Jedro

Pravica uporabe (souporabe) se je s spremembo družbenega sistema pretvorila v današnjo lastninsko pravico.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo glavnico v znesku 220.581,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 52.960.173,30 SIT do (pravilno: od) 02. 08. 2005 do 31. 12. 2006, od zneska 220.581,59 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka).

Hkrati ji je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 7.953,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena v odgovor. Odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 220.581,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem se je naslonilo na ugotovitev, da je tožeča stranka pravilno izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili leta 1989 (A10, v nadaljevanju tudi Pogodba). Do takega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo z razlago vsebine medsebojnih obveznosti strank po pogodbi iz leta 1989, predvsem na podlagi ugotovitve, da je bila obveznost tožeče stranke izročitev in prenos lastninske pravice na nepremičnini, poslovni stavbi v izmeri 625,1 m2 in pripadajočem zemljišču (glede katerega še ni bila opravljena parcelacija). Po ugotovitvi, da je tožeča stranka v letu 2005 pripoznala tožbeni zahtevek v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. I Pg 125/2004 in da je bila tožena stranka na taki podlagi vpisana v zemljiško knjigo na parcelni št. 262/1, vl. št. 465, k.o. S., ki zajema poslovno stavbo v izmeri 628 m2 in funkcionalno zemljišče v izmeri 926 m2, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka pravilno izpolnila svoje obveznosti po Pogodbi in je zato upravičena zahtevati vračilo posojila od tožene stranke (posojilojemalca) v celoti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil osnovni predmet prenosa po Pogodbi nepremičnina (poslovna stavba v izmeri 625,1 m2 in pripadajoče zemljišče). S „pravico uporabe“ pa naj bi imeli stranki v mislih takratno pravico uporabe na zemljišču (na katerem ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice) in sicer je imel pravico uporabe (stavbnega in funkcionalnega) zemljišča vedno vsakokratni lastnik stavbe. Nadalje je sodišče prve stopnje še ocenilo, da stranki z izrazom „posamezni in skupni deli objekta“ nikakor nista imeli v mislih „prostori(e) skupne porabe iz Priloge 2 Pogodbe“ in si s Pogodbo nista razdelili prostorov, ki so bili opredeljeni v Prilogi 2 k Pogodbi, niti v razmerju 2/3 tožeča – 1/3 tožena stranka, niti kako drugače. Za sodišče prve stopnje je to razumljivo, ker teh prostorov ni mogoče fizično deliti na določene dele, saj gre za posamezne prostore, namenjene točno določenemu namenu. Če bi stranki želeli doseči tako delitev, bi po oceni prvostopnega sodišča to zagotovo storili v Dodatku, v katerem sta ponovno omenjali delitev 2/3 – 1/3. Slednje po ugotovitvah sodišča prve stopnje potrjuje tudi zapis v 3. odstavku 5. člena Pogodbe, kjer sta stranki zapisali, da bo tožeča stranka zaradi tehnične izvedljivosti vpisa idealnega deleža v zemljiško knjigo naročila parcelacijo za objekt s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Pritožbeno sodišče taki razlagi Pogodbe iz leta 1989 in Dodatka ne more slediti.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče o pravilni razlagi Pogodbe iz leta 1989 in Dodatka v sklepu opr. št. I Cpg 461/2007, z dne 13. 09. 2007 in pri tem stališču in razlogih v celoti vztraja. Materialno pravni razlogi izpodbijane sodbe tudi v ponovljenem postopku niso pravilni. Odločitev o tem, ali je tožeča stranka izpolnila obveznosti iz Pogodbe, ki sta jo stranki sklenili 16. 10. 1989 (priloga A10), je odvisna od odgovora na vprašanje, kaj je bila obveznost tožeče stranke do tožene stranke po tej Pogodbi. Predmet obveznosti tožeče stranke do tožene stranke je določen v 5. členu Pogodbe, kot je pritožbeno sodišče že podrobneje obrazložilo v sklepu I Cpg 461/2007. Iz besedila 5. člena Pogodbe sledi jasen zaključek, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo med njima na celotni zgradbi (faza I in II, z vsemi skupnimi deli in napravami) in na pripadajočem funkcionalnem zemljišču vzpostavljeno razmerje po idealnih (nerazdeljenih) deležih, kar pomeni, da sta se pravdni stranki dogovorili za vzpostavitev solastnine. V Pogodbi uporabljeni izraz imetnik pravice uporabe je vseboval vse atribute današnje lastninske pravice. Enako velja za pravico „souporabe“ po idealnih deležih, ki je enakovredna današnji solastninski pravici.

Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določila Pogodbe, ko je presodilo, da je bil osnovni predmet prenosa le nepremičnina (poslovna stavba v izmeri 625,1 m2 in pripadajoče zemljišče), medtem ko naj bi s „pravico uporabe“ stranki imeli v mislih takratno pravico uporabe na zemljišču, na katerem ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice in ki naj bi jo vedno imel vsakokratni lastnik stavbe. Materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da na zemljišču v letu 1989 ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice je pravilno le v okvirih sistema družbene lastnine; pravica uporabe (souporabe) se je s spremembo družbenega sistema pretvorila v današnjo lastninsko pravico (1. člen v zvezi s 1. odstavkom 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti; Ur. l. RS, št. 44-2418/1997, z dne 24. 07. 1997 (ZLNDL)). Ne upošteva pa, kakšen je bil namen strank. Stranki, ki sta se dogovorili za prenos pravice do uporabe na nepremičnini sta imeli namen, danes enakovreden namenu strank pri prenosu lastninske pravice na nepremičnini (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, v okviru pravno dopustnih meja). S Pogodbo sta se stranki tako dogovorili, da bo vzpostavljeno razmerje po idealnih deležih (pravica do souporabe; solastninska pravica) na celotni zgradbi z vsemi skupnimi deli in napravami in na funkcionalnem zemljišču k tej zgradbi in sicer vse v razmerju 2/3 proti 1/3. Pri tem pritožbeno sodišče vztraja tudi pri vseh razlogih iz sklepa I Cpg 461/2007, da v predmetu Pogodbe niso bile zajete vse parcele iz prvega dela 1. odstavka 5. člena Pogodbe, ker stranki nista nikjer v 5. členu Pogodbe navedli, da toženi stranki pripada 1/3 idealni delež na vseh, v prvem delu 1. odstavka 5. člena Pogodbe navedenih parcelah. Drugačni pritožbeni razlogi v tej smeri niso pravilni.

Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je predmet osnovne Pogodbe omejen zgolj na poslovno stavbo v izmeri 625,1 m2 in pripadajoče funkcionalno zemljišče, ker stranki niti v Dodatku nista razdelili prostorov iz Priloge 2 k Pogodbi (skupni prostori), kljub temu, da sta v besedilu Dodatka ponovno omenjali delitev 2/3 – 1/3. Pravdni stranki sta Dodatek k pogodbi sklenili dne 31. 10. 1990 in 26. 11. 1990 (priloga B10; v nadaljevanju Dodatek) in sicer na podlagi delilnega načrta (priloga B42), za njegovo sklenitev pa sta se zavezali že z določbo 3. odstavka 5. člena Pogodbe. Iz delilnega načrta je razvidno, da je bila vzpostavljena parcelna št. 262/1 v izmeri 1893 m2 in da ta parcela predstavlja le poslovno stavbo v taki izmeri, brez funkcionalnega zemljišča. Tožeča stranka bi morala, upoštevajoč 6. člen Dodatka, opraviti zemljiškoknjižni prenos 1/3 solastniškega deleža na takratni parc. št. 262/1 (poslovna stavba), na toženo stranko. Čeprav besedilo Dodatka ne vsebuje ničesar glede prenosa solastninskega deleža na funkcionalnem zemljišču in upoštevajoč, da stranki nista zapisali, katero zemljišče iz delilnega načrta predstavlja funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi na parc. št. 262/1, čeprav je bila z delilnim načrtom ustanovljena tudi parc. št. 263/1 (dvorišče v izmeri 9917 m2), ki bi sicer lahko bila funkcionalno zemljišče, tako k stavbi na parc. št. 262/1 kot tudi na parc. št. 263/3, to še ne pomeni, da tožeči stranki ni bilo treba več izvršiti prenosa solastniškega deleža na funkcionalnem zemljišču oziroma, da toženi stranki glede na vsebino Dodatka ne pripada (več) solastninski delež na funkcionalnem zemljišču. Pritožbeno sodišče tako ponovno vztraja pri presoji, da sta pogodbeni stranki z Dodatkom uredili le vprašanje prenosa 1/3 solastniškega deleža na poslovni zgradbi, pri tem pa je še vedno obstajala obveznost tožeče stranke po Pogodbi, da uredi prenos 1/3 solastniškega deleža na funkcionalnem zemljišču. Tožeča stranka bi svojo obveznost do tožene stranke pravilno izpolnila tako, da bi bilo s parcelacijo določeno funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi, stoječi na takratni parc. št. 262/1, vl. št. 465, k.o. S. (v izmeri 1893 m2) in da bi opravila zemljiškoknjižni prenos 1/3 (idealnega deleža) solastniškega deleža na celotni zgradbi (I. in II. Faza) in 1/3 idealni delež na funkcionalnem zemljišču. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo obveznost po Pogodbi pravilno izpolnila s sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 125/2004, s katero je bila toženi stranki dodeljena lastninska pravica na današnji parc. št. 262/1, pri čemer to v naravi predstavlja 628 m2 in funkcionalno zemljišče v izmeri 962 m2, kar je po oceni sodišča prve stopnje več kot ustrezen del pripadajočega funkcionalnega zemljišča, je napačen. Sodišče prve stopnje se tudi v ponovljenem postopku ni ukvarjalo z vprašanjem identitete parc. 262/1 v času izdelave delilnega načrta ter v trenutku pripoznave tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke v letu 2005. Parcela št. 262/1 je namreč v letu 2005 predstavljala nekaj drugega kot v času sklenitve Dodatka (1990).

Tožena stranka je postala lastnica objekta (II. Faza) in lastnica določenega zemljišča. Ob pravilni izpolnitvi Pogodbe pa bi morala tožena stranka postati imetnica idealnega 1/3 deleža celotne zgradbe z vsemi skupnimi deli in napravami, torej solastnica celotne zgradbe (I. in II. Faza) in do 1/3 solastnica funkcionalnega zemljišča k tej zgradbi. Pritožbeno sodišče tako vztraja pri presoji, da je tožeča stranka toženi stranki izročila nekaj drugega in ne tisto, kar je bilo predmet Pogodbe. Za tako nepravilno izpolnitev pa tožeča stranka nosi odgovornost. Tožena stranka je v pravdi zatrjevala, da vrednostno z izpolnitvijo ni prejela tistega in toliko, kot bi prejela ob pravilni izpolnitvi Pogodbe. S tem je uveljavljala ugovor zmanjšanja plačila zaradi nepravilne izpolnitve tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa ponovno tudi poudarja, da tožena stranka glede pravočasnosti svojih trditev ne more biti vezana na prvi narok v tem gospodarskem sporu (4. odstavek 286. člena ZPP), saj je tožeča stranka prenesla lastninsko pravico na parcelni št. 262/1 na toženo stranko šele v letu 2005, torej tekom te pravde.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku zaradi zmotne uporabe in razlage določil Pogodbe in Dodatka, napačno zaključilo, da je tožeča stranka obveznosti iz Pogodbe v celoti in pravilno izpolnila. Zaradi takšnega zmotnega zaključka se ni ukvarjalo s trditvami in ugovorom tožene stranke o znižanju plačila zaradi nepravilne izpolnitve. To pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki prvostopenjskemu sodišču so razvidni iz gornje obrazložitve.

Ker je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.