Jedro

S pritožbo se je mogoče strinjati v delu, da je v tej zadevi eno od bistvenih vprašanj, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšno vsoto denarja, kot naj bi bila izročena A. A. 30. 10. 2003, nikakor pa ne v delu, da način, kako je bil ta denar prislužen, za verodostojnost takratne njegove izpovedbe 23. 12. 2014 ni relevanten.

Prvo sodišče je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo temeljito raziskalo ne le možnosti, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil tako vsoto denarja, kot tudi način, kako naj bi ta denar bil prislužen.

Prvo sodišče pa v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ni prezrlo, da je obt. C. C. v izpovedi 23. 12. 2014 na dveh mestih, ki jih tudi pritožba izpostavlja, sicer omenil tudi pravice, kupone in vavčerje, kar pa je prvo sodišče prepričljivo ocenilo kot njegovo, v času podaje izpovedi nezadostno poznavanje postopkov privatizacije in njene časovne dinamike, medtem ko je sicer v svoji izpovedbi ves čas govoril o trgovanju z delnicami in certifikati, kar izhaja tudi iz tabel, ki jih je že takrat v postopku sam predložil in s katerimi je hotel prepričati v zatrjevan način poslovanja.

Zato pričo v sodnem postopku zadenejo posledice krivega pričevanja le za tisto, o čemer pred sodiščem izpove v prosti izpovedbi oziroma v odgovorih na vprašanja strank in sodišča zavestno in hôte, zaradi česar je povsem nerelevantno, kaj je obt. C. C. ob svoji izpovedbi 23. 12. 2014 imel v mislih, kajti bistveno je tisto, o čemer je izpovedoval in kar je tudi očitek obtožbe, za katerega pa je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je utemeljen.

Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi na nekaj mestih povzelo tek davčnega inšpekcijskega postopka in komunikacijo med organi odkrivanja in pregona (DURS, SKP PU Celje, SDT). Iz teh podatkov pa je razvidno, da je sicer res potekala določena izmenjava informacij in dokumentacije na ravni Davčni organ – policija in SDT, vendar iz te komunikacije izhaja, da so dokumenti iz davčnega spisa bili policiji oziroma SDT posredovani šele na podlagi njihovega zaprosila, ne pa avtomatično in da je ta komunikacija potekala od 23. 9. 2013 dalje, zato ta očitek pritožbe ni utemeljen.

Utemeljeno pa obtoženčev zagovornik in obtoženec v svojih pritožbah grajata odločitev prvega sodišča glede povrnitve stroškov prevajanja v višini 13.682,87 EUR, kar predstavlja stroške prevajanja iz slovenskega v hrvaški jezik in obratno (procesnih dejanj in sodnih odločb ter pisanj), ki so se nanašali na obt. H., ne strinjata pa se tudi s plačilom polovice stroškov v skupni višini 3.977,28 EUR.

V skladu s 143. členom Novele ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019 prvo sodišče glede na čas razsoje ni imelo zakonske podlage, da je stroške tolmačenja in prevajanja v višini 13.682,87 EUR, naložilo v plačilo obt. C. C., čeprav so se ti stroški prevajanja nanašali izključno nanj, zato sta v tem delu obe pritožbi utemeljeni.

Pritožba sicer pravilno razloguje, da je mogoče to dejanje tako, kot izhaja tudi iz razlogov v izpodbijani sodbi, storiti le z direktnim naklepom, kot tudi, da je kaznivo dejanje dokončano že s predložitvijo takega dokaza v kazenskem postopku. Stališče pritožbe, da pa je obt. R. s tem, ko je v inkriminiranem času to listino predložil v davčnem postopku, imel s tem namen vplivati tudi na kazenski postopek, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napačno, česa takega tudi ne omogoča niti opiranje pritožbenih navedb na obe izpostavljeni sodbi, ki nista povsem primerljivi z obravnavano zadevo.

Take navedbe pritožbe pa po prepričanju pritožbenega sodišča ostajajo na ravni sklepanja in jim ni mogoče pritrditi, še posebej, ker je A. A. ves čas postopka trdil, da je predložitev navedene listine postala aktualna šele po sklepnem razgovoru z inšpektorjem, saj prej niti pomislil ni, da bi lahko prišlo do obdavčitve.

Po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi v izpodbijani sodbi glede dvoma v obtoženkino krivdo, ki se povsem pravilno in logično navezujejo na razloge za obstoj dvoma v krivdo A. A., prepričljivi, pritožba, ki pa s tem utemeljuje pritožbeni razlog kršitev zakona, pa je neutemeljena.

Izrek

I. Pritožbama obt. C. C. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1) izreka spremeni v odločbi glede plačila stroškov kazenskega postopka tako, da ta poslej glasi: - Obt. C. C. je dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 1.814,79 EUR (kar predstavlja eno polovico (½) zaznamovanih stroškov priče dr. M. M., ter nagrado in stroške izvedenca dr. D. D.) in pa sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

V preostalem delu pa se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v delu, ki se nanaša na obt. C. C. (točka I/1 izreka) sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

II. Ob reševanju pritožbe okrajnih državnih tožilcev in zagovornikov obt. A. A. se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod točko I/2) ki se nanaša na obt. A. A. glede kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1 po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obt. A. A. iz razloga po 4. točki člena 357 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da tako dejanje ni bilo storjeno, in s tem povzročil, da je državni organ začel ukrepati, s tem, da je dne 21. 8. 2014, na ... v Celju, v prostorih SKP PU Celje naznanil, da je neznani storilec odtujil listino ″izjava o primitku novca″ z datumom 30. 10. 2003 v originalu ter lažno zatrjeval, da je navedeno listino že dne 7. 11. 2013 izročil finančnemu inšpektorju Z. Z., kot trinajsto prilogo k vlogi, pri čemer je vlogo z le dvanajstimi prilogami A. A. v resnici dne 7. 11. 2013 izročil finančnemu inšpektorju v davčno inšpekcijskem postopku, ki ga zoper A. A. vodi Finančna uprava Republike Slovenije pod št. DT 0610-4903/2012, s čimer je A. A. naznanil storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1, čeprav je vedel, da naznanjeno kaznivo dejanje ni bilo storjeno, saj listine ″izjava o primitku novca″ z datumom 30. 10. 2003 v originalu ni nikoli izročil finančnemu inšpektorju Z. Z., niti te listine v originalu ni nikoli vložil v spis davčnega inšpekcijskega postopka št. DT 0610-4903/2012, vedel pa je tudi, da je vsebina listine lažna ter da listina ni bila podpisana v oktobru 2003, temveč šele neugotovljenega dne v letu 2013 in sicer z namenom oteževanja dokazovanja v davčnem postopku Finančne uprave Republike Slovenije pod št. DT 0610-4903/2012, zaradi naznanitve vpisanega kaznivega dejanja pa so policisti SKP PU Celje opravili preveritev in nato podali kazensko ovadbo št. 2311-350/2014/14 (3A321-6), z dne 22. 6. 2015 s čimer naj bi obt. A. A. storil kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1. Po drugem odstavku člena 96 ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na ta del postopka (točka I/2) iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

III. Pritožba okrajnih državnih tožilcev zoper obsodilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obt. C. C. (tč. I/1) in zoper oprostilni del izpodbijane sodbe (točki II/1 in II/2) se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I/1) obt. C. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom člena 284 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi tretjega odstavka člena 284 KZ-1 določilo zaporno kazen 8 (osem) mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pod točko I/2) pa je obt. A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1 in mu na podlagi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom člena 283 KZ-1 ter v zvezi z določbami člena 47 KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 300 (tri sto) dnevnih zneskov po 67,00 (sedeminšestdeset) EUR, kar znese skupaj 20.100,00 EUR, kar naj bi obtoženi A. A. bil dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov tega kazenskega postopka v tem delu pa je odločilo, da sta obt. A. A. in obt. C. C. dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in sicer nerazdelno znesek 3.977,28 EUR, kar predstavljajo doslej zaznamovani stroški priče dr. M. M., nagrada in stroški izvedenca dr. D. D. in stroški tolmača za prevod listin iz tujega v slovenski jezik. Obt. C. C. pa je naložilo v plačilo še stroške prevajanja in tolmačenja, ki se nanašajo nanj in so bili ob odločitvi prvega sodišča zaznamovani v znesku 13.682,87 EUR, obt. A. A. pa tudi polovico stroškov za prihod prič na sodišče v višini 220,27 EUR. Obema obtožencema je naložilo v plačilo tudi sodno takso.

Pod tč. II/1) je na podlagi člena 358 ZKP obt. A. A. oprostilo storitve kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavka člena 285 KZ-1, obt. B. B. pod tč. II/2) pa storitve kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1 in v tem delu v skladu s prvim odstavkom člena 96 ZKP s stroški postopka, potrebnimi izdatki obeh obtožencev in z izdatki in nagrado njunih zagovornikov obremenilo proračun (razen glede krivdnih stroškov).

2. Zoper obsodilni del izpodbijane sodbe (točka I/1 in I/2) se pritožujeta okrožna državna tožilca, zagovornika obeh obtožencev C. C. in A. A. in obt. C. C. s svojo pritožbo.

Okrajna državna tožilca napadata sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP. Predlagata, da se izpodbijana sodba v tem delu spremeni na način, da se obt. C. C. za kaznivo dejanje krive izpovedbe, opisano pod tč. I/1) izpodbijane sodbe po tretjem odstavku člena 284 KZ-1 izreče zaporna kazen 8 (osem) mesecev, obt. A. A. pa zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe (tč. I/2) po tretjem odstavku člena 283 KZ-1 denarna kazen v višini 300 (tri sto) dnevnih zneskov po 200,00 EUR, kar znese skupaj 60.000,00 EUR.

Zagovorniki obt. A. A. vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v zvezi s 1. točko člena 370 ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka člena 372 ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka člena 370 ZKP), zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku člena 373 ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 370 ZKP, zaradi odločbe o kazenski sankciji, zaradi stroškov kazenskega postopka in zaradi kršitve členov 22 in 28 ter 29 Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče po opravljeni javni pritožbeni seji ugodi pritožbi tako, da se napadena sodba v obsodilnem delu, ki se nanaša na obt. A. A. tako spremeni, da se obt. A. A. oprosti obtožbe, podredno pa, da se sodba v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oz., da se v obsodilnem delu sodba spremeni še v izreku kazenske sankcije tako, da se obt. A. A. izreče pogojna obsodba.

Zagovornik obt. C. C. vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter glede stroškov postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v tem delu tako, da se obt. C. C. oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zoper sodbo se pritožuje tudi obt. C. C. s svojo pritožbo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter stroškov postopka ter predlaga, da se v napadenem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ga oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se v tem delu sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Okrajna državna tožilca (SDT RS) vlagata pritožbo tudi zoper oprostilni del izpodbijane sodbe v povezavi z očitki pod točkama II/1) zoper A. A. in II/2) obt. B. B. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 373 ZKP in v tem delu predlagata spremembo izpodbijane sodbe na način, da se obt. A. A. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 in se mu izreče zaporna kazen 10 (deset) mesecev zapora, pod točko II/2) pa spremembo na način, da se obt. B. B. spozna za krivo storitve kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja in se ji po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 izreče kazen 8 (osem) mesecev zapora.

