15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C., Č. Č. Č., D. D., E. E. in F. FR., odvetniki v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 50/2005 z dne 19. 12. 2006 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 988/2003 z dne 6. 1. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 167/2000 z dne 8. 5. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (v pravdi tožena stranka) je bila na prvi stopnji obsojena na plačilo zneska 47.358.371,50 SIT, ki ga je tožnik vtoževal na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene z družbo, ki je tožniku odstopila terjatve iz desetih posojilnih pogodb, sklenjenih s pritožnico. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Za to odločitev je bila ključna presoja Višjega sodišča, da sklenjene posojilne pogodbe niso bile navidezne. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP).

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tako zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije kot tudi zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je bila potrjena sodba prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku proti njej. V zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča, ki je prepozna, pritožnica navaja, da gre za posebno utemeljen primer, saj naj bi bilo že iz ustavne pritožbe in njenih prilog jasno in očitno, da so ji bile kršene človekove pravice. Kršena naj bi bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ker naj bi bila pritožnici kršena pravica do izjave in ker naj bi bila izpodbijana sodba očitno napačna) in pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Pritožnica te trditve utemeljuje z navajanjem domnevnih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pritožnica navaja, da je prišlo do kršitev njegovih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave ter iz 6.člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Stališče, da gre v predmetni zadevi za več zahtevkov, ki temeljijo na različnih dejanskih podlagah, naj bi bilo očitno napačno. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe naj bi bilo treba določati na isti način kot vrednost spornega predmeta. Pri tem naj bi bilo potrebno upoštevati vrednost glavnice, ki jo navede tožeča stranka v tožbi. Po mnenju pritožnice glavnica v pravdnem postopku ne pomeni isto kot glavnica v pogodbi, iz katere izvira terjatev, še manj pa pomeni isto kot glavnice iz posojilnih pogodb, ki so prenehale veljati. Pritožnica opozarja na odstop Vrhovnega sodišča od ustaljene sodne prakse. Z umetno cepitvijo zahtevka na dele naj bi bil pritožnici samovoljno onemogočen dostop do Vrhovnega sodišča in s tem kršena pravica do sodnega varstva.

B. – I.

3.S sklepom, navedenim v 1. točki izreka tega sklepa, je bila zavržena revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Pritožnica zatrjuje, da ji je bila s tem kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta očitek ni utemeljen. Ta ustavna določba pravice do revizije ne zagotavlja. V primerih, ko je revizija z zakonom predvidena, bi za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva šlo v primeru, če bi Vrhovno sodišče zakon, ki dopušča revizijo, razlagalo tako, da bi s tem pritožnici nesorazmerno omejilo pravico do dostopa do (Vrhovnega sodišča). Zgolj stališče, da se pri zahtevkih z različno dejansko in pravno podlago vrednosti zahtevkov za preizkus, ali je dosežen prag za dopustnost revizije, ne seštevajo in da mora biti ta prag dosežen pri vsakem zahtevku posebej, za sklep o kršitvi te pravice ne zadošča.

4.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Utemeljenosti svojega očitka o samovoljnem odstopu od enotne sodne prakse pritožnica s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 230/2004 z dne 9. 6. 2005 ni dokazala. V tem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da imata zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo različno dejansko in pravno podlago in da se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta zamudne obresti kot stranska terjatev ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Iz tega sklepa ne izhaja, da bi obstajala sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki bi se ujemala s pritožničinim tolmačenjem pogojev za dovoljenost revizije.

5.Pritožnica zatrjuje tudi, da je izpodbijana odločba Vrhovnega sodišča očitno napačna in je tudi zato v nasprotju z 22. členom Ustave. Tudi ta očitek je neutemeljen. Oceno očitne napačnosti bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če Vrhovno sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč razumno pojasnilo, zakaj je revizijo zavrglo.

6.S čim naj bi Vrhovno sodišče kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pritožnica ne pojasni, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

8.Po prvem odstavku 52. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča je pričel teči z vročitvijo te odločbe pritožnici oziroma njenemu pooblaščencu, saj vložitev nedopustnega pravnega sredstva ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe. Izpodbijana odločba je bila pritožnici vročena najkasneje do dneva izdaje sklepa Vrhovnega sodišča št. III Ips 50/2005, torej do 19. 12. 2006. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča, vložena 6. 3. 2007, je torej očitno prepozna. Pritožnica je sicer zatrjevala, da gre za posebno utemeljen primer iz tretjega odstavka 52. člena ZUstS, vendar tega ni izkazala. Ustavno pritožbo je zato bilo treba v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger