Jedro

Osončenje spada med higiensko zdravstvene pogoje gradnje, kar pomeni, da ga PUP varuje neposredno, prek oddaljenosti obravnavane (konkretne) gradnje od obstoječih sosednjih objektov. Glede na tako ureditev PUP bi tožnika lahko uspešno uveljavljala svoj pravni interes le s konkretnimi navedbami, da zaradi nameravane gradnje na njunih nepremičninah ne bo več zagotovljeno osončenje, ki bi ustrezalo zdravstveno higienskemu minimumu, česar pa ne trdita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo izdal investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradbeno dovoljenje za novogradnjo manj zahtevnega objekta – dvostanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 235/4 in 235/5 k.o. …, pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi med drugim navaja, da nameravana gradnja izpolnjuje vse pogoje, ki so za izdajo gradbenega dovoljenja predpisani v prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Zemljišče nameravane gradnje se nahaja v območju, kjer so posegi v prostor urejeni z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote Bled (PUP), delno v morfološki enoti S7/1 – območje „Gmajne“ deloma pa na odprtem prostoru – kmetijske površine. Zemljišče je v varovalnem pasu gospodarske infrastrukture in v varovanem območju kmetijskih zemljišč, nameravani poseg pa se v celoti nahaja na stavbnem zemljišču. V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobno obrazlaga skladnost nameravane gradnje z določbami PUP, posebno tudi glede njene višine in odmikov od sosednjih parcel. Za dovozno pot ugotavlja, da je njena širina v skladu s predpisi in da poteka v celoti po zemljišču v lasti prizadete stranke, od parcelne meje pa je odmaknjena za 0,72 do 0,70 m. Objekt tožnika B.B. je od predvidene gradnje oddaljen več kot 11 m, objekt tožnice C.C. pa več kot 22 m, s čimer so zagotovljeni odmiki, predpisani s PUP. Enako velja tudi za odmike obravnavanega objekta od parcelnih mej.

Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo in v obrazložitvi med drugim navedel, da so razlogi, navedeni v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, pravilni in v skladu s sodbo tega sodišča I U 949/2011 z dne 12. 1. 2012, ki je bila izdana v obravnavani zadevi. Posebej opozarja na stališče sodišča v tej sodbi, da lahko tožnika v tem postopku uspešno ščitita svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih sta dosega položaj stranskih udeležencev v upravnem postopku. To pomeni, da tožnika ne moreta ščititi javne koristi, kamor med drugim spada arhitektonsko oblikovanje. Edini upoštevni ugovor se nanaša na ureditev poti, ki je predvidena ob zemljišču tožnice C.C., tudi ta ugovor pa je ostal zgolj na ravni trditve o prekomernem hrupu oziroma izpušnih plinih. Ta trditev ni z ničemer utemeljena, saj je predvidena stanovanjska gradnja in njena običajna uporaba. Pri ugovoru v zvezi z prevzemnim mestom za komunalne odpadke gre za pritožbeno novoto, tožnika pa nista obrazložila, zakaj dejstev in okoliščin s tem v zvezi nista navajala že v postopku na prvi stopnji, zato ta novota ni dovoljena.

Tožnika se s to odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je toženka napačno interpretirala določbe prostorskega akta, ki se nanašajo na dovoljene gabarite objekta. Menita, da bi bilo treba ta akt razlagati tako, da obravnavni objekt ne sme imeti mansarde, vztrajanje investitorja pri mansardi pa potrjuje njuno bojazen, da investitor ne želi postaviti dvostanovanjske hiše, temveč apartmajski objekt s šestimi apartmaji.