4. Okrajna državna tožilca sta podala odgovor na pritožbo zagovornika obt. C. C. in na pritožbo, ki jo je vložil obt. C. C., v katerem sta predlagala, da se izpodbijana sodba, ki ima prepričljive, izčrpne in utemeljene razloge potrdi, obe pritožbi pa zavrneta.

Okrajna državna tožilca sta odgovorila tudi na pritožbo zagovornikov obt. A. A. in iz istih razlogov predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Na pritožbo okrajnih državnih tožilcev sta odgovorila zagovornika obt. B. B. in v odgovoru glede oprostilnega dela predlagata zavrnitev pritožbe okrajnih državnih tožilcev in potrditev sodbe.

5. Okrajna državna tožilca in zagovorniki obt. A. A. so predlagali, da se jih obvesti o pritožbeni seji, slednji tudi o sestavi pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je dne 28. 5. 2021 opravilo sejo v odsotnosti vseh treh obtožencev, ki so bili o seji pritožbenega sodišča pravočasno obveščeni, njihov izostanek pa tudi ni predstavljal ovire, da pritožbeni senat seje ne bi izvedel (četrti odstavek člena 378 ZKP). Seji pritožbenega sodišča pa so prisostvovali poleg višje državne tožilke in okrajnih državnih tožilcev še zagovorniki vseh treh obtožencev.

6. Pritožbi obt. C. C. in njegovega zagovornika sta delno utemeljeni (glede stroškov postopka).

Pritožba okrajnih državnih tožilcev zoper izrečeno sankcijo, ki se nanaša na obt. C. C. v obsodilnem delu, v celoti pa zoper oprostilni del sodbe, je neutemeljena.

Ob reševanju pritožb zagovornikov obt. A. A. in okrajnih državnih tožilcev zoper obsodilni (točka I/2) se izpodbijana sodba v tem delu spremeni po uradni dolžnosti tako, da se zoper obt. A. A. po 4. točki člena 357 ZKP obtožba zavrne.

**O pritožbah zagovornika obt. C. C. in obt. C. C.:**

7. Zagovornik obt. C. C. pri utemeljevanju pritožbenega razloga kršitve zakona uvodoma povzema izrek izpodbijane sodbe v točki I/1) in kot ključno v zvezi s takimi očitki izpostavlja, da se obt. C. C. neutemeljeno očita, da je lažno izpovedoval o tem, da je od 1996 dalje za A. A. kupoval delnice in lastniške certifikate na Hrvaškem in v BiH in na ta način zaslužil večjo vsoto denarja ter nato na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju med njim in A. A. slednjemu dne 30. 10. 2003 izročil 3,039.112,00 EUR, takrat pa naj bi bila tudi podpisana ″i_zjava o primitku novca_″ (v nadaljevanju: izjava), s katero naj bi bila potrjena izročitev navedene vsote denarja med njima v Sarajevu. Nato pa v nadaljevanju ob povzemanju očitkov A. A. iz zahteve za preiskavo SDT RS z dne 4. 2. 2017 in v obtožnici z dne 30. 3. 2018 zoper A. A. in ostale v zadevi ..., ki se sedaj obravnava pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. X K 46258/2014, ter primerjavi le-teh z očitkom obt. C. C. v tej kazenski zadevi naredi zaključek, da se vsi očitki A. A., ki so predmet kazenskega postopka v zadevi ..., nanašajo na obdobje po letu 2007, medtem ko se ″izjava o primitku novca″ nanaša na izročitev denarja A. A. dne 30. 10. 2003, ki naj bi bil zaslužen s trgovanjem z delnicami in certifikati pred tem obdobjem. Zato po prepričanju pritožbe samo dejstvo izročitve denarja A. A. 30. 10. 2003 očitkov A. A. v zadevi ... ne potrjuje, niti ne ovrže, tudi v primeru, če bi se dejansko izkazalo, da obt. C. C. A. A. 30. 10. 2003 ni izročil navedene vsote denarja. Na podlagi takih trditev pa pritožba vztraja na stališču, da se izpovedba obt. C. C. z dne 23. 12. 2004 v takratni kazensko preiskovalni zadevi opr. št. X Kpr 46301/2013 ni nanašala na _bistvena vprašanja_ obravnavane zadeve ... glede očitkov pranja denarja, niti niso z njim povezana. Zato so po prepričanju pritožbe posledično zmotni zaključki prvega sodišča v tč. 117) izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na bistvena vprašanja zadeve v zvezi z očitki pranja denarja A. A. in ostalim, saj je prvo sodišče take zaključke poenostavljeno utemeljevalo z _neobstojem izvora_ A. A. premoženja v zatrjevanem obdobju in z nezmožnostjo izročitve zneska gotovine H. H. v letu 2003 ter posledično vrnitve tega zneska s strani H. H. A. A. 8. Pritožba skuša s prej povzetimi navedbami prepričati, da se izpovedba obt. C. C. ne nanaša na bistvene in pomembne stvari, njegova izpovedba pa, četudi bi bila lažna, po prepričanju pritožbe v ničemer ne bi vplivala na odločanje glede očitkov A. A. in ostalim v zadevi ..., s čemer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Obt. C. C. se namreč iz izpodbijano sodbo očita storitev kaznivega dejanja krive izpovedbe in sicer, da je 23. 12. 2014 v kazensko preiskovalnem postopku, ki se je takrat vodil pod opr. št. X Kpr 46301/2014 zoper A. A. in ostale lažno izpovedoval glede poslovnega sodelovanja z A. A. v obdobju 1996-1999 in mu 30. 10. 2003 izročil gotovino, kar izhaja iz podpisane ″izjave o primitku novca″ z dne 30. 10. 2003 v S. ob predaji denarja. Gre torej za očitek lažnega pričanja v kazenskem postopku, namen take inkriminacije pa je torej varovanje integritete sodnih, v konkretnem primeru sodnega kazenskega postopka, da se organu, ki tak postopek vodi, omogoča ugotovitev resnično dejanskega stanja obravnavane zadeve. Storilec, ki pa to kaznivo dejanje stori, pa na drugi strani zasleduje nasprotno, torej onemogočiti ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Povedano pomeni, da je sodišče v takih primerih dolžno ugotoviti ne le, ali je priča naklepno lažno izpovedovala, temveč tudi, kot je pravilno obrazložilo na podlagi obstoječe sodne prakse in strokovne literature že prvo sodišče, ali se lažnost izpovedbe nanaša na _bistvene oziroma pomembne stvari_1, torej take, ki se neposredno nanašajo na _stvar obravnavanja_2, oz. so lahko podlaga za odločitev oziroma, ali taka izpovedba lahko kakorkoli vpliva in prispeva k odločitvi sodišča v konkretni kazenski zadevi, ko bi sodišče lahko na takšno lažno izpovedbo celo oprlo svojo odločitev, kar sicer ni pogoj za storitev tovrstnega kaznivega dejanja, medtem ko nebistvene lažne navedbe niso kazniva dejanja.

9. Prvo sodišče je v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka člena 17 ZKP presojalo zagovor obt. C. C. v tej kazenski zadevi v odnosu z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi (zagovor A. A., izvedensko mnenje dr. D. D., strokovna mnenja E. E., F. F. in M. M. ter vsi listinski dokazi) in sprejelo odločitev, da so navedbe v izpovedbi obt. C. C. z dne 23. 12. 2014 glede trgovanja z vrednostnimi papirji na Hrvaškem in v BiH s portfeljem A. A. v času od 1996 do 1999 lažne, kot je lažna tudi izpovedba obt. C. C. o lažnem vlaganju A. A. denarja v nakup delnic in lastniških certifikatov ter posledično tudi glede izročitve denarja in podpisa ″izjave o primitku novca″ 30. 10. 2003 v Sarajevu. Tako odločitev je utemeljevalo tudi z (ne)obstojem zakonodaje v BiH in na Hrvaškem v navedenem obdobju za tovrstna vlaganja ter na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. D. in prej navedenih strokovnih mnenj, ki jih je dokazno pravilno ocenilo, kot bo podrobneje odgovorjeno tudi v nadaljevanju. Nato pa je v točkah 115 – 117) izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge za lažnost izpovedbe obt. C. C. 23. 12. 2014, ki je bila podana v zadevi opr. št. X Kpr 46301/2014 pred OŽCE (zapisnik s prilogi A 110 prevod te izpovedbe na list. št. 956-971) zoper A. A. in ostale zaradi kaznivih dejanj pranja denarja po prvem in tretjem odstavku člena 245 KZ-1 oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju, obtožnica v zvezi s temi kaznivimi dejanji pa je bila vložena 14. 5. 2020. 10. V nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki nebistvenost C. C. izpovedbe glede poslovnega sodelovanja z A. A. za obdobje 1996-1999 in izročitvi denarja v letu 2003, četudi bi bila ta lažna, posplošeno utemeljuje s časovno nepovezanostjo s storitvijo kaznivih dejanj v zadevi ... (sedaj se ta vodi pred OŽCE pod opr. št. X Kpr 46258/2014), je prvo sodišče podrobno analiziralo očitke iz vložene obtožnice v zadevi ... . A. A. se namreč v navedeni zadevi očita storitev dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja na škodo družbe ... s tem, da naj bi A. A. denar, ki naj bi predstavljal s temi dejanji pridobljeno protipravno premoženjsko korist, sprejel, hranil (ob pomoči H. H.), z njim razpolagal ter s pranjem zakril njegov izvor tako, da naj bi najprej v času med 26. 6. 2007 in 8. 8. 2007 prejeto gotovino iz prvega očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja dnevno polagal na svoj TRR, nato pa položeni denar prenakazoval na trgovalni račun pri borzno posredniški družbi M. in ga pomešal z drugim svojim denarjem na tem računu, potem pa ta sredstva plasiral v vrednostne papirje, jih nato prodajal, prejel denar na svoj račun in z njega dvignil gotovino, med katero naj bi bil tudi del umazanega denarja. V obdobju med 2. 12. 2009 in 2. 7. 2014 pa naj bi prejeto gotovino iz drugega očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja hranil pri sebi, vzporedno pa v davčnem inšpekcijskem postopku nadzora davka lažno navajal terjatve do H. H. iz naslova posojila, denar za slednje pa naj bi izviral iz prodaje vrednostnih papirjev in posledično gotovinskih dvigov. Pri notarju pa naj bi nato s P. navidezno izpeljala tudi vračilo tega posojila. Kot bistveno je torej prvo sodišče štelo v zahtevi za preiskavo z dne 6. 11. 2014 izpostavljeno _prikrivanje izvora premoženja_ ter _skrivanje gotovinskih sredstev_ v različnih postopkih (DURS, Komisija za preprečevanje korupcije …), kjer naj bi se lažno prikazoval izvor teh sredstev A. A. že od leta 1992 dalje iz vlaganj njegovega premoženja in premoženja njegovih družinskih članov, slednje pa je prvo sodišče primerjalo z nadaljnjimi okoliščinami glede zatrjevanega posojila H. H. z dne 30. 10. 2003, ki naj bi ga H. H. vračal A. A. v času od 11. 11. 2003 do 13. 12. 2008 in mu skupaj v 18-ih obrokih vrnil denar v znesku 3,000.000,00 EUR s potrdilom, datiranem na dan 10. 8. 2001, v katerem je navedeno, da H. H. dolguje A. A. znesek 2,000.000,00 DEM, nato pa naj bi A. A. na tem dokumentu tudi potrdil, da naj bi na dan 11. 6. 2006 od H. H. prejel gotovino v višini 1,000.000,00 EUR.

