, ko ga ni bilo doma. Hiša prostorsko ni bila razdeljena, zaradi zavlačevanja sodnega postopka V. G. in njegove sestre. V. G. je v kletnih prostorih zamenjal ključavnice in pokojni ni dovolil uporabljati centralne kurjave. Plačeval je le ¼ položnic, ostale stroške pa je plačevala pokojna, ki je zaradi majhne pokojnine morala večkrat stradati, zato so ji pomagali njeni otroci. Iz priloženih zapisnikov izhaja, kakšno je bilo življenje pokojne v hiši. Življenje v hiši bo nemogoče, če bo dedoval tudi V. G. Sodišče naj tudi ugotovi, ali je M. R. avtorica pisma, v katerem podarja svoj nujni delež bratu.

3. Nujna dediča V. G. in M. G. R. sta podala odgovora na pritožbo, v katerih prerekata navedbe iz pritožbe ter predlagata, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Oporočna dedinja v pritožbi zatrjuje obstoj okoliščin, zaradi katerih je izkazana dedna nevrednost nujnega dediča V. G. Po določbi 126. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je nevreden, da deduje, tako na podlagi zakona kot na podlagi oporoke, in da karkoli dobi na podlagi oporoke: kdor je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku; kdor je s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno drugo določilo v oporoki, ali mu preprečil to storiti; kdor je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko; kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči. Na podlagi določbe prvega odstavka 127. člena ZD dedna nevrednost ni ovira za potomce nevrednega, saj ti dedujejo, kakor da bi bil nevreden umrl pred zapustnikom.

6. Na obstoj dedne nevrednosti mora sodišče praviloma paziti po uradni dolžnosti, razen če gre za primere, ko se je dedič pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali je opustil potrebno pomoč (4. točka 126. člena ZD). Oporočna dedinja zatrjuje, da je V. G. dedno nevreden, ker je zapustnici grozil, jo ustrahoval ter trpinčil. Iz pritožbenih trditev smiselno izhaja, da zatrjuje dedno nevrednost V. G. iz razloga, ker zapustnici ni dal potrebne pomoči. Oporočna dedinja je šele v pritožbi podala navedbe, v katerih zatrjuje dedno nevrednost nujnega dediča V. G.. V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. člen ZD). Določba prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da pritožnik v pritožbi sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi lahko upoštevalo nova dejstva in dokaze oporočne dedinje le v primeru, če bi oporočna dedinja izkazala, da jih v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala brez svoje krivde, česar pa ne zatrjuje.

7. Iz podatkov zapuščinskega spisa izhaja, da je V. G. v vlogi z dne 18. 9. 2008 oporekal veljavnosti oporoke, s katero je zapustnica oporočni dedinji zapustila celotno premoženje, hkrati pa je uveljavljal nujni dedni delež na premoženju zapustnice. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 10. 2008 postopek prekinilo ter zakonitega dediča V. G. napotilo na pravdo, da dokaže, da je oporoka zapustnice neveljavna. Izjava V. G., da uveljavlja nujni delež na premoženju zapustnice, kakor tudi sklep zapuščinskega sodišča je bil oporočni dedinji vročen 17. 10. 2008, dne 17. 4. 2009 pa je zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, oporočna dedinja pa je šele v pritožbi dne 24. 4. 2009 zatrjevala dejstva, ki naj bi potrjevala obstoj dedne nevrednosti V. G. Sodna praksa v zapuščinskem postopku ne dopušča eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice, velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva, zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevalo trditev oporočne dedinje v pritožbi, ki se nanašajo na dedno nevrednost V.. G. 8. Zakonita dedinja M. G. R. je v odgovoru na pritožbo izrecno potrdila, da je podpisala izjavo o odstopu dednega deleža svojemu bratu V. G., ki jo je zapuščinsko sodišče prejelo 7. 4. 2009, zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).