Jedro

Ker se na podlagi tretjega odstavka 338. člena ZPP sodba na podlagi odpovedi lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni bilo izkazano, da je bila izjava dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi odpovedi in sodbo kjer je razsodilo: " I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2019 v skupni dolžini 19 dni, v znesku 3.102,08,00 EUR bruto ter po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse roku 8 dni.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 13. 7. 2018 med tožečo stranko in toženo stranko sklenjena nezakonito, zaradi česar se šteje, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 7. 2019, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke z dne 13. 7. 2018. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v roku 8 dni.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 14. 7. 2019 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 1.878,49 EUR bruto ter po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, to je od 18. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2019 v skupni dolžini 18 dni, v znesku 4.000,00 EUR bruto ter po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse roku 8 dni.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati sorazmerni del regresa za leto 2019 v skupnem znesku 706,70 EUR neto, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse roku 8 dni."

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper I., II. in III. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožene stranke (pravilno: tožeče stranke) ugodi oziroma podredno, da pritožbi tožnice v celoti ugodi in odloči o zadevi, po potrebi razpiše glavno obravnavo in pritožbi ugodi, zadevo razveljavi in jo posreduje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita. Glede pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja službe“, poskusnega dela in diskriminacije navaja, da je sodišče napačno štelo, da naj bi obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, posledično pa naj ne bi obstajal razlog transformacije delovnega razmerja. Sodišče je nekritično ocenilo izpovedi zaslišanih prič A.A., B.B., C.C. in D.D.. Tožnica je v svojih vlogah v postopku na prvi stopnji zgolj pojasnjevala vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Tožnica izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno opredelilo, da naj bi tožena stranka želela najti rešitev za tožnico, drugače bi ji lahko odpovedali pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom 7 dni. Tožnica nikoli ni prejela negativne ocene poskusnega dela, niti ni vedela, kdo naj bi ocenjeval njeno delo, niti ni bila obveščena, da naj bi se njeno delo spremljalo, ter katera dela in naloge oziroma kompetence naj bi se spremljale. Nepravilni so zaključki sodišča, da tožnice niso šikanirali, ker tožnica naj ne bi omenila, kdo jo šikanira, niti priča A.A. tega ni slišal med sodelavci (13. točka obrazložitve). Tožnica si ne more predstavljati, da bi A.A. drugače izpovedal, saj jo je on šikaniral. V 14. točki izpodbijane sodbe sodišče glede diskriminacije oceni, da zlasti več kot 6-mesečno iskanje novega delovnega mesta za tožnico dovoljuje zaključek, da tožnica ni bila v nič prisiljena. Glede pogodbe transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas je sodišče v 15. točki zavzelo stališče, da so bili v času, ko je tožnica nastopila delo v Izobraževalnem centru (prva polovica avgusta 2018) delavci na dopustu, saj je bilo poletje, ne tožnica ne ostali zaposleni pa niso imeli veliko dela, verjetno zaradi poletnega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi tožnica takoj po nastopu dela v Izobraževalnem centru koristila letni dopust. Sodišče navede, da je opravljala dela in naloge, ki so bile začasne in ne trajne narave. Prav tako navede, da je C.C., ko je tožnica odšla na bolniški stalež, sama do konca koledarskega leta vodila vse aktivnosti glede vajeništva. Začasno povečan obseg dela pri toženi stranki torej ni obstajal, saj tožena stranka ob nastopu bolniškega staleža v septembru 2018, ko naj bi se domnevno začele aktivnosti na področju vajeništva, ni zaposlila novega delavca. V mesecu septembru 2018 je C.C. po telefonu poklicala tožnico ter jo prosila, če bi lahko pomagala pri prijavi na javni razpis. Tožena stranka oziroma priča D.D. je v svojem zaslišanju potrdila, da tožnica več kot mesec dni od nastopa dela ni imela na voljo računalnika in drugih delovnih sredstev. Sodišče nekritično in v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu v konkretni pravdi navede, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela obstajal. Tožnica ob nastopu dela ni imela računalnika, stacionarnega telefona, pisalne mize, delovnih potrebščin in tudi ne dela. Prav tako je nepravilno stališče sodišča, da je tožena stranka tožnici pravilno omogočila izrabo letnega dopusta v času, ko so bili njeni delavci odsotni z dela iz istega razloga. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka v skladu s 163. členom ZDR, ki določa, da imajo starši šoloobveznih otrok pravico izrabiti najmanj 1 teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic, tožnici pravilno omogočila izrabo letnega dopusta, ko je tožnica sina peljala na tabor. Tožnica pojasnjuje, da njen sin ni več šoloobvezen, posledično pa je sodišče sprejelo napačno materialnopravno odločitev. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal. Po zaključku koledarskega leta 2018 se je projekt vajeništva zaključil. Tožnici so bile kršene tudi ustavne pravice iz 14., 22., 23., 25. člena Ustave RS. Tožnici ni bila dana možnost pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. 23. člen Ustave RS določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva in 25. člen Ustave RS je prav tako kršen. Kršeno je bilo načelo enakega varstva pravic, torej splošno načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) na področju sodnega in drugega varstva pravic. V kolikor se sodišče izogne svoji obveznosti, da pretehta relevantnost argumentov in se do bistvenih navedb strank ne opredeli, s tem ravna v nasprotju s temeljnimi načeli poštenega postopka. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Dne 12. 7. 2018 ji je bila ponujena pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala dne 13. 7. 2018. Tožničine trditve, da je bila k podpisu pogodbe z dne 13. 7. 2018 prisiljena, je sodišče prepričljivo ovrglo v točkah 13 in 14 obrazložitve sodbe. Pomoči tožnici in upoštevanje njenih osebnih problemov ni mogoče šteti niti kot nenaklonjenost tožene stranke do tožnice niti kot indic o nezakonitem ravnanju tožene stranke. Zgolj zaradi obsežnih navedb v zvezi s pritožbenimi navedbami o šikaniranju in diskriminaciji tožnice tožena stranka opozarja, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tudi obrazložilo v sodbi. Sodišče je ugotovitve dejanskega stanja oprlo na izpovedbe prič A.A., predvsem pa B.B. in C.C.. Iz njih izhaja, da je v Izobraževalnem centru tožene stranke (v 15 in 16 točki obrazložitve) prišlo do novih projektnih nalog v zvezi uvedbo in financiranjem vajeništva. Zagon vajeništva je bila v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi nova naloga Izobraževalnega centra, ki terja usposobljenega delavca, ki ga je tožena stranka videla v tožnici. Po oceni tožene stranke je bilo pričakovati, da bodo glavne naloge za uvedbo vajeništva opravljene v letu dni. Šlo je za začasno povečan obseg dela v Izobraževalnem centru, ki je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica poskuša prikazati, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi povečanega obsega dela ni bilo. Tožnica je zaprosila za letni dopust z obrazcem za letni dopust v letu 2018. Ni ravno lepo, da poskuša tožnica uvidevnost tožene stranke, da ji prošnji glede dopusta ugodi, uporabljati za argumentiranje, da povečanega obsega dela ni bilo. Vodja Izobraževalnega centra je zahtevna naloga, ki je ni mogoče dobro opravljati, če bi morala vodja ves čas opravljati tudi delo v zvezi z vprašanji vajeništva. Uvedba vajeništva ni samo sklepanje vajeniških pogodb, temveč predvsem promocija za vajeništvo v skupini X, vzpostavitev sistema, ki bi temeljil na zakonodaji in iskanjem finančnih virov oziroma ekonomskih odnosov s podjetji. Od tožnice se je pričakovalo, da bo uspela z uvedbo vajeništva in da bo vzpostavila finančne in zakonske okvire za vajeništvo, predvsem v družbah skupine X. Pritožba tudi zmotno zaključuje, da dela za tožnico ni bilo, ker je vodja Izobraževalnega centra zaradi tožničinega bolniškega staleža sama opravljala dela, ki so bila naloga tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Tožnica zmotno zaključuje, da ta okoliščina dokazuje, da dela ni bilo. Gotovo to delo ni moglo biti naloga vodje centra. Tožnica je tudi sama priznala, da je bila celo v času bolniškega staleža zaprošena za pripravo in dostavo gradiva za potrebe vajeništva v skupini X. Takšna izpovedba pa samo potrjuje pravilnost dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi, da je potreba za delo Izobraževalnem centru dejansko bila. Tožnica izkrivlja tudi navedbe tožene stranke v postopku, ko v pritožbi trdi, da je tožena stranka po eni strani trdila, da uvedba vajeništva v Izobraževalnem centru zaradi premajhnega odziva ni uspela, po drugi strani pa je trdila, da je šlo za zahteven projekt, ki je trajal več let. Sam projekt in priprava oziroma uvedba projekta nista isto.