Ker je torej A. A. za navedena sredstva zatrjeval, da imajo svoj izvor v vlaganjih njegovega denarja na Hrvaškem in v BiH preko obt. C. C. in H. H. (od prvega 6,000.000,00 KM s trgovanjem z vrednostnimi papirji in od drugega 2,000.000,00 DEM), pa časovno razhajanje v izpovedbi obtoženega H. zatrjevanega poslovnega sodelovanja z A. A. in storitvijo kaznivih dejanj v zadevi ..., ki ga pritožba zagovornika izpostavlja kot tisto, ki izključuje kakršnokoli povezanost med dejanjem, ki je pod obtožbo in dejanji, ki se mu očitajo v zadevi ..., po prepričanju pritožbenega sodišča ni odločilno za presojo bistvenosti v zvezi z očitki pranja denarja. Časovno komponento pritožba poenostavi in jo izvzame iz konteksta ostalih dejstev in okoliščin, ki se navajajo v zahtevi za preiskavo ter prezre, da je bistveno vprašanje v zadevi ... izvor A. A. premoženja, ki ves čas vztraja pri tem, da je že mnogo časa pred očitanimi kaznivimi dejanji, ki se sedaj obravnavajo v zadevi ..., povezanimi z B. ... razpolagal z velikimi lastnimi finančnimi sredstvi, bistven del teh zatrjevanj pa predstavlja prav njegovo izkazovanje pridobitve denarnih sredstev s strani obt. C. C., kar pa je predmet tudi tega kazenskega postopka. Zato pritožbeno sodišče kot prepričljive sprejema zaključke prvega sodišča v tem delu, da je v zadevi ... eno od bistvenih vprašanj tudi (ne)obstoj poslovnega odnosa med obt. C. C. in A. A. (oz. družbo V.) in posledično (ne)možnost izvora premoženja oz. nadaljnja izročitev zneska gotovine H. H. v letu 2003 in v nadaljevanju temu sledeča vračila gotovine H. H. A. A. Tako se navedbe pritožbe o časovnem razhajanju ravno zaradi očitka A. A. iz obtožbe v zadevi ... glede hrambe gotovine pri sebi daljše obdobje izkažejo za netočne.

11. Pritožba takih razlogov tudi ne more spodnesti s povzemanjem primerjav očitkov v obeh kazenskih zadevah (v zadevi ... in v obravnavani zadevi) in z lastnim videnjem negotovega razpleta v zadevi ... v primeru, če bi očitki, da je obt. C. C. lažno izpovedoval, vzdržali. Takšno navajanje je hipotetično, kajti povsem jasno je namreč, da bo moralo sodišče v zadevi ... v skladu z načelom proste presoje dokazov izvesti vse predlagane relevantne dokaze in šele nato sprejeti odločitev. Zagotovo pa se ni mogoče strinjati, da se pričanje obtroženega C. C., ki se nedvomno navezuje na izvor premoženja A. A. pred storitvijo očitanih kaznivih dejanj, ki so predmet obravnave v zadevi ..., ne nanaša na bistvena vprašanja v zvezi z očitki A. A. in ostalim glede pranja denarja, saj enostavno ni mogoče spregledati kontinuitete zatrjevanih vlaganj prihrankov A. A. v poslovno sodelovanje z C. C. in po izplačilu strani obeh prisluženega dobička dne 30. 10. 2003 v S. takojšnje nadaljnje brezobrestno posojilo tako visoke vsote denarja H. H. in vračila, ki so s strani H. H. sledila 11. 6. 2006. Po povedanem zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da so zmotni zaključki prvega sodišča o pravni _pomembnosti_ pričanja C. C. v času podajanja njegove izpovedbe, za katero je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je lažna. Zato se pritožbeni očitek o kršitvi zakona izkaže za neutemeljen.

12. V pritožbenih navedbah, uperjenih v ugotovljeno dejansko stanje po prvem sodišču, za katerega pritožba zatrjuje, da je ugotovljeno zmotno, pritožba izpostavlja svoje nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča in na njeni podlagi sprejetih zaključkov, da je obt. C. C. 23. 12. 2014 lažno izpovedoval in v tej zvezi prvemu sodišču očita vnaprejšnjo odločitev o obtoženčevi krivdi. Ker oprijemljivih razlogov v prid obsodilni sodbi po prepričanju pritožbe ni našlo, se je zato oprlo tudi na listine iz davčnega spisa. Obtoženčevo izpoved 23. 12. 2014, ki naj bi bila lažna, pa je dokazno ocenjevalo selektivno, zlasti kar zadeva _način trgovanja z delnicami_, pri čemer pa je kot nepomemben štelo tiste del izpovedbe, v katerih pa je obt. C. C., takrat kot priča, omenil _pravice in trgovanje z njimi_. Sklicujoč se na zapisnik obtoženčeve izpovedbe z dne 23. 12. 2014 v prevodu je namreč, kot pritožba izpostavlja, obt. C. C. uporabil večkrat besedo _pravica_, zato je _imel v mislih pravice do nakupa delnic, ne pa dejansko trgovanje z njimi_, četudi je večkrat, ko je izpovedoval za preteklo obdobje, sicer uporabil besedo certifikat ali delnice, saj je na nato dejansko prihajalo do zamenjave pravic za certifikate in za delnice. Nenazadnje pa po prepričanju pritožbe obt. C. C. tudi ni imel nobenega razloga, da bi izpovedoval o služenju denarja z vlaganjem v delnice in certifikate, saj bi že takrat lahko izpovedoval o služenju denarja z vlaganji v pravice vojnih invalidov, za pritožbo pa je bistveno vprašanje, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšne vsote denarja, ki je bila izročena A. A. 30. 10. 2003, ne pa kakšen je bil konkreten _način vlaganj_.

13. S pritožbo se je mogoče strinjati v delu, da je v tej zadevi eno od bistvenih vprašanj, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšno vsoto denarja, kot naj bi bila izročena A. A. 30. 10. 2003, nikakor pa ne v delu, da način, kako je bil ta denar prislužen, za verodostojnost takratne njegove izpovedbe 23. 12. 2014 ni relevanten. Po v sodni praksi splošno izoblikovanih kriterijih za oceno verodostojnosti prič je namreč takšna ocena med drugim vedno pogojena z ugotavljanjem, ali je priča zmožna in ali je voljna izpovedovati resnico, ali drugače povedano priča lahko zavestno izraža neresnico, ali pa želi govoriti resnico, pa tega ne more iz nekih objektivnih razlogov (npr. glede svoje sposobnosti opažanja, zaznavanja, pomnjenja in podobno). V tem pogledu pa po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjski dokazni oceni personalnega dokaza in sicer izpovedbi obt. C. C. v takratni kazensko preiskovalni zadevi X Kpr 46301/2014 ni mogoče očitati nobene pomanjkljivosti, še zlasti pa ne vnaprejšnje dokazne ocene, na kar meri zagovornik, ko sodišču očita selektivno ocenjevanje te izpovedi.

Prvo sodišče je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo temeljito raziskalo ne le _možnosti_, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil tako vsoto denarja, kot tudi _način_, kako naj bi ta denar bil prislužen. Obt. C. C. se namreč očita, da je 23. 12. 2014 izpovedoval o vlaganjih denarja A. A. v letih 1996 – 1999 v nakup delnic in certifikatov in na ta način prislužil A. A. 6,078.224,00 KM, kar mu je izročil 30. 10. 2003 v S. Torej je prvo sodišče očitek v obtožnici v smeri načina zaslužka, o katerem je obt. C. C. izpovedoval, moralo raziskati vsestransko, saj je to eden od glavnih očitkov iz obtožbe in ga ni mogoče presojati izvzeto in konteksta, kot to trdi pritožba. Prvo sodišče je izpovedbo obt. C. C. z dne 23. 12. 2013 temeljito analiziralo in jo ocenjevalo v odnosu do ostalih izvedenih dokazov, ni pa se, kot protispisno trdi pritožba zadovoljilo le s povzemanjem dela teksta izpovedi z dne 23. 12. 2014 in listin iz davčnega spisa. V točki 86) je natančno povzelo vsebino obtoženčeve izpovedi, zlasti kar zadeva način služenja denarja. Primerjava tega povzetka s prevodom izpovedi (list. št. 956-970) v nasprotju s pritožbenimi izvajanji pokaže, da je le na peti strani izpovedi takrat priča, sedaj obt. C. C. opisal način pridobitve _neke vrste kuponov, pravic do delnic, vavčerjev, česarkoli pač..._, sicer pa je, kot pravilno zaključuje prvo sodišče, navajal ves čas le _trgovanje z delnicami in certifikati_, zato se tako povzemanje pritožbe izkaže za protispisno. Prvo sodišče pa je njegov način trgovanja z delnicami dokazno ocenilo tudi v odnosu do zagovora A. A., ki je o trgovanju z delnicami in lastniškimi certifikati govoril že na PU Celje 14. 6. 2013, ko je bil zaslišan kot osumljenec, prav tako pa je o takem načinu trgovanja zatrjeval v davčnem inšpekcijskem postopku dne 16. 10. 2013, 22. 4. 2014 in še v pritožbi zoper odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru, vloženi po svojih pooblaščencih, kjer se je dokazovala verodostojnost trgovanja z delnicami investicijskih skladov V. in D., ter certifikati, izdanimi v privatizaciji v BiH. Zato je povsem neutemeljeno stališče pritožbe o vnaprejšnji dokazni oceni obtoženčeve izpovedi 23. 12. 2014, ki ni podkrepljena z nobenim tehtnim očitkom, ki bi imel podlago v izvedenih dokazih.

