Jedro

Širitev izključitvenih razlogov na sporne terjatve, ki ne temeljijo neposredno na zakonu, temveč na pogodbenem razmerju, in v zvezi njimi še ni bil niti uveden kakršen koli postopek, ne more biti v skladu z načeli postopkov javnega naročanja, in sicer ne glede na to, kdo so stranke pogodbenega razmerja. Nič drugega ni mogoče sklepati niti na podlagi 76. člena ZJN-3, ki pozitivne pogoje za sodelovanje na razpisih predpisuje izrecno ozko in določno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 4300-3/2018/208 z dne 14. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika za sofinanciranje na Javnem razpisu za dodeljevanje spodbud v okviru iniciative EUREKA 2018 (v nadaljevanju Razpis) za projekt z akronimom A.. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je za tožnikovo vlogo ugotovljeno, da ne izpolnjuje vseh v Razpisu določenih pogojev. V 5. točki Razpisa so določeni pogoji za kandidiranje na Razpisu. Med drugim je v šesti alineji točke 5.3 razpisne dokumentacije določeno, da prijavitelj ne sme imeti neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do ministrstva in izvajalskih institucij ministrstva (Slovenski podjetniški sklad, Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, Slovenski regionalno razvojni sklad) (v višini 50 eurov ali več na dan oddaje vloge) iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, pri čemer ni pogoj, da bi bile le-te že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Predmetni pogoj je ministrstvo preverjalo pri pristojnih izvajalskih institucijah ministrstva, med drugim tudi pri C. (v nadaljevanju C.). Ministrstvo je s strani navedene javne agencije 23. 8. 2018 prejelo odgovor, da ima tožnik do nje neporavnane zapadle finančne obveznosti in sicer iz naslova obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju (Mladi raziskovalci - MR 10/45), ki presega znesek 50 eurov. Iz navedenega izhaja, da tožnik pogoja iz Razpisa ne izpolnjuje, zaradi česar je ministrstvo tožnikovo vlogo (v skladu z drugim odstavkom točke 6.3. razpisne dokumentacije) zavrnilo.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Tožnik povzema izpodbijano odločitev, ki jo je tožena stranka utemeljila na neizpolnjevanju enega izmed pogojev Razpisa, to je šeste alineje točke 5.3 razpisne dokumentacije. Poleg zavrnitve tožnikove vloge je tožena stranka tožnika, glede na to, da je izvajanje projekta prijavila skupaj z drugimi partnerji (slovenskimi in tujimi) tudi pozvala k oddaji izjave o samofinanciranju projekta. Tožnik navaja, da zaključek tožene stranke, da ima tožnik neporavnane obveznosti do C. ni pravilen, saj tožnik do navedene agencije nima nobenih neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti. Tožnik je z navedeno agencijo sklenil pogodbo za sofinanciranje mlade raziskovalke B.B. do pridobitve doktorata znanosti. Svojo obveznost do te agencije je tožnik izpolnil, o čemer jo je 21. 7. 2017 tudi obvestil. Agencija C. v svojih poslovnih knjigah še vedno vodi terjatev do tožnika iz naslova pogodbene kazni iz določbe 42. člena pogodbe P-MR-10/45, kateri tožnik nasprotuje. To je Agenciji C. tudi jasno in nedvoumno izrazil z več dopisi, na katere pa s strani navedene agencije nikoli ni prejel nobenega odgovora. Edino, kar je od nje prejel, so bili izpisi odprtih postavk za leti 2016 in 2017, ki pa jih je tožnik pravočasno prerekal in s tem izrazil svoje nestrinjanje z obstojem navedenih terjatev, ter zadnji opomin pred tožbo, ki ga je prejel dva dni pred prejemom izpodbijane odločitve. Tudi ta opomin je tožnik prerekal z dopisom z dne 28. 