Neutemeljeno tožnica uveljavlja tudi kršitev materialnega prava, v zvezi z zaključki sodišča o tožničinem dopustu. Dejstvo namreč je, da je tožnica želela in je tudi na obrazcu prijavila dopust. Okoliščina, da njen sin ni mladoleten pa je povsem irelevantno dejstvo ob tem, da je tožnica dopust hotela in ga zato tudi dobila. Sicer pa tožnica ni navedla, da izraba dopusta prav v času, ko ga je koristila, ni bila njena volja. Navedbe v pritožbi v zadnjem odstavku na strani 8 so nerazumljive. Iz njih bi sledilo, da je tožena stranka tožnico zaposlila, čeprav ni bilo nobene potrebe po njenem delu. Tožnica torej zatrjuje, da bi morala imeti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav za to delo sploh ne bi bilo potrebe. Če bi res bilo tako, bi ne bilo nobene potrebe za sklenitev kakršnekoli pogodbe o zaposlitvi. To je seveda nesmiselno in tudi v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 14. točke 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni nerazumljiva, v nasprotju sama s seboj, oziroma da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj je njen izrek razumljiv in ima podlago tudi v pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je sodišče na podlagi izvedenih dokazov tudi natančno obrazložilo.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter v izpis iz registra ZZZS za tožnico. Prav tako je zaslišalo tožnico in priče A.A., B.B., C.C. ter D.D.. Sodišče je postavilo izvedenca ekonomske stroke E.E. in vpogledalo v njegovo pisno izvedensko mnenje. Pravilno pa sodišče ni zaslišalo F.F., tožničine lečeče oftalmologinje, ki je bila predlagala v zvezi z dejstvom, da ni bilo razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, da je do sklenitve prišlo iz diskriminatornih razlogov in ne iz razlogov potrebe po delu s strani tožene stranke ter da je to povzročilo zdravstvene težave tožnici.

8. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica s toženo stranko sklenila: - pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 5. 2017 za delovno mesto vodja službe za finance, in sicer za določen čas, za čas trajanja mandata direktorja družbe za delo s polnim delovnim časom ter 6-mesečnim poskusnim delom; - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2017; - pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega dela na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec, v organizacijski enoti - Izobraževalni center za čas od 15. 7. 2018 do 14. 7. 2019. 9. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je vložila tožbo zaradi transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), prav tako je zahtevala poleg ugotovitve obstoja delovnega razmerja tudi izplačilo neizrabljenega dopusta za leti 2018 in 2019 kot tudi izplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2019. 10. Sodišče je izdalo sodbo na podlagi odpovedi v I. točki, kjer je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v skupni dolžini 19 dni v znesku 3.102,08 EUR bruto ter po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov izplačilo neto zneska. Tožnica vlaga pritožbo zoper celotno sodbo, pri čemer pritožbo zoper plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v ničemer ne konkretizira. Ker se na podlagi tretjega odstavka 338. člena ZPP sodba na podlagi odpovedi lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o odpovedi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni bilo izkazano, da je bila izjava dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. 11. Sodišče je pod točko 8 obrazložitve navedlo, da pogodba o zaposlitvi z dne 16. 5. 2017, poskusno delo in sporazum o njenem prenehanju niso predmet delovnega spora, kar je pravilno, saj tožnica ni uveljavljala sodnega varstva zoper pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 5. 