Naproti temu pa je prvo sodišče zagovor obt. C. C., da pa je imel že takrat, to je 23. 12. 2014 v mislih tudi pravice do nakupa, ne pa certifikate, ovrglo tudi s tem, da sta tako obt. C. C., kot tudi A. A. zatrjevanje o vlaganjih v certifikate in v delnice, torej v vrednostne papirje, o čemer sta ves čas izpovedovala vsklajeno, spremenila šele po predložitvi listinskih dokazov s strani SDT (24. 8. 2015), ki so dokazovali nasprotno, in sicer, da za takšen način takrat sploh še ni bilo ustrezne zakonodaje. O nasprotnem, kar je torej trdil obt. C. C. v svojem zagovoru glede izpovedbe 23. 12. 2014 v zvezi z načinom vlaganj na Hrvaškem in v BiH pa se je prepričalo tudi na podlagi strokovnih mnenj E. E. in F. F., ki sta se v tem kazenskem postopku opredeljevala do obtoženčevega načina trgovanja, kot ga je ta opisal v svojem zagovoru v tej kazenski zadevi, ki pa je, kot je dokazno ocenilo prvo sodišče, drugačen od tistega, ki je bil opisan v izpovedbi obt. C. C. 23. 12. 2014. Posledično pa je v nadaljevanju prepričljivo ovrglo tudi zagovor obt. C. C., da z njegove strani ni bilo govora o trgovanju s certifikati in delnicami, temveč je bilo govora le o trgovanju s pravicami vojnih invalidov, razpolaganju z njimi, vpisovanju teh pravic in ustvarjanju dobičkov z njimi ter nadalje o kuponski privatizaciji, kar pa je obt. C. C. trdil skladno z zagovorom A. A. šele po ugotovitvah prvega sodišča v tem kazenskem postopku. Na podlagi takih ugotovitev je prepričljivo obrazložilo, da je tak način nasproten tistemu, ki ga je obtoženi C. C. opisoval v svoji izpovedbi 23. 12. 2014. Ta izpovedba pa je po navedenem v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno dokazno ocenjena in podprta z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi ter tudi z neobstoječo pravno podlago za trgovanje z delnicami in certifikati na Hrvaškem in v BiH pred letom 1998, saj takrat še ni bilo delnic V. in D. (kar sta potrdila tudi E. E. in F. F.), zato tudi ne vzdrži pritožbeni očitek, da je takšna dokazna ocena te izpovedi z dne 23. 12. 2014 pomanjkljiva.

14. Prvo sodišče pa v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ni prezrlo (točka 87), da je obt. C.C. v izpovedi 23. 12. 2014 na dveh mestih, ki jih tudi pritožba izpostavlja, sicer omenil tudi _pravice, kupone in vavčerje_, kar pa je prvo sodišče prepričljivo ocenilo kot njegovo, v času podaje izpovedi _nezadostno poznavanje postopkov privatizacije in njene časovne dinamike_, medtem ko je sicer v svoji izpovedbi ves čas govoril o trgovanju z delnicami in certifikati, kar izhaja tudi iz _tabel_, ki jih je že takrat v postopku sam predložil in s katerimi je hotel prepričati v zatrjevan način poslovanja. Zato pritožbeno sodišče brez vsakršnih pomislekov sprejema razloge prvega sodišča v točkah 88) do 89), da je bilo vse do leta 2017, ko je bil obt. C. C. zaslišan v preiskavi v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, govora le o delnicah in certifikatih. Pritožbeno stališče, da je obt. C. C. _v mislih imel pred tem pravice do nakupa delnic_, ne pa delnice, s čemer pritožba skuša omajati tudi razloge prvega sodišča o obtoženčevem naklepnem krivem izpovedovanju, pa zato ni utemeljeno, saj ni podprto z nobenim, pred sodiščem prve stopnje izvedenim dokazom, zato tudi niso zmotni zaključki prvega sodišča o tem, da je obt. C. C. 23. 12. 2014 lažno izpovedoval tudi o načinu trgovanja z delnicami in certifikati, ne pa, kot vztraja pritožba, da je takrat, ko je podajal svojo izpovedbo in v njej opisoval trgovanje z delnicami in certifikati, imel v mislih pravice do nakupa delnic, ne pa trgovanje z delnicami, s čemer pritožba celo pritrjuje zaključkom v izpodbijani sodbi, da je obt. C. C. v svoji izpovedbi 23. 12. 2014 opisoval način poslovanja, kot trgovanje z delnicami in certifikati. O krivi izpovedbi je namreč mogoče govoriti le takrat, če izpovedba ni v skladu z objektivnim dogajanjem, o katerem priča zavestno in hote izpove drugače.3 Zato pričo v sodnem postopku zadenejo posledice krivega pričevanja le za tisto, o čemer pred sodiščem izpove v prosti izpovedbi oziroma v odgovorih na vprašanja strank in sodišča zavestno in hôte, zaradi česar je povsem nerelevantno, kaj je obt. C. C. ob svoji izpovedbi 23. 12. 2014 imel v mislih, kajti bistveno je tisto, o čemer je izpovedoval in kar je tudi očitek obtožbe, za katerega pa je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je utemeljen.

15. Bistvene kršitve določb ZKP zagovornik utemeljuje z grajo razlogov za zavrnitev zaslišanja prič I. I., J. J., K. K., L. L., N. N., O. O., P. P., R. R. in notarke S. S. in razloge prvega sodišča v tem delu označuje kot ozkogledne, saj bi po prepričanju pritožbe ravno z zaslišanjem navedenih prič obramba lahko dokazala, da je obt. C. C. lahko A. A. pri trgovanju s pravicami, ne pa z delnicami, prislužil tako vsoto denarja, ki mu jo je posledično lahko izročil 30. 10. 2003 (6,078.224,00 KM).

16. Pritožba ima na načelni ravni sicer prav, da je ena od kavtel poštenega postopka tudi obdolženčeva pravica do predlaganja in izvajanja razbremenilnih dokazov, s čemer se zagotavlja ne le pošten postopek, temveč tudi pravica do enakosti pred zakonom. V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa sodišču, ki določa v konkretni zadevi, ni potrebno izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki so ustrezno in zadostno substancirani in s katerimi se dokazujejo pravnorelevantna dejstva, pomembna za razsojo v konkretni zadevi, zavrnitev dokazov pa mora biti sodišče vselej obrazložena z razumnimi razlogi.4 V točki 108) je prvo sodišče ustrezno pojasnilo, zakaj ni utemeljen dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič. Obramba je namreč zaslišanje navedenih prič utemeljevala s tem, da bi le-te lahko pojasnile siceršnje poslovanje obt. C. C. z vrednostnimi papirji pred in v obravnavanem obdobju iz pravic. Glede na zanesljivo ugotovitev prvega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obt. C. C. namreč v svoji izpovedbi 23. 12. 2014 potrjeval identičen način vlaganja, kot ga je A. A. zatrjeval že v davčnem postopku, ko je pojasnjeval izvor svojega premoženja, kot rezultat vlaganj v nakup delnice in certifikate v poslovnem odnosu z obt. C. C. in, da je že takrat določno zatrjeval specifičen način vlaganja v delnice in certifikate (ne pa v pravice), čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni pritrdilo in se je prepričljivo postavilo na stališče, da s strani obt. C. C. in A. A. obravnavano poslovanje ni obstajalo, zaradi česar posledično tudi zaslužki niso bili mogoči, zaslišanje predlaganih prič v tem svojstvu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi doprineslo k ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev, pomembnih za razsojo v tem kazenskem postopku. Prvo sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo, da je obt. C. C. ves čas opisoval takšen način vlaganja denarja za A. A., kar pa je ta pred obtožbo zatrjeval že v svojih izjavah v davčnem postopku. Način vlaganja v pravice, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, pa je začel pojasnjevati šele po predložitvi dokumentacije, oz. pravnih podlag o tem, da pred letom 1998 takšen način, kot sta ga oba pojasnjevala, tudi pravno ni bil mogoč. Obramba pa z navedbami v pogojniku ″da, če bi obramba lahko dokazala, da je obt. C. C. lahko pri trgovanju s pravicami (ne pa z delnicami) prislužil zatrjevano vsoto, bi dejansko lahko prišlo do izročitve navedene vsote 30. 10. 2003 v S.″, že sama postavlja tako zatrjevan način poslovanja in pridobivanja zaslužkov pod vprašaj. Iz istih razlogov in tudi glede nasprotujočih izjav A. A. in obt. C. C. glede navzočnosti I. I. pri predaji denarja 30. 10. 2003 pa je prepričljiva tudi zavrnitev tega dokaznega predloga, saj ob zanesljivi ugotovitvi prvega sodišča, da do izročitve gotovine na zatrjevan način prisluženega denarja ni prišlo, tudi ta dokaz ni potreben.

17. Prav tako ne drži trditev pritožbe, da zavrnitev teh dokazov pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno le-teh. Ob prepričljivih ugotovitvah prvega sodišča (v točkah 107 do 109), (-) da je bila lažna ″izjava o primitku novca″, ki ni bila nikoli v originalu vložena v davčni spis, sestavljena šele neugotovljenega dne v letu 2014 izključno z namenom vložitve v davčni spis, (-) da sta vse do zahteve za preiskavo obt. C. C. in A. A. zatrjevala opisan način vlaganj v certifikate in delnice, (-) da je A. A. že v davčnem postopku zatrjeval približno 3,000.000,00 EUR premoženja, ki naj bi izviralo iz vlaganj v delnice in certifikate (skupaj z obt. C. C.), (-) da je prav izpovedba obt. C. C. za A. A. v citirani kazenskopreiskovalni zadevi 23. 12. 2014 glede izvora A. A. premoženja bila _nujna_, je zavrnitev s strani obrambe obt. C. C. predlaganih dokazov pravilna, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

18. Zagovornik ne more uspeti tudi s kritiko glede zavrnitve dokaznega predloga za angažiranje izvedenca informacijske tehnologije in sistemov ter za izvedbo simulacije vnosov podatkov in sprememb naziva v programu _excel_, sklicujoč se pri tem na mnenje dr. D. D., ki naj bi po prepričanju pritožbe dopustil razlago obt. C. C. o načinu trgovanja s pravicami in da je šele kasneje prišlo do sprememb v tabelah glede samih nazivov (V. in D.).

19. Do pritožbeno ponovljenega zagovora obt. C. C. glede tabel in v njih vnesenih podatkov za trgovanje na območju Hrvaške in v BiH, se je prvo sodišče opredelilo tudi na podlagi strokovnih mnenj E. E., F. F., dr. M. M. in tudi izvedenskega mnenja dr. D. D., ki so povzeta v izpodbijani sodbi v točkah 100-103) in v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče napotuje na tam zapisane razloge. Drži, da dr. D. D. ni povsem izključil načina poslovanja, kot ga je zatrjeval obt. C. C., vendar pa pritožba prezre, da pa je določno pojasnil, da konkretno v tabelah zatrjevano poslovanje v tistem času ni bilo mogoče in da gre za prikaz poslovanje s časovnim zamikom, predstavljeno poslovanje v tabelah pa se nanaša na čas, v katerem se zatrjuje opisan način vlaganj, zato razlogi prvega sodišča za zavrnitev tega dokaznega predloga prav tako prepričajo.

20. Obširne pritožbene navedbe, ki jih je zagovornik namenil izpodbijanju dokazne ocene izvedenskega mnenja dr. D. D. v izpodbijani sodbi pa ne predstavljajo pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede možnega načina poslovanja, kot ga je zatrjeval obtoženi C. C. v zagovoru in v izpovedbi 23. 12. 2014. Zagovornik, ki se z navedenim mnenjem ne strinja le v delu, ki je za obt. C. C. neugoden, sicer pa ga sprejema, pri takem utemeljevanju izpostavlja izvedenčeve odgovore v zvezi s premoženjem A. A., izjemno razliko med prodajno in nabavno ceno pravic, ekstremno visoke donose, verjetnost razlage obt. C. C. o načinu trgovanja s pravicami, posebej na območju Osijeka in da A. A. in obt. C. C. ob začetku poslovanja še nista bila izkušena finančna strokovnjaka, kot ju je netočno označil izvedenec.