9. 2018. Agencija C. zaenkrat svoje domnevne terjatve do tožnika še ni sodno uveljavljala. Glede na navedeno, gre tako lahko kvečjemu za sporno terjatev Agencije C. do tožnika, ki jo tožnik zavrača tako po temelju, kot po višini. Če je terjatev sporna, ne moremo govoriti o njeni dospelosti oziroma zapadlosti. Odločitev tožene stranke je zato posledično nepravilna. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe. Tožnik v tožbi utemeljuje razloge, zaradi katerih meni, da izpolnjuje pogoj iz šeste alineje točke 5.3 Razpisa. Tožnik navaja razloge, ki se nanašajo na njegovo razmerje do Agencije C., tožena stranka pa ni pristojna presojati o naravi razmerja med tožnikom in omenjeno agencijo. Iz šeste alineje točke 5.3 Razpisa namreč jasno izhaja, da prijavitelj izpolnjuje pogoj le v primeru, da nima neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do ministrstva in izvajalskih institucij ministrstva (med katere sodi tudi C.), pri čemer se kot neporavnane zapadle finančne obveznosti ne štejejo le tiste, ki so že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Glede na navedbe tožnika je jasno, da tožnik sam šteje, da gre v konkretnem primeru za odprte terjatve, kar pa za presojanje izpolnjevanja pogoja ni bistveno. Tožena stranka poudarja tudi dejstvo, da je bil tožnik že v času prijave na Razpis seznanjen z dejstvom, da C. iz naslova pogodbe P-MR-10/45 od tožnika terja plačilo pogodbene kazni ter da je imel v zvezi s tem tudi sam možnost sprožitve pravdnega postopka za ugotovitev (ne)obstoja predmetne terjatve. Tožnik v tožbi priznava obstoj terjatve, ki pa jo šteje za sporno, kar pa, glede na vsebino pogoja iz šeste alineje točke 5.3 Razpisa, ni relevantno. Vsebina odločitve (neizpolnjevanje pogoja) se ne nanaša neposredno na zakon ali drug na zakonu temelječ predpis, ampak na določilo konkretnega javnega razpisa, ki po svoji vsebini ne dopušča nobene drugačne interpretacije. Tožnik je na navedene pogoje Razpisa pristal. Tožena stranka je postopek preverjanja pogojev vodila tako, da je obstoj odprtih terjatev preverjala pri pristojnih izvajalskih institucijah, saj sama ne poseduje potrebnih podatkov. Tožena stranka dodatno še izpostavlja dejstvo, da je tožnik izvajanje projekta prijavil skupaj še z enim slovenskim partnerjem ter, da je bila vloga drugega prijavitelja neuspešna iz razlogov, ki niso povezani z razlogi, ki so privedli do zavrnitve tožnikove vloge. Zato sodišču predlaga, da pri svoji odločitvi upošteva tudi dejstvo, da tožnik tudi v primeru, če njegova vloga ne bi bila zavrnjena, ne bi prejel sredstev iz predmetnega razpisa. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da je za predmetni spor bistveno neizpolnjevanje pogoja iz šeste alineje točke 5.3 Razpisa. Tožena stranka navaja, da ni potrebno, da bi bila terjatev ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Vendar pa v razmerju med tožnikom in Agencijo C. terjatev sploh ne obstoja. Tožena stranka v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik sprožiti pravdni postopek za ugotovitev neobstoja terjatve. Dokazno breme je namreč na upniku. Med drugim še navaja, da navedbe tožene stranke, da tožnik v vsakem primeru, četudi bi izpolnjeval pogoje, ne bi prejel sredstev iz naslova Razpisa, niso relevantne in ne morejo vplivati na navedeni postopek. Za tožnika je namreč bistveno, da se ugotovi nezakonitost izdanega sklepa, saj tožnik izpolnjuje pogoj iz šeste alineje točke 5.3 Razpisa.

