Jedro

Za določitev naslova za vročanje, tudi ko je stranka v tujini, veljajo določbe ZUP, ki jih mora uporabiti organ, ko pisanje odpravlja. Vročitev je zato pravilna in vzpostavlja domnevo, da se je stranka seznanila z vsebino pošiljke le, če jo organ odpravil na pravilen naslov po ZUP in je na takem pravilnem naslovu v tujini opravljena v skladu s pravili o izvajanju poštnih storitev, ki veljajo v državi naslova. Povedano drugače, če pošiljka ni odpravljena na naslov v skladu z ZUP, vročitev na takem naslovu, četudi je izvedena v skladu s pravili za izvajanje poštnih storitev, ne povzroči domneve, da se je stranka seznanila z vsebino pošiljke. V takem primeru je, kot že rečeno, treba na drugačen način ugotoviti, kdaj se je stranka dejansko seznanila z vsebino pošiljke, pri čemer je dokazno breme na strani, ki tako seznanitev zatrjuje, to je na organu.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Ministrstva za finance št. 461-19/2018/19 z dne 17. 12. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa št. 4613-10/2018-1 z dne 11. 5. 2018, s katerim je tožnici med drugim prepovedal prirejati igre na srečo v Republiki Sloveniji v spletni loteriji A. 2. Izpodbija tudi sklep drugostopenjskega organa št. 461-19/2018/19 z dne 17. 12. 2019, s katerim je bila kot prepozna zavržena tožnikova pritožba zoper navedeno odločbo.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila odločba tožniku vročena dvakrat, in sicer na naslov za prejemanje pošiljk v Londonu 17. 5. 2018 in na registrski naslov v Belizeju 29. 5. 2018. Pojasnjuje, da je bila vročitev na naslov, ki ga je kot naslov za prejemanje navedel tožnik, upravičena, saj je bil njen namen, da se tožnik seznani z uradnim dokumentom organa. Meni, da je takšna vročitev skladna s tretjim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dodaja, da je tožnik spreminjal podatek o naslovu za prejemanje pošiljk, kakor tudi o upravljavcu spletne strani. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča I U 2182/2018 navaja, da rok teče od datuma, ko je bila odločba prvič vročena in da je treba ugotoviti, kdaj je bila stranka seznanjena z vsebino odločbe.

4. Ugotavlja, da so bila vsa pisanja tožniku poslana neposredno z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), kar je v skladu s pravili za vročanje v tujini, in se pri tem sklicuje tudi na poizvednici Pošte Slovenije št. 10769 in 10767, obe z dne 16. 6.2018, ki sta javni listini. Glede vročitve v Londonu meni, da ni pomembno, ali in kdaj se je tožnikov zakoniti zastopnik seznanil z odločbo, temveč da je bilo vročanje izvedeno v skladu s predpisi, zaradi česar se šteje, da je bila pravna oseba preko svojega prevzemnika pošte dejansko seznanjena z odločbo, zato tožnikov dokazni predlog za zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika ni relevanten. Podrobneje pojasnjuje pravilnost izvedenega načina vročitve v Londonu s sklicevanjem na britanske predpise in naravo poizvednice, ki jo je na podlagi sporočila britanske pošte izpolnila Pošta Slovenije.

5. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijana sklep in odločbo, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je vložil pravočasno pritožbo, vendar mu je toženka z izpodbijanim sklepom že drugič vzela možnost vsebinske obravnave. Ob sklicevanju na tretji odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) meni, da glede na vsebino zadeve sodišče lahko odpravi oba akta, ne da bi se zadeva vrnila v ponoven postopek pred upravni (pritožbeni) organ.

6. Pojasnjuje vročitev odločbe preko pošte v Belizeju 29. 5. 2018 z izkazano mednarodno povratnico in da odločbe pred tem ni prejel. Trdi, da v Londonu pošiljke ni prejel in da bi toženka morala tam prejem dokazati z mednarodno povratnico, v zvezi s čemer se sklicuje na Pravilnik o pisemski pošti in Pravilnik o paketni pošti (_Letter Post Regulations_). Meni, da mednarodna poizvednica ter listini „_Proof of Delivery_“ in „sledenje pošiljk - podatki izbrane pošiljke“ niso javne listine, zato je dokazno breme na toženki, ter da bi zato toženka morala dokazati, da se je dejansko seznanil s pošiljko. Toženki očita, da je nepravilno zavrnila dokazni predlog za zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika. Sklicuje se še na listine (elektronsko sporočilo _Royal Mail)_, ki jih toženka ni obravnavala, ker je izpodbijani sklep izdala isti dan, kot je tožnik predložil dokaz, ki ga ni mogel predložiti prej.

7. Dodaja še, da je toženka od izdaje izpodbijane odločbe vedela za njegov registrski naslov, da je v ponovljenem postopku odločitev ponovno oprla na listine, glede katerih mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi, da je nekdo predrugačil poizvednico, da tožnikovemu zakonitemu zastopniku ni omogočila izjave, ga ni zaslišala, niti se ni oprla na njegove pisne izjave, ter da je odločitev oprla na dokument „_Proof of Delivery_“, ki ni sestavljen v slovenskem jeziku.

8. Navaja tudi razloge, s katerimi uveljavlja nezakonitosti izpodbijane odločbe, in toženki očita kršitev pravice do izjave, pravil o uporabi slovenskega jezika v postopku, nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava, kršitev načela sorazmernosti ter kršitev pravil o stroških postopka.

9. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da so bila vsa pisanja poslana v skladu s pravili za vročanje v tujini, to je z mednarodno roza povratnico. Pri presoji pravilnosti opravljene vročitve je upoštevala pravila za opravljanje univerzalne poštne storitve in pravila vročanja v Veliki Britaniji. Odgovarja tudi na tožbene razloge glede nezakonitosti izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka**

10. Tožba je utemeljena v delu, v katerem tožnik izpodbija sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo.

11. Izpodbijani sklep je izdan v ponovljenem postopku, potem ko je sodišče s sodbo I U 2182/2018 odpravilo prejšnji sklep, s katerim je toženka tožnikovo pritožbo prav tako zavrgla kot prepozno. Ob tožbenih očitkih, da tožnik nima naslova v Londonu in da mu tam vročitev ni bila opravljena, je sodišče v prejšnjem sojenju pritrdilo navedbam toženke, da ni bistveno, ali je bila vročitev pravilna, temveč ali se je tožnik seznanil z vsebino pošiljke. Tožbi je ugodilo, ker je izpodbijani sklep temeljil na ugotovitvah, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi in da dokazuje nepravilnost dejstva, na katerem je temeljila tam izpodbijana odločitev.

12. Toženka zmotno razume navedeno stališče sodišča v prejšnjem sojenju, da je nepomembna pravilnost vročitve, če je bil tožnik seznanjen z vsebino pošiljke.

13. Pravila o vročanju so namenjena temu, da se zagotovi seznanitev stranke z vsebino pošiljke. Zato so ta pravila postavljena tako, da se pisanje stranki vroča tja, kjer se bo s pošiljko dejansko lahko seznanila, to je na naslov prebivališča, če gre za fizično osebo, oziroma na sedež, če gre za pravno osebo. Če je vročitev opravljena v skladu s pravili, se šteje, da je stranka seznanjena z vsebino pošiljke. Povedano drugače: pravilna vročitev vzpostavlja domnevo, da je stranka seznanjena z vsebino pošiljke. Za vzpostavitev te domneve torej zadostuje, da se izkaže pravilnost vročitve. Če pa stranki vročitev ni bila opravljena v skladu s pravili, pa je takšno vročitev mogoče upoštevati le, če je ugotovljeno, da je bila stranka z vsebino pošiljke dejansko seznanjena. Na drug način je treba torej ugotoviti, da je stranka pošiljko dejansko prejela.

14. Pravila o vročanju določajo, kam se vroča pisanje - naslov za vročanje, kakor tudi, kako se (osebna) vročitev na takem naslovu izvede, da se šteje za opravljeno. Vročitev pa je pravilna le, če je poslana na pravilen naslov in tam izvedena na pravilen način.

15. Toženka ima prav, da določbe ZUP o načinu (osebnega) vročanja ne zavezujejo izvajalcev poštnih storitev v tujini in da je v takem primeru treba uporabiti ustrezna mednarodna oziroma nacionalna pravila (glede na državo naslova) o izvajanju poštnih storitev. Vendar pa za določitev naslova za vročanje, tudi ko je stranka v tujini, veljajo določbe ZUP, ki jih mora uporabiti organ, ko pisanje odpravlja. Vročitev je zato pravilna in vzpostavlja domnevo, da se je stranka seznanila z vsebino pošiljke le, če jo organ odpravil na pravilen naslov po ZUP in je na takem pravilnem naslovu v tujini opravljena v skladu s pravili o izvajanju poštnih storitev, ki veljajo v državi naslova. Povedano drugače, če pošiljka ni odpravljena na naslov v skladu z ZUP, vročitev na takem naslovu, četudi je izvedena v skladu s pravili za izvajanje poštnih storitev, ne povzroči domneve, da se je stranka seznanila z vsebino pošiljke. V takem primeru je, kot že rečeno, treba na drugačen način ugotoviti, kdaj se je stranka dejansko seznanila z vsebino pošiljke, pri čemer je dokazno breme na strani, ki tako seznanitev zatrjuje, to je na organu.

16. Tožnik z navedbami, da je organ vedel za njegov registrski naslov že od izdaje izpodbijane odločbe, uveljavlja, da vročitev na naslov v Londonu ni imela podlage v določbah ZUP in zato ni bila pravilna.

17. Po tretjem odstavku 85. člena ZUP se pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, praviloma vroča na naslovu, navedenem v registru. Beseda praviloma ne pomeni, da vročitev na registrski naslov ni obvezna in da organ sam izbira, kam bo pravni osebi vročil pošiljko, temveč se nanaša na situacijo, ko na registrskem naslovu, kamor bi organ sicer moral vročati pisanje, tega iz različnih razlogov ne bo mogoče storiti. Za tako situacijo pa gre predvsem takrat, ko je registrski naslov neznan ali pa ko stranka v postopku izrazi zahtevo, da si ji uradna (oblastna) pisanja vročajo na drug naslov.

18. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, ko bi bilo mogoče vročanje na neregistrski naslov šteti za skladen z ZUP. V času izdaje izpodbijane odločbe namreč tožnikov registrski naslov toženki nedvomno ni bil neznan, saj ga je navedla v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, in je v posledici tega zato že ob izdaji odločbe odredila, da se tožniku odločba vroči na registrski naslov, kot izhaja iz zadnje 9. strani odločbe. Prav tako iz spisa ne izhaja, da bi tožnik v postopku organu sporočil, naj mu uradna pisanja vroča na naslov v Londonu. Ker je bil glede na navedeno toženki očitno znan tožnikov registrski naslov, kamor je bilo mogoče vročitev tudi uspešno opraviti, naslova v Londonu, ki ga je toženka na svojih spletnih straneh sicer navedla kot „_mailing address_“, ni mogoče šteti za naslov v smislu tretjega odstavka 85. člena ZUP.

19. Ker torej vročitve na naslov v Londonu ni mogoče šteti za skladno z ZUP in ta vročitev zato ne povzroča domneve, da je tožnik z vročitvijo na ta naslov z vsebino pošiljke seznanjen, za odločitev o pravočasnosti pritožbe ni pomembno, ali je bila vročitev izvedena v skladu s tam veljavnimi pravili za vročanje pisemskih pošiljk, temveč bi morala toženka za to, da bi tek roka za pritožbo lahko štela od te vročitve, ugotoviti, ali se je z vročitvijo na naslov v Londonu tožnik tudi dejansko seznanil z vsebino pošiljke. To pa pomeni, da toženka ni imela podlage za zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov, s katerimi je dokazoval, da se s pošiljko na podlagi vročitve v Londonu ni seznanil. 20. Po povedanem je upravni organ zmotno uporabil določbe ZUP o vročanju. V posledici tega ni popolno ugotovil dejanskega stanja glede tega, ali se je tožnik na podlagi vročitve v Londonu dejansko seznanil z vsebino pošiljke, prav tako pa je napačno zavrnil tožnikove dokazne predloge v zvezi s to dokazno temo, s čemer je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je s tem tožnika prikrajšal za možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP).

21. V tem primeru ni podlage za to, da bi sodišče odpravilo kršitev pravice do izjave, ki jo je organ zagrešil s tem, da ni ugotovil popolnega dejanskega stanja in izvedel dokaza z zaslišanjem prič, saj bi to pomenilo, da je nanj prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar pa v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016).

22. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep drugostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati v tej sodbi izražena stališča in bo moral, če bo želel presojo pravočasnosti pritožbe opreti na vročitev na naslov v Londonu, ugotoviti, ali je bil tožnik z vročitvijo na ta naslov dejansko seznanjen z vsebino pošiljke in v zvezi s tem izvesti vse pravno relevantne dokaze.

23. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi v tem delu ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

24. Tožba v delu, v katerem tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo, ni dovoljena.

25. Kot je sodišče pojasnilo že v prejšnjem sojenju s sodbo I U 2182/2018, sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev, kar konkretno pomeni, da zoper njega pritožba sploh ni predvidena, ali pa, da je bila pritožba vložena, pa je bila stranka z njo (vsebinsko) neuspešna. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je pritožba zoper odločbo predvidena, drugostopenjski organ pa o njej vsebinsko (še) ni odločil. 26. Tožnik svoj tožbeni predlog na odpravo odločbe zmotno opira na tretji odstavek 64. člena ZUS-1, po katerem sodišče glede na vsebino zadeve lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. V tem primeru, ko prvostopenjska odločba še ni dokončna, glede na pojasnjeno naravo in vsebino upravnega spora ne gre za primer, na katerega se nanaša pooblastilo iz navedene določbe ZUS-1. Sodišče namreč lahko drug akt odpravi le, kadar mu to narekujejo razlogi, ki so bili podlaga za odpravo akta, ki se sicer izpodbija s tožbo, kajti sicer bi preseglo meje spornega pravnega razmerja. Ker se v tem primeru s tožbo izpodbija sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, je sporno pravno razmerje v tem upravnem sporu lahko le pravočasnost pritožbe. Tudi če bi sodišče presodilo, da je pritožba pravočasna (česar ni storilo, saj bo to moral ugotoviti upravni organ), pa zato kljub temu ne bi moglo vsebinsko odločiti o pritožbi, za katero je pristojen drugostopenjski upravni organ, saj bi sicer prekršilo v Ustavi določeno delitev oblasti.

27. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ker sodišče tožbo na tej podlagi zavrže že v okviru predhodnega preizkusa, je o tem odločilo na seji, brez glavne obravnave.

**K III. točki izreka**

28. Ker je sodišče ugodilo tožbi zoper sklep in je bila zato tožba potrebna, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).