21. Ugotovitve izvedenca dr. D. D., ki se je v svojem mnenju opredelil tudi do strokovnih mnenj izvedencev E. E., F. F. in M. M., so povzete v izpodbijani sodbi v točkah 98-106). Prvo sodišče pa jih je analiziralo in dokazno ocenilo v odnosu do vseh ostalih izvedenih dokazov, tako dokazno oceno pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno povzemanje zaključkov izvedenca pa je selektivno. Pritožba namreč tudi v tem delu prezre, da je izvedenec dr. D. D. ugotovil, da so tabele, ki jih je v spis vlagal obt. C. C., morale nastati kasneje, da so podatki v njih med seboj neskladni in neskladni tudi s kronologijo poteka lastninjenja na območju BiH in na Hrvaškem in celo z izjavami samega obt. C. C., da ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin in da so bili dobički, ki so bili predmet nadaljnjih prenosov izračunani izključno iz trgovanja z delnicami skladov, zato opisane transakcije ne morejo biti enake transakcijam s pravicami vojnih invalidov (slednje bi namreč po ugotovitvah izvedenca morale biti evidentirane s stotinami vknjižb). Zato je izvedenec dopustil poslovanje na podlagi predloženih tabel šele od 1998 dalje, ko je prišlo do ustanovitve teh skladov. Zato je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da so bile te tabele, ki jih pritožba problematizira v odnosu do izvedenskega mnenja dr. D. D., ustvarjene šele naknadno, vneseni podatki pa prikazujejo le domnevno trgovanje z delnicami skladov V. in D., kot sta ga zatrjevala obt. C. C. in A. A.. Prav tako pritožba prezre, da je izvedenec za pridobljene pravice vojnih invalidov izključil vsakršne možnosti trgovanja na način, kot je to pojasnjeval obt. C. C., trgovanje je namreč bilo možno, kar pritožba priznava, šele po zamenjavi za kupone in nato za delnice. Zato je protispisna pritožbena trditev, da je izvedenec dr. D. D. D. potrdil oziroma dopustil, da je obt. C. C. v BiH in na Hrvaškem za vlaganja tekom postopka privatizacije lahko zaslužil toliko denarja. Tako za BiH, kot za Hrvaško, je namreč pred letom 1998 izključil trgovanje s certifikati in delnicami na podlagi tabel, ki jih je predložila obramba obt. C. C., kot mogoče pa je dopustil različne transakcije le na sivem trgu, kar pa je nasprotno od zagovora obtoženega C. C.., ki ves čas način poslovanja pojasnjuje s predloženimi tabelami. Prvo sodišče pa je v tem postopku bilo namreč dolžno presojati način poslovanja, ki ga je obt. C. C. pojasnjeval v svoji izpovedbi 23. 12. 2014 in ki je pod obtožbo in ves čas tega postopka na osnovi _tabel_, ki jih je obt. C. C. sam predložil v spisovno gradivo. Tak način pa je prvo sodišče ob pravilni dokazni oceni izvedenskega mnenja dr. D. D., ki jo pritožba neutemeljeno problematizira, ocenilo kot nerealen tudi ob zagovoru A. A. o razpolaganju s prihranki staršev (400.000,00 DEM), kar je tudi izvedenec (česar pritožba sicer ne prezre), objektivno sicer dopustil, je pa tak način označil kot neobičajen in ki istočasno tudi ni bil podprt z nobeno listino, še posebej nenavadno pa je označil, da A. A. sproti (letno) sploh ni preverjal donosa iz svojih vlaganj, ter da je do izplačila prišlo pozno, šele leta 2003, kar je prvo sodišče še dodatno prepričalo v neutemeljenost zagovora obt. C. C. Pritožba zato tako prepričljive dokazne ocene ne more omajati niti z minimaliziranjem takratne finančne izkušenosti A. A. in obt. C. C. v času domnevnega sodelovanja.

22. V nasprotju z zagovornikom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pri presoji obstoja zatrjevanega načina poslovanja med A. A. in obt. C. C. upoštevalo in se opredelilo tudi do vseh ostalih izvedenih dokazov (tudi listinskih) in v točki 106) izpodbijane sodbe zapisalo prepričljive razloge o tem, (-) da neobstoj verodostojnih listin, ki bi kroženje gotovine med obt. C. C. in A. A. (ne le prikazovale) dokazovale, (-) da so takšna razmerja bila zabeležena na neobičajen način (iztrgani listi iz beležnice), (-) brez kritja in zavarovanja, (-) da se je krogotok odvijal izključno v gotovini in že od samega začetka do poplačila staršev ni izkazan z nobeno listino, (-) prav tako kot neobičajne in skromne pa je prvo sodišče štelo zapise o nadaljnji posoji A. A. denarja H. H. Na podlagi tako izvedenih dokazov, ki so vsestransko in pravilno dokazno ocenjeni, utemeljeno takemu načinu poslovanja, ki sta ga zatrjevala obt. C. C. in A. A. prvo sodišče ni pritrdilo tudi iz razloga, ker je kot nemogoče ocenilo, da je A. A. tedaj 21-letnemu C. C. brez kritja in zavarovanja izročil tako visoke vsote denarja v povsem nedorečene in neopredeljene naložbe brez minimalnega pričakovanega donosa. Zato nikakor ne drži pritožbeno stališče, da izvedeni in ocenjeni dokazi v tem postopku o tem, da je ″izjava o primitku novca″ lažna in da 30. 10. 2003 ni bila podpisana in v originalu tudi nikoli ni bila vložena v davčni spis, ne prepričajo.

23. Prvo sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe tudi ob dokazni oceni zagovora A. A. ter listin iz davčnega inšpekcijskega postopka (točka 65) prepričljivo pojasnilo, da, če bi A. A. 16. 10. 2013 razpolagal z ″izjavo o primitku novca″, ali pa bi ta takrat vsaj obstajala, bi to davčnemu organu brez dvoma omenil, saj je bila taka listina ena od pomembnih dokazil o zatrjevanju trgovanja z vrednostnimi papirji, izročitvi denarja in temelj za nadaljnjo izročitev tega zneska H. H., poslovanje s katerim je A. A. v davčnem postopku tudi pojasnjeval. Pritožba pa ne more uspeti niti s pavšalnimi in protispisnimi navedbami, da pa je celo sam inšpektor Z. Z. na zaslišanju izjavil, da obstaja verjetnost, da mu je ta izjava v originalu padla iz torbe. Prvo sodišče je v izpodbijano sodbo izpoved priče Z. Z. povzelo v bistvenem, jo pravilno dokazno ocenilo (točka 77) ter na tej podlagi zaključilo, da inšpektor Z. Z. nikoli ni izrekel priznanja v zvezi z izgubo listine, slednjo možnost pa je prvo sodišče izključilo tudi ob upoštevanju zaključkov kazenskega postopka zoper tedaj osumljenega Z. Z. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 257 KZ-1 in na podlagi dokazne ocene izpovedi prič Z. Z. in V. V., zato so tudi v tem delu pritožbeni očitki brez podlage v izvedenih dokazih in ostajajo na ravni ugibanj.

24. Pritožba pa se s pritožbenimi navedbami, da so kriminalisti že od vsega začetka torej že tekom celotnega postopka Davčnega inšpekcijskega nadzora nad A. A. sodelovali z davčnimi organi in od njih zahtevali razne listine in na splošno usmerjali delo davčnih organov, torej _de facto_ vršili kazensko preiskavo, A. A. pa tekom davčnega inšpekcijskega nadzora ni bil poučen o njegovih pravicah iz člena 29 Ustave RS, dotika razlogov v izpodbijani sodbi glede krivde A. A. za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1, glede katerega je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izdana zavrnilna sodba. Take pritožbene navedbe pa se tudi ne nanašajo na razloge v izpodbijani sodbi glede krivde obt. C. C. v zvezi z dejanjem pod točko I/1). Pa tudi sicer iz obstoječe in ustaljene sodne prakse5 v tej zvezi glede dometa privilegija zoper samoobtožbo izhaja stališče, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo, saj se le na ta način zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je nedvomno tudi javni interes. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na tiste postopke, v katerih se izključno _pod krinko_ inšpekcijskega nadzora vrši kazenska preiskava, oz., v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi na nekaj mestih povzelo tek davčnega inšpekcijskega postopka in komunikacijo med organi odkrivanja in pregona (DURS, SKP PU Celje, SDT). Iz teh podatkov pa je razvidno, da je sicer res potekala določena izmenjava informacij in dokumentacije na ravni Davčni organ – policija in SDT, vendar iz te komunikacije izhaja, da so dokumenti iz davčnega spisa bili policiji oziroma SDT posredovani šele na podlagi njihovega zaprosila, ne pa avtomatično in da je ta komunikacija potekala od 23. 9. 2013 dalje, zato ta očitek pritožbe ni utemeljen.

25. Obt. C. C. tudi v svoji pritožbi, enako kot njegov zagovornik nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi, (-) da A. A. nikoli ni izročil navedene gotovine, (-) da je ″izjava o primitku novca‶ lažna ter (-) da v (Republiki) BiH in v Hrvaški takrat še ni bila sprejeta celotna zakonodaja in da iz tega razloga trgovanje z delnicami in certifikati v navedenem obdobju ni bilo mogoče, ker pa sodišče prve stopnje operira le s termini B., pa ni jasno, za katero entiteto sploh gre, saj sta na področju privatizacije sprejeli zakonodajo samo dve entiteti (Republika) BiH in eventualno Brčko Distrikt, to sta Republika Srbska in Federacija Bosne in Hercegovine, medtem ko (Republika) BiH ni privatizirala družbene lastnine, kar izhaja iz Daytonskega sporazuma.

26. S takimi navedbami, ki predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Natančno branje obtoženčeve izpovedbe z dne 23. 12. 2014, obtoženčevega zagovora v tej zadevi (točka 16) v pisni obliki, zapisnikov o podaji njegovega zagovora v preiskavi in na glavnih obravnavah 7. 6. 2019 in 5. 2. 2020 pa v nasprotju s pritožbo pokaže, da obramba obt. C. C. doslej nikoli ni problematizirala privatizacijske zakonodaje glede na entitete na območju BiH, tudi ob podaji strokovnih mnenj E. E., F. F. in M. M. ter nenazadnje tudi sodno postavljenega izvedenca dr. D. D. in nikoli ni izrecno navajala, da je obt. C. C. obtoženemu A. A. denar vlagal poleg Hrvaške le v BiH, kjer naj ne bi bila sprejeta zakonodaja, pri čemer pa pritožba niti v svojih pritožbenih navedbah ne konkretizira bistvene razlike med Federacijo BiH in Republiko BiH, pri čemer pa je že trditev pritožbe, da pa je že v pisnem zagovoru slednje pojasnil, protispisna.

