Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja priviligirane oblike tatvine iz II. odst. 211. čl. KZ morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost ukradene stvari majhna in da se je storilec hotel prilastiti stvar prav takšne vrednosti. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno ugotovilo, da sta si oba obtoženca hotela prilastiti prav avtoradio oškodovanca, ker je s tem bil vreden več kot 50.000,00 do 60.000,00 SIT, čeprav sta ga kasneje nameravala prodati in si iz izkupička nabaviti heroin, je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano, oprostilno sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. S. B. in D. K. oprostilo obtožbe za poskus storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. čl. KZ v zvezi s čl. 25 in 22 KZ ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po čl. 370/1 tč. 3 ZKP in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec - svetnik J. S. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je predlagal ugoditev pritožbi, enak predlog pa je podala tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisotna višja državna tožilka. Pritožba je utemeljena. Neprepričljivi in v nasprotju s podatki kazenskega spisa so zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da sta se oba obtoženca zavedala, za kakšen avtoradio gre (tribasni Sonny), da je vrednost takšnega avtoradia največ 30.000,00 SIT in da sta tedaj oba obtoženca vedela, da je ta predmet majhne vrednosti, ter naj bi jima šlo za to, da bi si takšen predmet prilastila. Za obstoj milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz I. odst. 211. čl. KZ morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne (majhne) vrednosti. V praksi bo mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja t.i. male tatvine ravnanja storilca tedaj, kadar si bo npr. med več drugimi predmeti vzel točno določen predmet manjše vrednosti, čeprav bi imel možnost npr. vzeti enega ali več enakih predmetov večje vrednosti. Ob nasprotnem sklepanju to pomeni, da takšno kaznivo dejanje ne more biti podano v primeru, kadar storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, pa šele ob storitvi kaznivega dejanja odkrije, da vrednejših predmetov ni in zato vzame le predmet ali več njih, ki so manjše vrednosti. V takšnem primeru bo zato vedno podano temeljno kaznivo dejanje po I. odst. 211. čl. KZ kljub manjši vrednosti ukradenega predmeta oziroma kvalificirana oblika takšnega kaznivega dejanja, v kolikor bo storjeno na enega od načinov, opisanih v čl. 212 KZ. V obravnavanem primeru glede na doslej izvedeni dokazni postopek ni mogoče sprejeti zaključka, da sta obtoženca iskala prav določeni avtoradio zavedajoč se, da je njegova vrednost majhna in da sta prav s tem namenom vlomila v osebni avtomobil oškodovanke, čeprav bi lahko istočasno do vrednejšega aparata prišla na enak način tudi z vlomom v kakšen drug osebni avtomobil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obtoženca že pred začetkom vloma vedela, za kakšen avtoradio gre, sam po sebi tudi v primeru, če bi bila pravilna, ne more nuditi zadostne osnove za zaključek o priviligani - milejši obliki temeljnega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz zagovora obtoženega B. naj bi ukradeni avtoradio oba obtoženca kasneje prodala, da bi dobila sredstva za nakup mamila ter je že po tej plati jasno, da v njunem naklepu nikakor ni bila pridobitev stvari majhne, ampak čim večje vrednosti, kar je posredno razvidno tudi iz nadaljnje trditve istega obtoženca, da sta si v tistem času vse delila in v glavnem uporabljala sredstva, ki sta jih pridobivala za to, da sta si nabavljala heroin. Ob tem pa je nelogična in celo protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta že pred storitvijo kaznivega dejanja oba obtoženca vedela, za kakšen avtoradio gre. Obtoženi K. namreč ni potrdil zagovor B., da naj bi mu že pred storitvijo kaznivega dejanja povedal, da se v avtu nahaja tribasni Sonny, česa takšnega pa ob vlomu tudi ni bilo mogoče razbrati, saj je ob zapustitvi vozila oškodovanec odstranil komandno ploščico na avtoradiu, na kateri so vse oznake, vključno z znamko in tipom avtoradia in tako sploh ni bilo mogoče razbrati, za kakšen avtoradio gre. To pa je nedvomno okoliščina, ki prav tako ne pritrjuje zmotnemu zaključku sodišča prve stopnje o priviligirani obliki naklepa pri obeh obtožencih, na kar utemeljeno opozarja tudi državni tožilec v svoji pritožbi. Zaključek sodišča prve stopnje o subjektivni strani poskusa kaznivega dejanja tatvine po čl. 211/II KZ je tako zmoten, kot utemeljeno navaja državni tožilec ter je zato sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti ter nato v luči gornjih ugotovitev ponovno odločiti, ali so v ravnanju obeh obtožencev podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ v zvezi s čl. 22 in 25 KZ ter za svojo odločitev navesti prepričljive razloge, moralo pa bo tudi pojasniti, zakaj ne sprejema oškodovankine ocene vrednosti ukradenega avtoradia.