S prostorskim aktom je neskladna tudi višina slemena, ki je v neposredni zvezi z višino celotnega objekta, ta pa z osenčenjem nepremičnin tožnikov. Osenčenje močno vpliva na kvaliteto bivanja in vrednost nepremičnin, saj nameravana gradnja leži v osi vzhod – zahod med nepremičninama tožnikov, tako da bo tožnica prikrajšana za popoldansko in tožnik za dopoldansko osončenje. Zato mora biti višina objekta v skladu s prostorskim aktom, po katerem to višino določa tudi višinski gabarit naselja, s tem pa je izkazan tudi pravni interes tožnikov za uveljavljanje tega vprašanja. Tožnika menita, da višina načrtovane gradnje izstopa iz višinskega gabarita naselja, drugačne ugotovitve pa pripisujeta napačni metodologiji. Glede na določbe PUP menita, da ima obravnavani objekt tudi prestrmo streho.

Z izpodbijano odločbo je dovoljena tudi gradnja dostopne poti, v zvezi s čimer je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Obstoječa dovozna pot ne izpolnjuje standardov za „utrjen makadam“, saj je zgolj nasuta z ostanki peska ali podobnega materiala, neenotne debeline, deloma zatravljena, deloma pa zgolj zvožena travna ruša. To pomeni, da bo investitor moral zgraditi pot v celotni dolžni od javne ceste do predvidenega objekta, pri čemer je treba rešiti tudi vprašanja, kot je odvodnjavanje in podobno. PUP določa, da je za gradnjo enostavnih objektov, ki so od meje odmaknjeni 1,5 m, potrebno soglasje lastnika sosednjega zemljišča, takega soglasja pa investitor za gradnjo poti nima. Nejasno je tudi, kje je predvideno prevzemno mesto za odpadke. Če bo to tik ob meji parcele, bi moral organ investitorju naložiti, da tudi zanj pridobi soglasje tožnice, ki je lastnica sosednje parcele. Tudi sicer v praksi ne bo dosežen načrtovani odmik dovozne poti 0,7 m od parcelne meje, saj gre za relativno ozek pas zemljišča in pot zato ne bo mogla biti obenem dovolj široka in odmaknjena od nepremičnine tožnice. Pri tem ne gre za obstoječo pot, temveč za podaljšek obstoječe poti, ki bo zgrajen na novo, tako da bi moralo biti o njeni gradnji odločeno v skladu s PUP, tožnica pa bi morala biti vključena v postopek. Glede na vse navedeno tožnika sodišča sodišča predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Investitor obravnavanega objekta, v upravnem sporu prizadeta stranka, v odgovoru na tožbo povzema dosedanji postopek in poudarja dolgotrajnost ter visoko ceno tega postopka. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne in tožnikoma naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila, tožnik pa v nadaljnji pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se je v obravnavani zadevi najprej ukvarjalo z vprašanjem, s katerimi ugovori lahko tožnika uspešno varujeta svoje pravne interese, na podlagi katerih sta kot stranska udeleženca sodelovala v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Pravni položaj stranskega udeleženca opredeljuje določba prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se ima pravico udeleževati upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. Stranski udeleženec se torej udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva javne koristi ali svoje dejanske koristi. Povedano drugače: tožnika, ki sta imela v obravnavanem postopku status stranskih udeležencev, izkazujeta pravni interes le toliko, kolikor gre za zaščito njunih neposrednih interesov, ki jih imata kot lastnika nepremičnin na vplivnem območju nameravane gradnje ter temeljijo na določbah ZGO-1, prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnika zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne moreta uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav menita, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil, in čeprav menita, da sta del prizadete javnosti, ker posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njiju, saj pri tem ne gre za njuno osebno in neposredno korist. Prav tako tožnika ne moreta uveljavljati zgolj svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane odločbe. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. odločbe X Ips 329/2010, I Up 118/2002 in I Up 183/2006).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, med drugim spadajo umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje, njena komunalna oskrba in skladnost projekta z drugimi pogoji prostorskih aktov. Ureditev teh vprašanj namreč ni v ničemer posebej vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju nameravanega posega, temveč na interes širše javnosti. Pri tem sicer ni mogoče izključiti možnosti, da ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar mora za to obstajati podlaga v materialnih predpisih. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Med ugovore, ki jih lahko v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (in nato v upravnem sporu) uveljavljajo stranski udeleženci, sodijo predvsem za ugovori v zvezi z nedovoljenimi vplivi obravnavane gradnje nanje oziroma na njihove nepremičnine, torej vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi, ali ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanega objekta od njihovih parcelnih mej glede na predpise. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da bi načrtovana gradnja lahko posegla v njihov pravno zavarovani položaj kot lastnikov teh nepremičnin, lahko preprečijo izdajo gradbenega dovoljenja. Če te vzročne zveze ni, tudi morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti podlaga za ugoditev njihovi tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj.