27. V nadaljevanju so pritožbene navedbe obt. C. C. ponavljanje obtoženčevega zagovora, na katerega je prvo sodišče z jasnimi razlogi odgovorilo v izpodbijani sodbi tako glede postopkov privatizacije v Hrvaški ter v BiH in (ne)zmožnosti trgovanja z delnicami in certifikati v obdobju pred 1998 in posledično glede izročitve denarja 30. 10. 2003 v Sarajevu, kar naj bi po prepričanju pritožbe dokazovala ″izjava o primitku novca‶, zato pritožbeno sodišče v tem delu v izogib ponavljanju napotuje na predhodna pritožbena izvajanja.

28. Obtoženec v zavzemanju za zmotno ugotovitev dejanskega stanja polemizira s pojmom kompletna zakonodaja in niti ne pove, katero odločilno dejstvo, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, s tem problematizira. V kolikor pa meri s tem na zaključke izvedenca dr. D. D. in oceno le-teh po prvem sodišču, pa pritožbeno sodišče prav tako napotuje na odgovore po pritožbi obtoženčevega zagovornika, kjer je bilo odgovorjeno vse v zvezi z dokazno oceno prej navedenega izvedenskega mnenja, v katerem je sodno postavljeni izvedenec dr. D. D. skladno s strokovnimi mnenji E. E. in F. F. ter v povezavi s strokovnim mnenjem dr. M. M. razložil postopke privatizacije na območju Hrvaške in BiH in posebej pojasnil, da skladi, v katere je obt. C. C. v svoji izpovedbi in tudi v zagovoru zatrjeval, da je v njih vlagal A. A. denar, pred 1998, zaradi odsotnosti vpisa teh skladov v register (ker do takrat še niso obstajali), sploh ni bilo mogoče. Kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, je obt. C. C. v svoji izpovedbi 23. 12. 2014 potrjeval takšen način vlaganja, kot ga je tudi A. A. zatrjeval v davčnem postopku, potrdil je torej način vlaganja, zapisan v tabelah, ki jih je glede na domnevnega vlaganja v davčni spis vložil in zatrjeval tudi A. A. Prvo sodišče je zato na podlagi skladnosti s strani obeh pojasnjenega načina poslovanja zanesljivo ugotovilo, da je obt. C. C. v svoji krivi izpovedbi potrdil vlaganja za A. A. v letih 1996 – 1999 v delnice in certifikate, čeprav to takrat, kot je jasno pokazal predmetni postopek sploh ni bilo mogoče, kar je ugotovilo in obrazložilo prvo sodišče, zato so taki zaključki prvega sodišča, ki imajo podlago v izvedenih dokazih prepričljivi, pritožba pa neutemeljena.

29. Obtoženec s posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je očitano kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepno, meri na razloge prvega sodišča o obtoženčevi krivdi, vendar takih očitkov ne konkretizira. Drži sicer, da tudi sodna praksa stoji na stališču, da je pogoj za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku člena 284 KZ-1 taka kriva izpovedba, ki ni v skladu z objektivnim dogajanjem (objektivna neresničnost) in zavest priče, da vsebina izpovedbe ne odgovarja takšnemu dogajanju, kakor ga ima v svojem spominu in da hoče tako izpovedovati (subjektivno neresničnost) in da ne gre za krivo izpovedbo takrat, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil tako, kot je o njem izpovedovala.6

30. Pritožba pa ne pove, v čem so razlogi za obtoženčevo krivdo v izpodbijani sodbi pomanjkljivi, nasprotno temu pa pritožbeno sodišče v razlogih za obtoženčevo krivdo (točka 111) ne zazna nobenih nasprotij in pomanjkljivosti. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo glede na svoje predhodne ugotovitve zavestni in voljni element obtoženčevega naklepa, izrecno se je opredelilo tudi do trditev obrambe obt. C. C., da se dejstva v povezavi z A. A. v navedenem obdobju niso zgodila na način, kot ga je zatrjeval obt. C. C. in ko je obrazložilo, da je takšno izpovedbo v želji izpovedovati v korist A. A.. (s katerim ga vežejo prijateljske vezi) podal zavestno in hôte. Taki razlogi sodišča prve stopnje pa so prepričljivi, pritožba pa neutemeljena.

31. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki, ali bo sodišče, ki bo razsojalo v tako imenovani zadevi ..., sploh še presojalo, ali je njegova izpoved 23. 12. 2014 lažna. Prvo sodišče je, izhajajoč iz zakonskih okvirov očitanega kaznivega dejanja in obstoječe sodne prakse v tč. 114) izpodbijane sodbe pravilno razlogovalo, da je glede na dikcijo tretjega odstavka člena 284 KZ-1, kaznivo dejanje krive izpovedbe storjeno takrat, ko storilec izpove v _kazenskem postopku_.7 Takrat je kaznivo dejanje dokončano in ni potrebno, da bi bil kazenski postopek, v katerem pride do izpovedbe, zaključen pravnomočno. Zato so v tej fazi preuranjeni pomisleki in ugibanja glede na razplet v zadevi ..., kajti prvo sodišče je bilo dolžno glede na vložen obtožni akt v tem postopku sprejeti odločitev o tem, ali je obtožnica v tem delu utemeljena ali ne, ne glede na tek povezanega postopka.

32. Tudi obtoženčevim očitkom v zvezi z delom tolmačke ni pritrditi. Kot izhaja iz spisovnega gradiva in tudi iz izpodbijane sodbe je bila tolmačka prisotna ob njegovem pričanju v kazenski zadevi X Kpr 46301/2014 in pritožba celo priznava, da je preiskovalni sodnik razumel, o čem se govori, kar nedvomno pomeni, da je z lahkoto lahko spremljal tudi pravilnost prevedenega, pri čemer pa je bilo pričanje tudi snemano, v predmetnem postopku pa je bil na podlagi posnetega celotnega pričanja izdelan tudi prepis in prevod spornega pričanja, ki pokaže, da je razlika med zapisi zgolj v tem, da je v delih v kazenski zadevi X Kpr 46301/2014 izpovedbo obt. C. C. zaradi gostobesednosti slednjega, ki se je izkazovala tudi skozi celoten predmetni postopek tolmačka pravilno zgolj povzela. CD zgoščenka s posnetkom zaslišanja obt. C. C. pa se nahaja v prilogi C 4 in obramba je že pred prvim sodiščem najprej predlagala zaslišanje tega posnetka, nato pa, ko je bilo ugotovljeno, da poslušanje in hkratno simultano prevajanje ni mogoče, pa je ta predlog umaknila, po prejemu prevoda zapisnika pa se je strinjala z njegovim branjem, bistvena vsebina pa je bila obtožencu tudi predočena in se je do nje lahko tudi opredelil. Zato tudi v tem delu pritožba, ki meri na kršitev postopkovnih določb v zvezi s prevajanjem sodne obravnave, ne more biti uspešna.

33. Enako kot njegov zagovornik, tudi sam obt. C. C. v svoji pritožbi graja zavrnitev dokaznih predlogov prvega sodišča, ko ni zaslišalo I. S. iz Tuzle in D. P., ki so stali pred stavbami SDK in kupovali pravice od posameznikov, preden so bile te pravice vpisane v elektronsko evidenco. O razlogih za zavrnitev teh dokaznih predlogov je bilo odgovorjeno že na pritožbo obtoženčevega zagovornika, zato se tudi v tem delu napotuje na predhodna izvajanja.

34. Utemeljeno pa obtoženčev zagovornik in obtoženec v svojih pritožbah grajata odločitev prvega sodišča glede povrnitve stroškov prevajanja v višini 13.682,87 EUR, kar predstavlja stroške prevajanja iz slovenskega v hrvaški jezik in obratno (procesnih dejanj in sodnih odločb ter pisanj), ki so se nanašali na obt. C. C., ne strinjata pa se tudi s plačilom polovice stroškov v skupni višini 3.977,28 EUR. Prvo sodišče je odločitev glede plačila stroškov prevajanja procesnih dejanj in sodnih odločb in pisanj iz slovenskega v hrvaški jezik v višini 13.682,87 EUR nepravilno gradilo na določbi prvega odstavka člena 95 ZKP in pri tem, kot pravilno opozarjata obe pritožbi, prezrlo, da imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali pa na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik na način, kot ga določa ta zakon in da se tem osebam stroški tolmačenja ali prevajanja ne zaračunajo. V skladu s 143. členom Novele ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019 prvo sodišče glede na čas razsoje ni imelo zakonske podlage, da je stroške tolmačenja in prevajanja v višini 13.682,87 EUR, naložilo v plačilo obt. C. C., čeprav so se ti stroški prevajanja nanašali izključno nanj, zato sta v tem delu obe pritožbi utemeljeni.

35. Glede stroškov postopka v višini 3.977,28 EUR, ki jih je prvo sodišče (v tč. 136) naložilo obt. A. A. in obt. C. C. plačilo nerazdelno, pa je prvo sodišče pojasnilo, da so to stroški, ki so nastali z angažiranjem izvedenca dr. D. D., zaslišanjem strokovne priče dr. M. M. in v zvezi s prevodi listin, ki so bile vložene v spis v tujem jeziku in so se nanašali na oba obtoženca (obt. C. C. in obt. A. A.) v zvezi z zatrjevanim poslovanjem z vrednostnimi papirji na Hrvaškem in v BiH.

Pritožbeno sodišče je ob delni ugoditvi obema pritožbama v tem delu na podlagi prvega odstavka člena 394 ZKP poseglo v stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sicer obt. C. C. poslej ne bo potrebno plačati stroškov prevajanja in tolmačenja v višini 13.682,87 EUR, plačati pa bo moral polovico stroškov od zneska 3.629,58 EUR, to je znesek 1.814,79 EUR, kar predstavlja eno polovico nastalih stroškov izvedenskega mnenja dr. D. D. in stroške priče dr. M. M., ne pa tudi tisti del, ki predstavlja stroške prevajanja listin iz tujega v slovenski jezik, ki pa istih razlogov, kot vsi ostali stroški prevajanja in tolmačenja, bremenijo proračun, prav tako pa bo moral poravnati sodno takso, ki jo bo po pravnomočnosti sodbe odmerilo prvo sodišče. 36. Obt. C. C. se na načelni ravni pritožuje tudi zaradi odločitve o pogojni obsodbi, vendar tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Ker pa sta obe pritožbi vloženi tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve zakona, pa tako vloženi pritožbi obsegata tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (določba člena 386 ZKP), o kateri je prvo sodišče svoje razloge obrazložilo v točki 118) izpodbijane sodbe in obt. C. C. na podlagi ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku člena 284 KZ-1, za katerega je zagrožena zaporna kazen do petih let, določilo zaporno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Preizkus tako izrečene sankcije po pritožbenem sodišču je pokazal, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo in upoštevalo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste kazenske sankcije in v njej določene zaporne kazni ter trajanje preizkusne dobe in je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, ki je skladna tudi z načelom individualizacije pri izbiri vrste in višine sankcije, po sami višini pa, kot že rečeno, pritožbi tako izrečene sankcije nista problematizirali, zato poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

37. Pritožbi obt. C. C. in njegovega zagovornika sta glede na povedano neutemeljeni, razen v delu glede plačila stroškov, kot je bilo predhodno obrazloženo. Zato je v stroškovnem delu bilo potrebno pritožbama ugoditi in v tem delu izpodbijano sodbo spremeniti (določba prvega odstavka člena 394 ZKP) tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem obsodilnem delu, ki se nanaša na obt. C. C. in ker tudi uradni preizkus dela prvostopenjske sodbe v tem delu ni pokazal kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, pa je pritožbeno sodišče pritožbi obt. C. C. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

38. Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo v obsodilnem delu deloma odločeno v korist obt. C. C., se sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka ne določi (drugi odstavek člena 98 ZKP).

