Jedro

Tožnica je bila v relevantnem obdobju prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje kot začasno nezaposljiva oseba. Nima tekočih dohodkov, prav tako v preteklem in predpreteklem letu ni prejemala periodičnih dohodkov, v letu 2010 pa je prejela dohodke iz naslova obresti v višini 31,42 EUR. Premoženje tožničinega sina, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, ne presega vrednosti 13.780,00 EUR. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do denarne socialne pomoči utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 14. 5. 2012 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 3. 3. 2012 in tožnici oziroma njeni družini od 1. 1. 2012 priznalo pravico do denarne socialne pomoči. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna o odmeri in trajanju pravice do denarne socialne pomoči izdati posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter odločiti tudi o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in za kritje prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Zoper sodbo (I., II. in III. točko) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Povzema obrazložitev sodbe in poudari, da ni jasno zakaj je cenilka uporabila vrednost nepremičnin na dan 1. 12. 2012, ob tem, da je cenitev povsem nestrokovna in jo ni mogoče preveriti. Navaja, da je organ ob odločanju uporabil podatke o vrednosti sporne nepremičnine iz uradne evidence GURS, ki je bila ob izdaji odločbe 22.326,40 EUR. Tožnica je na naroku dne 22. 8. 2014 navedla, da se je na to oceno GURS kasneje pritožila, njena pritožba je bila upoštevana, vrednost sporne nepremičnine pa ocenjena na 660,00 EUR, o čemer je tožnica predložila izpis GURS z dne 10. 1. 2013. Glede na navedeno je jasno, zakaj je prišlo do spremembe pri vrednosti sporne nepremičnine. Vrednost je bila spremenjena v evidencah GURS po vloženi pritožbi tožnice, ob sami izdaji odločbe toženca pa je bila vrednost nepremičnine, kot jo je uporabil organ pri odločanju takšna, kot je navedena v njegovi odločbi in pridobljena iz uradne evidence GURS. Tako organ prve kot druge stopnje sta upoštevala vrednost nepremičnin skladno z drugim odstavkom 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) in sicer s točko 11, ki določa, da podatke pridobiva iz obstoječe zbirke podatkov upravljalca te zbirke podatkov, tj. Geodetske uprave RS. Iz vpogleda v ISCSD2 na dan 1. 3. 2012 je razvidno, da je dejanska raba nepremičnine k.o. ..., št. ... klet, vinska klet, vinski hram oziroma zidanica, pri čemer je vrednost nepremičnine ocenjena na 22.326,40 EUR. Pristojni organi, ki odločajo o pravicah iz javnih sredstev, drugih podatkov nimajo in so vezani zgolj na podatke iz uradnih evidenc, ki jih pridobijo od upravljalcev zbirk podatkov, prav tako pa niso odgovorni za pravilnost teh podatkov. Če ocenjena vrednost nepremičnine ne ustreza dejanski vrednosti nepremičnine, je za spremembo teh podatkov v uradnih evidencah odgovorna tožnica sama. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločbo CSD A. št. ... z dne 13. 6. 2013, ki jo je predložila kot dokaz tožnica in na katero se sklicuje tudi sodišče. Navedena odločba je bila izdana več kot leto kasneje po izdaji izpodbijane odločbe toženca, dejansko stanje pa se je v tem času tudi spremenilo. V času odločanja na prvi stopnji je bilo dejansko stanje v uradnih evidencah kot je ugotovljeno z odločbo CSD A. z dne 3. 3. 2012. Nadalje navaja, da je neutemeljen očitek sodišča v 18. točki obrazložitve in da tožnica vse do predmetnega spora v upravnem postopku ni nasprotovala oziroma opozarjala na nepravilno vrednost sporne nepremičnine.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 14. 5. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 3. 3. 2012 ter s tem v zvezi presoja, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Pri tem je sporno, ali vrednost nepremičnega premoženja, ki se upošteva v premoženje za ugotavljanje pogojev za dodelitev denarne socialne pomoči, v lasti tožničinega sina, dosega oziroma presega vrednost 13.780,00 EUR.

Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) v 27. členu določa razloge za nedodelitev oziroma neupravičenost do denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč se po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011, v nadaljevanju ZDIU12) pa je v petem odstavku 4. člena določil, da se ne glede na prvi odstavek 27. člena ZSVarPre v letu 2012 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranek oziroma premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre, in dosega ali presega 13.780,00 EUR. To pomeni, da vlagatelj, tudi v primeru, če izpolnjuje pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, do te ni upravičen, če ima (vlagatelj oziroma njegovi družinski člani) prihranke oziroma premoženje, ki presegajo navedeno vrednost. V takem primeru je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se denarna socialna pomoč ne dodeli.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. IX Ps 1464/2012 z dne 4. 7. 2013 odpravilo odločbi toženca z dne 14. 5. 2012 in z dne 3. 3. 2012 ter zadevo vrnilo tožencu v nov postopek in naložilo, da je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt o upravičenosti tožnice oziroma njene družine do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zavarovanje in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 439/2013 z dne 17. 10. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki, kakšne dokaze je potrebno še izvesti glede na to, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali tožničin sin, ki je mladoleten in se šola, in se zato poleg tožnice šteje med osebe, katerih premoženje se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, oziroma v družino vlagatelja, kot lastnik premoženja, ki ni izključeno iz upoštevanja premoženja po ZSVarPre, dosega oziroma presega znesek 13.780,00 EUR. Podatki o vrednosti nepremičnin v lasti tožničinega sina, ki jih je toženec od Geodetske uprave RS pridobil dne 21. 2. 2012, se namreč razhajajo s podatki, ki jih je tožnica pridobila od Geodetske uprave RS dne 10. 1. 2013, zlasti glede vrednosti nepremičnine k.o. ..., parc. št. .... Gre za nepremičnino, ki je med podatki ISCSD2 z dne 21. 2. 2012 navedena kot vinska klet oziroma zidanica v izmeri 65,2 m², uporabne površine 23,2 m², katere vrednost znaša 22.326,40 EUR. Ob upoštevanju takšne vrednosti sporne nepremičnine in nespornih vrednosti ostalih nepremičnin, je bilo v predsodnem postopku ugotovljeno, da je vrednost nepremičnin znašala 30.344,00 EUR.

Ker je v tej zadevi bistvena vrednost nepremičnin ob izdaji izpodbijanih odločb, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku za ugotovitev vrednosti nepremičnin v tem času in za ugotovitev dejstva, kakšne dohodke dajejo nepremičnine, pridobilo cenilno poročilo sodne cenilke s področja cenitve nepremičnin. Na podlagi tega poročila z dne 29. 5. 2014 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vrednost sporne parcele št. ... po vrednosti 30,00 EUR na m² (ki ga GURS uporabi za izračun zidanice) na dan 1. 12. 2011 (datum prvotno priznane pravice do denarne socialne pomoči) v velikosti 65,2 m² znašala 1.956,00 EUR, parc. št. ... v velikosti 24,4 m² pa bi bila po vrednosti 43,2 EUR na m² na dan 1. 12. 2011 vredna 1.054,08 EUR. Če se ocenjeni vrednosti nepremičnin parc. št. ... in ... v višini 2.633,92 EUR, katere vrednosti je cenilka ugotovila v cenilnem poročilu, doda še cenitev navedenih nepremičnin, tj. parc. št. ... in parc. št. ..., znaša vrednost premoženja tožničinega sina, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, 5.644,00 EUR in ne presega zneska 13.780,00 EUR.

Enako pa vrednost sinovega premoženja ne bi presegla tega zneska, če bi sodišče prve stopnje za parc. št. ... k.o. ... in št. ... k.o. ... upoštevalo vrednost po podatkih GURS, ki so veljali v času izpodbijane odločbe, cenilno poročilo pa samo v delu, ki se nanaša na vrednost sporne parcele št. ... k.o. .... Na takšen način izračunana vrednost sinovega premoženja bi znašala 11.027,00 EUR. Tudi sicer, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kasnejša sprememba vrednosti parcele št. ... k.o. ..., ni bila dejanska sprememba vrednosti te parcele, ampak poprava vrednosti te parcele zaradi napake o prvotnem vrednotenju, ki je bilo upoštevano v izpodbijani odločbi. V izpodbijani odločbi se je upoštevalo torej dejansko stanje, ki se je kasneje izkazalo za napačno in ki v nobenem primeru ne more predstavljati podlage za izračun vrednosti nepremičnin, ne glede na to, da je šlo za podatke iz javne evidence GURS. Da javne evidence GURS v zvezi s parcelo št. ... k.o. ... niso izkazovale pravilnega stanja, je tožnica kasneje tudi dokazala.

Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razčistilo vsa dejstva bistvena za odločitev in ugotovilo, da je bila tožnica v relevantnem obdobju prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje kot začasno nezaposljiva oseba in nima tekočih dohodkov, prav tako v preteklem in predpreteklem letu ni prejemala periodičnih dohodkov, v letu 2010 pa je prejela dohodke iz naslova obresti v višini 31,42 EUR in da premoženje tožničinega sina, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, ne presega vrednosti 13.780,00 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.