6. Tožba je utemeljena.

7. Iz razpisne dokumentacije „Javnega razpisa za dodeljevanje spodbud v okviru iniciative EUREKA 2018“, točke 5.3, „Pogoji za upravičence/ciljna skupina“ izhaja, da mora poleg pogojev za projekt vsak upravičenec, ki se prijavi na Razpis, izpolnjevati med drugim pogoj, da nima neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do ministrstva in izvajalskih institucij ministrstva (Slovenki podjetniški sklad, SPIRIT Slovenija, Slovenski regionalno razvojni sklad) (v višini 50 eurov ali več na dan oddaje vloge) iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, pri čemer ni pogoj, da bi bile le-te že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom.

8. Toženka je izpodbijano odločitev oprla na ugotovitev, da C. od tožnika zahteva plačilo pogodbene kazni, ki izvira iz pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, tožnik pa zatrjuje, da je vse svoje obveznosti iz te pogodbe izpolnil in da zato zahteva po plačilu pogodbene kazni ni utemeljena oziroma da nima iz tega naslova nobenih neporavnanih obveznosti. Med strankama tega upravnega spora tako ni sporno, da je C. od tožnika zahtevala plačilo pogodbene kazni, glede na njune nadaljnje navedbe pa niti to, da ta terjatev ne temelji na pravnomočnem izvršilnem naslovu, da je njen obstoj sporen in da v zvezi z njo še ni bil sprožen noben sodni postopek. Sporno je torej, ali je mogoče opisano dejansko stanje šteti za neizpolnjevanje navedenega pogoja iz šeste alineje 5.3 točke obravnavanega javnega razpisa.

9. Ker obstoj zahteve C. za plačilo pogodbene kazni ni sporen, tožnik pa kljub temu meni, da toženka te zahteve ne bi smela šteti za neporavnano zapadlo finančno obveznost iz šeste alineje točke 5.3 Razpisa, tožnik v bistvu izpodbija zakonitost tega razpisnega pogoja oziroma zakonitost toženkine interpretacije tega pogoja.

10. Ker gre pri razpisu za proračunska sredstva (prim. npr. 7. poglavje Razpisa, v katerem so posebej navedene posamične proračunske postavke), je pravna podlaga za izvedbo tega razpisa Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (v nadaljevanju ZIPRS 1819). Ta zakon namreč med drugim določa način izvrševanja proračuna, prevzemanje obveznosti države in druga vprašanja, povezana z izvrševanjem proračuna (prvi odstavek 1. člena). Stališče toženke, ki izhaja iz odgovora na tožbo, da se vsebina izpodbijane odločitve ne nanaša "neposredno na zakon ali drug na zakonu temelječ predpis", temveč na določilo konkretnega razpisa, je torej neutemeljeno; po povedanem Razpis temelji na ZIPRS 1819, tako da besedilo Razpisa ne pomeni avtonomne pravne podlage, temveč mora biti v skladu (med drugim) z navedenim zakonom oziroma jo je treba interpretirati tako, da rezultat te interpretacije ni v neskladju z navedenim zakonom. Sodišče k temu pripominja še, da je ZIPRS 1819 v uvodu Razpisa tudi izrecno naveden kot ena od njegovih pravnih podlag.

11. Po drugem odstavku 5. člena ZIPRS 1819 se proračun izvršuje skladno z določbami Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), tega zakona in podzakonskimi predpisi, izdanimi na njuni podlagi. ZJF temeljna načela dodeljevanja sredstev proračuna za izvajanje prednostnih in razvojnih nalog, kamor spada tudi Razpis, opredeljuje v 106.f členu, po katerem zahteve in merila za dodelitev teh sredstev določi neposredni proračunski uporabnik, ki ima v svojem finančnem načrtu za ta namen zagotovljene proste pravice porabe (drugi odstavek), te zahteve in merila pa morajo biti objektivno utemeljena in določena na način, ki subsidiarno upošteva načela zakona, ki ureja javna naročila.

12. Ta predpis je Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3), ki v točki f. šestega odstavka 75. člena določa, da lahko naročnik iz sodelovanja v postopku javnega naročanja izključi gospodarski subjekt, če so se pri njem pri prejšnji pogodbi o izvedbi javnega naročila ali prejšnji koncesijski pogodbi, sklenjeni z naročnikom, pokazale precejšnje ali stalne pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključne obveznosti, zaradi česar je naročnik predčasno odstopil od prejšnjega naročila oziroma pogodbe ali uveljavljal odškodnino ali so bile izvedene druge primerljive sankcije. Vendar pa ta določba ZJN-3 ne daje neposrednega odgovora na vprašanje, na kakšen način mora biti tak izključitveni razlog ugotovljen.