**O pritožbi okrajnih državnih tožilcev:** **K točki I/1) izpodbijane sodbe:**

39. Okrajna državna tožilca se v obsodilnem delu sodbe pritožujeta zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP), kar utemeljujeta z navedbami, da je obt. C. C. izrečena sankcija premila, ker prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je bilo krivo pričanje obt. C. C. zgolj vrhunec njegovih dejanj, s katerimi je pomagal A. A. pri ustvarjanju lažne slike o domnevnih vlaganjih na B., pred tem pa je že večkrat za A. A. podpisoval različne lažne izjave, da je zatrjevan način vlaganja mogoč, kar je podrobneje obrazloženo v izpodbijani sodbi in izpostavljata, da je A. A. ob predložitvi ″izjave o primitku novca″ v fotokopiji s pripisi B. B. in C. C. vedel, da je njena vsebina lažna in vedel je tudi, da je 7. 11. 2013 ni izročil davčnemu inšpektorju in da sta lažni tudi na njej dopisani izjavi obt. B. B. in obt. C. C., pa je obtoženec kljub temu pred prvim sodiščem še krivo pričal in ponovno potrjeval lažno zgodbo A. A. 40. Že v odgovoru na pritožbi obtoženčevega zagovornika in samega obt. C. C. je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je obt. C. C. izrečena kazenska sankcija primerna, v pogojni obsodbi določena zaporna kazen z dolžino preizkusne sodbe pa ustrezna vsem po sodišču prve stopnje ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam. Navedbe, s katerimi pritožba skuša omajati odločitev prvega sodišča v tem delu in terja, da bi se obt. C. C. izrekla zaporna kazen 8 (osem) mesecev, pa se navezujejo v pretežni meri na ravnanje A. A. glede predložitve ″izjave o primitku novca″ dne 7. 11. 2003 v fotokopijah s pripisi B. B. in C. C., ne pa na samega obt. C. C., za katerega se v tem postopku ugotavlja krivda v zvezi s krivo izpovedbo dne 23. 12. 2014. Sicer ima pritožba prav, da je obt. C. C. na način, kot ga je ugotovilo prvo sodišče in kar je tudi obrazložilo, s to svojo krivo izpovedbo pomagal pri prikazovanju lažne slike izvora premoženja A. A. pred državnimi organi, ni pa se mogoče strinjati s pritožbo, da je prvo sodišče pri odmeri kazni dalo preveliko težo časovnemu odmiku od samega dogodka in drugim olajševalnih okoliščinam na strani obtoženca, kot tudi ne, da je prezrlo, da je zaradi s strani obt. A. A. s pomočjo obt. C. C. ustvarjene lažne zgodbe prišlo pred sodiščem prve stopnje do situacije, da so se dokazi morali pridobivati iz tujine, dodatni čas med samim kazenskim postopkom pa je terjalo tudi prevajanje dokumentacije za obt. C. C., kar je posledično tudi podaljšalo trajanje kazenskega postopka in oddaljenost od storitve le-tega.

Sodišče namreč pri odločitvi glede izbire in odmere kazenske sankcije upošteva vse tiste okoliščine, ki kakorkoli vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja, zlasti pa stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storjeno, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti pa, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in druge okoliščine, ki se nanašajo na osebnost storilca in pričakovani učinek kazni na prihodnje njegovo življenje v družbenem okolju. Po prepričanju pritožbenega sodišča so se vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine ustrezno odrazile pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ne glede na prepričanje pritožbe, da gre v konkretnem primeru za ustvarjanje prefinjene lažne zgodbe, katerih razkritje, preiskovanje in potrditev je zahtevalo daljše časovno obdobje, saj je namreč odkrivanje in preiskovanje storitve kaznivih dejanj naloga in dolžnost organov odkrivanja in pregona. Pritožba ima sicer prav, da je časovni odmik od same storitve kaznivega dejanja, ki je pod obtožbo, mogoče pripisati tudi pridobivanju dokazov iz tujine in prevajanju dokumentacije in odločb za obt. C. C., vendar pa je sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, dolžno vsakemu obtožencu zagotoviti pošten potek postopka, četudi gre za pridobivanje dokazov iz tujine in prevajanje sodnih pisanj, saj so to namreč pravice, ki jih slehernemu obtožencu v kazenskem postopku omogočajo določbe ZKP in tudi EKČP, pri čemer pa je določen časovni zamik pri dokončni odločitvi v tej kazenski zadevi tudi posledica nepravilnega vročanja sodbe sodišča prve stopnje obt. C. C., ki je državljan Hrvaške. Po povedanem torej pritožbeni očitek o neustrezni in premili sankciji ni utemeljen, saj je obt. C. C. izrečena kazenska sankcija primerna in ustrezna vsem po sodišču prve stopnje ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, ki so se v izreku le-te tudi ustrezno odrazile, o čemer je pritožbeno sodišče zavzelo stališče že v odgovoru na pritožbi obt. C. C. in njegovega zagovornika.

**Glede točk II/1) in II/2) izpodbijane sodbe:**

41. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v povezavi z A. A. in B. B. ter očitki v zvezi s kaznivim dejanjem preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju, saj po prepričanju pritožbe iz v izpodbijani sodbi zbranih dokazov z gotovostjo izhaja, da sta oba obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje načrtno, naklepno in zavedajoč se vseh okoliščin očitanega jima kaznivega dejanja.

**K točki II/1 izpodbijane sodbe v zvezi z A. A.:**

42. Pritožba se ne strinja z zaključki prvega sodišča, da obt. A. A. ni mogoče s stopnjo gotovosti dokazati, da bo z vložitvijo lažne ″izjave o primitku novca″ otežil dokazovanje v kazenskem postopku, saj je svoje zaključke gradilo pretežno na obtoženčevem zagovoru, v katerem je sam povedal, da do sklepnega razgovora z inšpektorjem ni niti pomisli, da bi ga lahko inšpektor lahko obdavčil, kajti šele tedaj so z njegovimi pooblaščenci pričeli zbirati dokaze z namenom dokazati izvor premoženja. Pritožba se tudi ne strinja s prepričanjem prvega sodišča, da je obt. A. A. imel s takim ravnanjem namen ovirati dokazovanje (le) v davčnem postopku, saj kazenski postopek tedaj še ni bil v teku. Take razloge pa pritožba skuša omajati s stališčem, da ne more biti relevantno, v katerem, oziroma v kakšnem (tudi upravnem) postopku je bila lažna listina z namenom vplivanja na kazenski postopek predložena, sklicujoč se na sodno prakso in sicer sodbo VS RS, opr. št. I Ips 112/2010 z dne 2. 9. 2010 in opr. št. I Ips 37574/2014 z dne 15. 6. 2017, pomembno je, da je predložena in da je namen storilca, da na ta način oteži dokazovanje v kazenskem postopku.

43. Obema obtožencema se torej očita storitev kvalificiranega oblike kaznivega dejanja preprečitev dokazovanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1, za katero je bistveno, da je omejena na preprečitev ali otežitev dokazovanja v _kazenskem_, ne pa v drugih postopkih. Če pa storilec te dokaze predloži v kateremkoli drugem postopku, pa ne izvrši tega kaznivega dejanja.8 Pritožba sicer pravilno razloguje, da je mogoče to dejanje tako, kot izhaja tudi iz razlogov v izpodbijani sodbi, storiti le z direktnim naklepom, kot tudi, da je kaznivo dejanje dokončano že s _predložitvijo_ takega dokaza v kazenskem postopku. Stališče pritožbe, da pa je obt. A. A. s tem, ko je v inkriminiranem času to listino predložil v davčnem postopku, imel s tem namen vplivati tudi na kazenski postopek, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napačno, česa takega tudi ne omogoča niti opiranje pritožbenih navedb na obe izpostavljeni sodbi, ki nista povsem primerljivi z obravnavano zadevo.

V zadevi opr. št. I Ips 112/2010 se je storilcu očitala storitev kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja, ker je z namenom otežitve dokazovanja na meji _odstranil mejnik_, ki ga je na dogovorjeno mesto postavil geodet, torej se je njegovo izvršitveno ravnanje nanašalo na premaknitev mejnika z dogovorjene na katastrsko mejo, takšna izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja pa je sedaj subsumirana pod določbo drugega odstavka člena 285 KZ-1 in že iz tega razloga ni primerljiva z obravnavano. V zadevi opr. št. I Ips 37574/2014, katere jedro pritožba povzema, pa je bila obravnavana situacija, ko je storilec nameraval dokazovanje v kazenskem postopku otežiti tako, da je na predobravnavnem naroku v kazenskem postopku (ne pa v kateremkoli drugem postopku) v spisovno gradivo vložil listinsko dokumentacijo – račun, s katerim je dokazoval, da se je v inkriminiranem obdobju nahajal v Hrvaški., čeprav je vedel, da je bil v kritičnem času v S., zaradi česar je ob ugotovitvi, da je zoper obsojenca bil v teku kazenski postopek, jedro te sodbe v tem, da za storitev takega kaznivega dejanja zadošča že sama _predložitev_ dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni, z namenom, da se prepreči oziroma oteži dokazovanje v kazenskem (ne pa v kateremkoli drugem) postopku. Po povedanem pritožba s sklicevanjem na obe izpostavljeni odločbi v tem delu ne more spodnesti zanesljivih zaključkov v izpodbijani sodbi.