2017 niti zoper sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je to tudi sama izpovedala. Sodišče je kljub temu, da to ni bil predmet spora obravnavalo odnos tožnice in tožene stranke zlasti iz razloga, ker je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke za ves čas tožničine zaposlitve nikakor ne kaže na odklonilni odnos tožene stranke do tožnice. Pogodba o zaposlitvi z dne 13. 7. 2018 pa dejansko nima nobene zveze s predhodno individualno pogodbo o zaposlitvi. To izhaja tudi iz izpovedb A.A. kot tudi priče B.B., končno pa tudi iz izpovedbe same tožnice. Tožena stranka se je s tožnico ves čas dogovarjala in tako je tudi tožnica sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja, s katerim ji je tožena stranka omogočila, da je bila zaposlena še več kot pol leta v času, ko bi ji sicer delovno razmerje zaradi neuspešnega poskusnega dela prenehalo, ker ni dosegala pričakovanj po individualni pogodbi. Tožnica je tudi sama povedala, da se je dobila z vodjo sektorja za pravne in kadrovske zadeve B.B. februarja in se pogovarjala tudi o drugačni (novi) možnosti zaposlitve pri toženi stranki.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno glede izpovedi prič A.A. ter ostalih zaslišanih prič, in sicer B.B. in C.C.. Kot že navedeno je sodišče preizkušalo le zadnjo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas zaradi povečanega obsega dela, tako pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni prejela negativne ocene poskusnega dela, da ni bila seznanja, kdo je ocenjeval njeno delo niti ni bila obveščena kdo ga je spremljal, prav tako tožnica tudi ni konkretizirano navajala, kdo bi jo šikaniral po podpisu druge pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, prav tako ni bila izkazana diskriminacija, kar je sodišče pravilno ugotovilo.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice glede njenega nastopa dela in dela v Izobraževalnem centru v prvi polovici avgusta 2018, ko so bili delavci na dopustu. Dejstvo je, da se praviloma določen del dopusta koristi poleti, sicer pa je tudi tožnica podala prošnjo oziroma predlog za koriščenje dopusta, ki ga je tožena stranka upoštevala, tako da ne more biti govora o kakršnemkoli šikaniranju tožnice. Tako je nerazumljiva tudi pritožbena navedba, da tožničin sin ni več šoloobvezen otrok, tako da tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora glede koriščenja dopusta v času šolskih počitnic, pri čemer je tožnica navajala, da je peljala sina na tabor. Bistveno je, da je tožnica zaprosila za koriščenje letnega dopusta, kar ji je tožena stranka tudi omogočila.

14. Dejstvo je, da sta se stranki dalj časa pogovarjali glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, na delovnem mestu v Izobraževalnem centru, pri čemer je bila tožnica zadolžena za celotno izvedbo projekta vajeništva, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da se je v prvem letu vpisal na projekt vajeništva le en kandidat, v drugem letu pa prav tako le en kandidat, tako je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal, saj je šlo za povečan obseg dela, ki pa ne predstavlja le vpisa kandidata in pripravo pogodbe, pač pa tudi izvedbo vseh projektov za projekt vajeništva, tako promocije kot zagotovitev finančnih sredstev. Navedeno pa ni bilo uspešno izvedeno oziroma realizirano. Nerazumljivi so tudi pritožbeni ugovori, da povečan obseg dela ni obstajal, hkrati pa po drugi strani zatrjuje, da dela sploh ni imela dela.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Sodišče ni kršilo 14. člena URS, saj je tožnici bila zagotovljena enakost pred zakonom, prav tako ne kršitev iz 22. člena URS glede enakega varstva pravic pred sodiščem, ne kršitev iz 23. člena URS glede pravice do sodnega varstva niti ne kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Navedene kršitve tožnica uveljavlja zgolj pavšalno.

16. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za prenehanje delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.