Sodišče v skladu z navedenim ugotavlja, da tožnika s tožbenimi ugovori o skladnosti višinskega gabarita obravnavanega objekta z določbami PUP, njegovi namembnosti oziroma zmogljivosti ter o zagotovitvi in načinu dostopa tega objekta do javne ceste, ne zatrjujeta posega v svoje osebne, pravno priznane koristi. Nobena od določb PUP, ki določa navedene pogoje za gradnjo, namreč ne daje individualnih pravic lastnikom sosednjih gradenj, temveč zagotavljajo ustrezno oblikovanje in delovanje naselja v celoti ter so tako namenjene zaščiti javne koristi.

V zvezi s tem je neutemeljeno stališče tožnikov, da PUP z določitvijo višinskega gabarita objektov posredno varuje tudi osončenje sosednjih nepremičnin. PUP namreč v 4. alineji 31. člena (lega objekta na zemljišču) predpisuje, da morajo biti nove stavbe od obstoječih oddaljene najmanj toliko, da so zagotovljeni higiensko zdravstveni in požarnovarstveni pogoji. Osončenje spada med higiensko zdravstvene pogoje gradnje, kar pomeni, da ga PUP varuje neposredno, prek oddaljenosti obravnavane (konkretne) gradnje od obstoječih sosednjih objektov. Ustrezna oddaljenost je smiselno sicer res vezana na višino objekta, ki pa v tem pogledu ni v ničemer povezana z etažnostjo, višinsko koto slemena ali silhueto naselja, kot jih v javnem interesu opredeljujejo določbe PUP o oblikovanju objektov, temveč s konkretno situacijo obravnavane gradnje. Sodišče pripominja še, da bi glede na tako ureditev PUP tožnika lahko uspešno uveljavljala svoj pravni interes le s konkretnimi navedbami, da zaradi nameravane gradnje na njunih nepremičninah ne bo več zagotovljeno osončenje, ki bi ustrezalo zdravstveno higienskemu minimumu, česar pa ne trdita.

V zvezi z odmikom dostopne poti načrtovanega objekta do javne ceste je mogoče iz obrazložitev upravnih odločb obeh stopenj povzeti, da toženka meni, da je ta odmik ustrezen, ker je ta pot v celoti na zemljišču v lasti investitorja, tožnika pa menita, da bi moral biti zagotovljen odmik od parcelne meje, kot ga PUP predpisuje za enostavne objekte. Tako stališče tožnikov je napačno, ker se izpodbijano gradbeno dovoljenje ne nanaša na gradnjo poti kot samostojnega objekta, temveč na gradnjo stanovanjske hiše, ki zajema tudi zunanjo ureditev. Zgolj v tem okviru, torej v okviru zunanje ureditve, je – ne glede na poimenovanje te površine – mogoče obravnavati tudi ureditev površine, ki bo služila za dostop obravnavane gradnje do javne ceste. Tožbeni očitek o neupoštevanju minimalnega odmika dovoza (oziroma „dostopne poti“) od parcelne meje je zato neutemeljen, do ustreznosti ostalih odmikov obravnavane gradnje pa se je tudi po presoji sodišča pravilno opredelila že toženka.

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je dovoljena le gradnja v obsegu, ki izhaja iz tega dovoljenja. Ugovori, ki se ne nanašajo na ta obseg gradnje, torej glede morebitne večje dejanske širine dovoza, njegovega tlakovanja in ureditve prevzemnega mesta za komunalne odpadke, zato ne morejo biti predmet tega postopka.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi je sodišče v skladu z določbo 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnavane, na seji.