44. Pritožbeno sodišče glede na predhodne zanesljive ugotovitve v izpodbijani sodbi, da A. A. 7. 11. 2013 inšpektorju Z. Z. ni izročil ″izjave o primitku novca″ v originalu, niti v fotokopiji, temveč je ta izjava bila predložena v fotokopiji šele kasnejšim obtoženčevim vlogam v davčnem inšpekcijskem postopku, sicer pritrjuje pritožbenim navedbam o zavedanju obt. A. A. glede lažnosti in ponarejenosti navedene izjave, ni pa se mogoče strinjati s pritožbeno ponovljenim stališčem o tem, da je bil že takrat namen A. A. vplivati ne le na tek davčnega, temveč tudi na tek kazenskega postopka, kar je objektivni pogoj za izvršitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

Ob sicer pritožbeno točnem povzemanju teka predkazenskega postopka od 14. 6. 2013 dalje, ko je bil A. A. zaslišan kot osumljenec glede vlaganj v vrednostne papirje na PU Celje in njegovih nadaljnjih procesnih dejanj v davčnem postopku, do česar se je dokazno opredelilo že prvo sodišče, prav tako ni mogoče pritrditi ponovljenemu pritožbenemu stališču o A. A. zavedanju glede predložitve lažnega dokaza v kazenskem postopku. Prvo sodišče je namreč ob ugotovitvi, da sta v konkretnem primeru bili obe zahtevi za preiskavo zoper A. A. vloženi šele tri mesece po predložitvi teh dokazov v davčnem postopku, prepričljivo zaključilo, da je šlo takrat v tisti fazi za A. A. namen, da se oteži dokazovanje v _davčnem_, ne pa v kazenskem postopku. Pritožbeno razlogovanje o A. A. _sklepanju in povezavi med davčnim in kazenskim postopkom_, ki pa je bil takrat še bodoče in negotovo dejstvo, pa je napačno. Po prepričanju pritožbenega sodišča je potrebno določbo tretjega odstavka člena 285 KZ-1, ki je kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, razlagati ustavnoskladno, kar pomeni, da se mora v takem primeru z gotovostjo dokazati storilcu, da je taka predložitev dokaza bila v kazenskem, ne pa v kateremkoli drugem postopku, kar terja tudi pravilna jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka člena 285 KZ-1. Pritožba pa predložitev tega dokaza, ki se je zgodila v davčnem postopku nedopustno širi na upravni postopek, na katerega posledično nepravilno veže tudi A. A. zavedanje in povezavo s kazenskim postopkom. Take navedbe pritožbe pa po prepričanju pritožbenega sodišča ostajajo na ravni sklepanja in jim ni mogoče pritrditi, še posebej, ker je A. A. ves čas postopka trdil, da je predložitev navedene listine postala aktualna šele po sklepnem razgovoru z inšpektorjem, saj prej niti pomislil ni, da bi lahko prišlo do obdavčitve. Zato je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pritrditi razlogom v izpodbijani sodbi, da ni mogoče zaključiti, da se je obt. A. A. brez dvoma zavedal, da da bodo dokazi, ki jih je vložil v davčni spis, predloženi tudi v kazenskem postopku in posledično, da je pri njem obstajal namen z vložitvijo te lažne listine v davčnem postopku preprečiti, oziroma ovirati dokazovanje poleg davčnega postopka tudi v kazenskem postopku.

45. Takih zanesljivih razlogov pa pritožba tudi ne more izpodbiti niti s poudarjanjem A. A. ovadbe 21. 8. 2014 na PU Celje zaradi izginotja te listine iz davčnega spisa, saj tudi takrat kazenski postopek še ni bil v teku, takratne A. A. aktivnosti pa so bile, kot je ugotovilo prvo sodišče usmerjene izključno v dokazovanje izvora in višine A. A. premoženja za potrebe davčnega postopka. Namen, ki ga je takrat A. A. v davčnem postopku zasledoval pa, kot je prav tako pravilno obrazložilo že prvo sodišče, pa ni mogoče s sklepanjem širiti na bodoči, še ne začet kazenski postopek, pri čemer pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s stališčem prvega sodišča, da je mogoče to kaznivo dejanje storiti tudi v predkazenskem postopku, kot v pritožbenih navedbah vztraja tudi pritožba, kajti obstoj kazenskega postopka, ki je tiha blanketa, je zakoniti znak tega kaznivega dejanja in ga ni mogoče širiti še na predkazenski postopek, s sklicevanjem na izpostavljeno stališče, zapisano v strokovni literaturi9, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v nasprotju z obstoječimi določbami ZKP, ki določajo začetek in uvedbo kazenskega postopka s točno določenimi procesnimi dejanji, na podlagi katerih je šele mogoča razlaga, da je kazenski postopek začet, oz. uveden.10 **Glede očitka obt. B. B.:**

46. Pritožba oprostilno sodbo, ki se nanaša na obt. B. B. napada v delu, ko je prvo sodišče zaključilo, da obstaja dvom, ali je obt. B. B. sploh brez dvoma vedela, da je vsebina listine ″izjave o primitku novca″ lažna. Opirajoč se na zaključke prvega sodišča, da je obt. A. A. ob predložitvi ″izjave o primitku novca″ v fotokopiji s podpisi obt. C. C. in obt. C. C. vedel, da je njena vsebina lažna in da 7. 11. 2013 ni izročil inšpektorju Z. Z. v davčnem postopku te izjave v originalu, pritožba vztraja, da ravnanje obt. B. B. kot odvetnice, ki je potrdila, da je A. A. 7. 11. 2013 v davčni spis vložil original te listine, potrjuje njeno védenje, da je zatrjevana listina lažna, vendar pa takim navedbam ni pritrditi.

Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi namreč izhaja, da je obt. B. B. na fotokopijo izvoda ″izjave o primitku novca″ dne 18. 8. 2014 (dva dni pred prejemom pripomb na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru in dodatnih pojasnil A. A. na DURS) zgolj pripisala, da je v njeni navzočnosti A. A. 7. 11. 2013 davčnemu organu izročil originalno listino ″izjava o primitku novca″, to fotokopijo pa je A. A. priložil skupaj z ostalimi prilogami v davčni spis že navedeni vlogi, ki je bila na DURS poslana preko njegovih pooblaščencev. Povedano pomeni, da je obt. B. B.. na tej izjavi zabeležila le dejstvo, da je v originalu bila vložena 7. 11. 2013 v davčni spis, ni pa s tem potrjevala vsebino te izjave, kot nepravilno razloguje pritožba.

47. Nobenih pomislekov nima pritožbeno sodišče tudi v razloge prvega sodišča glede dvoma o obtoženkinem zavédanju, da je vsebina listine ″izjave o primitku novca″ lažna. Prvo sodišče je pri tem pravilno izhajalo iz teoretičnih izhodišč, kdaj je sploh mogoče govoriti o pomoči k storitvi konkretnega kaznivega dejanja, ki ga je mogoče storiti le naklepno. Prepričljivost takih razlogov pa ne more pritožba izpodbiti niti z izpostavljanjem povezanosti med A. A. in H. H., ki ga v zadevi ... zagovarja obt. B. B. Do slednjih okoliščin se je namreč prvo sodišče zadostno opredelilo v izpodbijani sodbi in nikakor ni prezrlo povezanosti obeh obtožencev, torej A. A. in H. H. glede vlaganj A. A. denarja na Hrvaškem in v BiH in nadaljnje posoje tega denarja H. H. v letu 2003, kot je bila zatrjevana že v davčnem postopku, čemur pa pritožba v povezavi s tem kaznivim dejanjem ves čas namenja pretirano pozornost. Kljub temu, da ima pritožba prav, da obt. B. B. ni moglo ostati neznano, kako so potekali davčni postopki zoper A. A. in H. H., pa slednje ob ugotovitvi, da niti obt. A. A. ni mogoče brez dvoma očitati zavédanja, da bodo dokazi, ki jih je vložil v davčni spis, predloženi tudi v kazenskem postopku in posledično, da je pri njem obstajal namen z vložitvijo lažne listine v davčnem postopku preprečiti, oziroma ovirati dokazovanje poleg davčnega postopka tudi v kazenskem postopku, ob upoštevanju določbe člena 38 KZ-1, tako naklepno očitane podpore pri predložitvi lažne listine in s tem pri otežitvi dokazovanja v kazenskem (ne pa v davčnem postopku), ni mogoče očitati niti obt. B. B., saj vse, kar se je v zvezi s to izjavo dogajalo, je bilo v _davčnem_, ne pa v kazenskem postopku. Takih zaključkov pa pritožba ne more izpodbiti tudi s sklicevanjem na različne postopke, tudi prekrškovne, ki so se vodili zoper H. H. in v katerih ga je zastopala obt. B. B. in ki tudi niso stvar tega kazenskega postopka. Po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi v izpodbijani sodbi glede dvoma v obtoženkino krivdo, ki se povsem pravilno in logično navezujejo na razloge za obstoj dvoma v krivdo A. A., prepričljivi, pritožba, ki pa s tem utemeljuje pritožbeni razlog kršitev zakona, pa je neutemeljena.

48. Iz teh razlogov je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je oba obtoženca ob upoštevanju določbe člena 358 ZKP zaradi nedokazanosti oprostilo storitve očitanega jima kaznivega dejanja po tretjem odstavku člena 285 KZ-1, oziroma obt. B. B. po tretjem odstavku člena 285 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1 in posledično v tem delu s stroški postopka obremenilo proračun.

**K zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe (točka III izreka):**

49. Pod točko I/2) je sodišče prve stopnje spoznalo obt. A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1. Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu izhaja, da naj bi A. A. to očitano kaznivo dejanje storil 21. 8. 2014, ko naj bi na L. v C., v prostorih SKP PU Celje naznanil, da je neznani storilec odtujil listino ″izjavo o primitku novca″ z datumom 30. 10. 2003 v originalu. Za storitev tega očitanega kaznivega dejanja je predpisan izrek denarne kazni, v skladu s 5. točko prvega odstavka člena 90 KZ-1 pa kazenski pregon za kazniva dejanja s tako predpisano sankcijo ni več dopusten, če poteče šest let od storitve takega kaznivega dejanja. Pritožbeno obravnavana zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena v pritožbeni postopek 25. 3. 2021, uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 383 ZKP) v tem delu pa je pokazal, da je kazenski pregon za to kaznivo dejanje zastaral, saj je preteklo več kot šest let od storitve le-tega. Zato je ob upoštevanju 4. točke člena 357 ZKP bilo potrebno v tem delu po uradni dolžnosti izdati zavrnilno sodbo, posledično pa s stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na ta del kazenskega postopka, s potrebnimi izdatki obtoženca ter potrebnimi izdatki in nagrado obtoženčevih zagovornikov, obremeniti proračun. Glede na izdajo zavrnilne sodbe pa se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb obtoženčevih zagovornikov in okrajnih državnih tožilcev, ki se nanašajo na ta del izpodbijane sodbe, ni opredeljevalo.

1 Veliki komentar posebnega dela Kazenskega zakonika avtorjev dr. Damjan Korošec in ostali, stran 294 2 Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 32088/2011 z dne 14. 6. 2018 3 Primerjaj sodbo VSM, opr. št. II Kp 41941/2015 z dne 10. 10. 2017 4 Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 52541/2017 z dne 19. 9. 2019 5 Več o tem sodba VS RS, opr. št. I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 in odločba VS RS, opr. št. U-I-1293/2008 z dne 6. 7. 2011 6 Primerjaj sodbo VSM, opr. št. II Kpr 1941/2015 z dne 10. 10. 2017 7 Primerjaj sodbo VSL II Kp 52894/2010 z dne 13. 3. 2019 8 Primerjaj stališče v Velikem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika avtorjev dr. Korošec in ostali, stran 306-307 9 Mag. Deisinger M.: že navedeno delo, stran 647 10 Več o tem mag. Luka Vavken v članku: Začetek kazenskega postopka (PP št. 11/2014)