13. Do odgovora na to vprašanje je - posebej na ravni načel, na katera napotuje 106.f člen ZJF - po presoji sodišča mogoče priti z upoštevanjem ureditve drugih fakultativnih izključitvenih razlogov po šestem odstavku 75. člena ZJN-3, kjer zakon zahteva bodisi „izkazovanje“ kršitev temeljnih načel (tč. a), bodisi za „izkazovanje z ustreznimi sredstvi“ (tč. c) oziroma „krivdo“ (tč. g), kjer je to smiselno mogoče, pa je zakonodajalec obstoj teh izključitvenih razlogov vezal na tek uradnih postopkov (tč. b in č). Neposredne ugotovitve naročnika zadostujejo le v primerih, kjer bi bilo kaj drugega očitno nesmiselno oziroma nemogoče (tč. d in e). Podobna je tudi ureditev absolutnih izključitvenih razlogov, kjer zakonodajalec obstoj teh razlogov, kjer je le mogoče, vezal na obstoj pravnomočne odločbe ali (v primeru sporazuma o omejevanju konkurence) vsaj na sporočilo organa, pristojnega za varstvo konkurence, da bo uvedel postopek ugotavljanja kršitve.

14. Širitev teh izključitvenih razlogov na sporne terjatve, ki ne temeljijo neposredno na zakonu, temveč na pogodbenem razmerju, in v zvezi njimi še ni bil niti uveden kakršen koli postopek, zato po presoji sodišča ne more biti v skladu z načeli postopkov javnega naročanja, in sicer ne glede na to, kdo so stranke pogodbenega razmerja. Nič drugega ni mogoče sklepati niti na podlagi 76. člena ZJN-3, ki pozitivne pogoje za sodelovanje na razpisih predpisuje izrecno ozko in določno.

15. Opisana širitev razpisnih pogojev bi v kontekstu tega upravnega spora pomenila, da že zgolj trditev toženke o obstoju terjatve – celo v višini, ki je glede na sredstva razpisa zanemarljiva – pomeni razlog za izključitev prijavitelja iz razpisa. Taka razlaga predmetnega pogoja bi pripeljala do uporabe izključitvenega razloga v očitnem nesorazmerju z njegovo težo oziroma resnostjo, predvsem pa ne glede na to, ali je njegov obstoj glede na njegovo naravo ustrezno izkazan, kot sicer velja za razloge iz 75. člena ZJN-3. Na takem razpisu prijaviteljem ne bi bila zagotovljena praktično nikakršna zaščita pred morebitno samovoljo toženke, vse navedeno pa pomeni, da taki razpisni pogoji niso v skladu z načeli javnega naročanja in s tem z določbami ZIPR S1819. 16. Obravnavane določbe Razpisa oziroma njene interpretacije tako ni mogoče šteti za zakonito, kolikor zajema tudi "obveznosti", ki temeljijo zgolj na enostranski interpretaciji pogodbenega razmerja, saj podlage za to ne dajejo ne načela, ki jih je mogoče razbrati iz 75. člena ZJN-3, ne katerakoli druga določba tega zakona, s tem pa tudi ne tretji odstavek 106.f člena ZJF. Ravnanje toženke, ki je na podlagi take – zmotne – razlage navedene določbe Razpisa ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje temeljnih pogojev za sodelovanje na tem razpisu, torej pomeni napačno uporabo materialnega prava.

17. Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil ta akt izdan, po četrtem odstavku istega člena pa je organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

18. Sodišče je v tej zadevi odločilo izključno na podlagi razlage pravnih norm, ki jih je bilo treba uporabiti glede na dejansko stanje, kakršno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, tožba pa v tem pogledu ne navaja ničesar bistveno drugega. To pomeni, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče po prvi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).