Jedro

Varstvo osebnih podatkov je utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke, ki so po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti.

Izrek

Zahteva obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega B.J. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen sedem let zapora in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 1. odstavku 310. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen osem mesecev zapora; zatem pa mu je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen sedem let in sedem mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo čas, prebit v priporu, od 17.12.2004 dalje; obsojencu je odvzelo avtomatsko pištolo ter mu v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, plačila ostalih stroškov kazenskega postopka pa je obsojenca oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

II.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 16.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb postopka iz 3. točke 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je veliko nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin (policijsko in forenzično poročilo, zvočni zapis) v razlogih sodbe, in med samimi temi listinami. V postopku javnost ni bila izključena, zato v zagovoru ni navedel dejstev in dokazov, ki bi jih bilo glede na navedbe v sodbi nujno potrebno izvesti, a tega javno ne želi narediti, saj bi to bistveno posegalo v varstvo njegovega in oškodovankinega osebnega in družinskega življenja. Zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, prič obrambe ni predlagal. Pred pričetkom glavne obravnave je sam sodišču predlagal zaslišanje priče, a je sodišče ni povabilo. Višje sodišče ni v celoti odgovorilo na njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni pojasnilo stališča o odločilnem dejstvu.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 1. odstavka 423. člena ZKP dne 7.4.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 271. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le navesti.

V.1. Ni moč pritrditi navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v obeh izpodbijanih sodbah (sodbi sodišča prve in sodbi sodišča druge stopnje) podano nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin (policijsko in forenzično poročilo, zvočni zapis) v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Obsojenec v zahtevi ne navaja določno, v čem naj bi bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi nasprotje med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah (niti katerih izpovedbah) ter med samimi listinami. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo presojati. Ugotavlja pa, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi svojo odločitev oprlo med drugimi izvedenimi dokazi tudi na posnetek zvočnega zapisa - klice oškodovanke OKC M., izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. R.K. o prestrelni rani oškodovanke ter na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave glede delovanja pištole in sledi strelca na rokah obsojenca. Ker vsebina teh dokazov, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja obsojenec, pri nobenem od teh dokazov ni drugačna, kot jo je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe povzelo sodišče, v zahtevi nakazovana bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

2. Ustava Republike Slovenije v 35. členu vsakomur zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, v 38. členu pa varstvo osebnih podatkov. Obenem pa ustava v 24. členu (javnost sojenja) določa, da so obravnave javne. Izjeme od javnosti sojenja določa le zakon. Zakon o kazenskem postopku v 295. členu določa postopek in razloge za izključitev javnosti vse ali dela glavne obravnave (varovanje tajnosti, varstvo javnega reda, morale, varstvo osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti).

Javnost ima tako že po ustavi pravico biti obveščena o kaznivem dejanju in njegovem storilcu. Z zbiranjem podatkov iz osebnega in družinskega življenja obtoženca se posega v njegovo ustavno pravico do varstva osebnih podatkov in varovanja zasebnosti. Zato je varstvo obtoženčevega osebnega življenja lahko razlog za izključitev javnosti iz glavne obravnave. Vendar pa vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnih podatkov oziroma osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. To je takšne osebne podatke obtoženca, ki so po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti. Sodišče, ko odloča o izključitvi javnosti z glavne obravnave, mora presoditi in pretehtati, ali gre za takšen poseg v pravico obtoženca, da izključitev javnosti z glavne obravnave odtehta ustavno pravico širše javnosti (družbe) do javnosti sojenja.

Pred pričetkom glavne obravnave dne 20.4.2005 je obsojenčev zagovornik predlagal sodišču, da v skladu z 295. členom ZKP izključi javnost, "da se zavaruje osebno življenje obsojenca, ker bo izpovedal in navedel okoliščine, ki so ga privedle do tega". Po zaslišanju državnega tožilca je senat sodišča prve stopnje predlog za izključitev javnosti obrazloženo zavrnil. S tem, ko senat sodišča prve stopnje ni ugodil predlogu obrambe za izključitev javnosti z glavne obravnave, po presoji Vrhovnega sodišča ni prekršil določbe 295. člena ZKP, saj zgolj "zavarovanje osebnega življenja obtoženca" ne odtehta pravice javnosti do obveščenosti pri tako hudih kaznivih dejanjih, kot je bilo to v konkretnem primeru (poskus umora s strelnim orožjem na parkirnem prostoru v mestnem stanovanjskem naselju).

3. Z navedbo, da je pred pričetkom glavne obravnave sodišču predlagal pričo, a je sodišče ni povabilo, obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev pravice do obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP).

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, katere priče sodišče ni povabilo na glavno obravnavo, s čimer naj bi mu kršilo pravico do obrambe. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve jasno, da mora vložnik zahteve konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa obsojenec v zvezi z zatrjevano kršitvijo zaradi neizvedbe njegovega dokaznega predloga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil. Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih kršitev zakona ni moglo presojati; ugotavlja pa, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o zavrnjenih dokaznih predlogih, katerim je v svoji odločbi ob zavrnitvi pritožbe obsojenčeve zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. 4. Obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "višje sodišče ni v celoti odgovorilo na mojo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, stališča o odločilnem dejstvu pa ni pojasnilo (v kolikor bi želel ob dogodku storiti samomor, ni potrebe, da sem držal ročaj orožja)".

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je v zvezi z obtožbo sprejelo sodišče in jim mora sodišče navesti v obrazložitvi sodbe (7. do 10. odstavek 364. člena ZKP). Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem razlogom samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena obsojenčevega zahteva za varstva zakonitosti, ko nakazuje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe (v presojo navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati), ne stori navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak gre za kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, česar pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje.

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila povprečnine lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.