Jedro

Tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec in delodajalec, kar izhaja iz navedenih podatkov o kompetenčnem dejanskem stanju, sicer pa je bil zahtevek tožnika za plačilo regresa proti sedanji toženi stranki že pravnomočno zavrnjen. Zastavlja se le vprašanje, ali je v obdobju po citirani pravnomočni sodbi obveznost G. prešla na toženo stranko na podlagi pravnega nasledstva ali sicer, za kar pa ni podatkov. Tožnik se tudi sicer ne sklicuje na pravno nasledstvo, temveč na to, da G. sploh ne obstaja oziroma je fiktivna - neregistrirana tuja pravna oseba.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Piranu.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je na tožnikov izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine dne 11. 3. 2008 izdalo sklep o izvršbi, ki ga je po ugovoru tožene stranke razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Kopru (sklep z dne 28. 3. 2008). Okrožno sodišče v Kopru je sprva brez izdanega sklepa o nepristojnosti Vrhovnemu sodišču predlagalo, da odloči v sporu o pristojnosti in po dopisu Vrhovnega sodišča, da spora o stvarni pristojnosti še ni, s sklepom dne 23. 11. 2009 sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru. V razlogih sklepa je navedlo, da tožnik zahteva plačilo regresa za letni dopust za leti 1996 in 1997. Gre za individualni delovni spor po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004).

2. Delovno sodišče pristojnosti ne sprejema in na podlagi 24. ter 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) predlaga Vrhovnemu sodišču, da odloči o pristojnosti. Navaja, da je tožnik vložil izvršilni predlog na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 495/2003, s katerim mu je sodišče prisodilo regres za letni dopust za leto 1996 in 1997 in naložilo plačilo tega regresa G., ki je tožniku plačala 420.994,16 SIT. Tožnik meni, da to ne predstavlja celotnega plačila. V navedeni zadevi je bil njegov zahtevek zoper S. d.o.o. zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Navaja, da se tožnik v izvršilnem postopku sklicuje na drugi odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 51/98 in nadalj.) - prehod obveznosti na sedanjo toženo stranko, vendar delovno sodišče za odločitev v zvezi s tem ni pristojno.

3. Za odločanje o tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Piranu.

4. Iz podatkov v sodbi in sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 495/2003-8 z dne 27. 11. 2003, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 190/2001 z dne 9. 12. 2002 izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju v letih 1996 in 1997 neprekinjeno najmanj 6 mesecev pri drugotoženi stranki G.. Sodišče je odločilo, da je le-ta dolžna tožniku obračunati iz naslova regresa za navedeni leti vsakič po 102.000 SIT bruto, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in tako pridobljene zneske plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrglo je tožbo tožnika v zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas od 12. 9. 1992 dalje pri S. d.o.o. in odločilo, da ta pravna oseba tudi ni pasivno legitimirana za vtoževane denarne terjatve, saj je bil tožnik v delovnem razmerju pri S. d.o.o. le do 12. 9. 1992 dalje, vsi denarni zahtevki pa se nanašajo na čas po tem datumu. Sodišče tudi ni ugotovilo solidarne obveznosti S. d.o.o. za plačilo denarnih terjatev. Zahtevek tožnika za plačilo regresa za navedeni dve leti proti S. d.o.o. je bil pravnomočno zavrnjen.

5. Po določbi d. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

6. Tožnik in tožena stranka nista v razmerju delavec in delodajalec, kar izhaja iz navedenih podatkov o kompetenčnem dejanskem stanju, sicer pa je bil zahtevek tožnika za plačilo regresa proti sedanji toženi stranki že pravnomočno zavrnjen. Iz citirane sodbe tudi ne izhaja, da bi bila sedanja tožena stranka pravna naslednica G.. Zato se zastavlja le vprašanje, ali je v obdobju po citirani pravnomočni sodbi obveznost G. prešla na toženo stranko na podlagi pravnega nasledstva ali sicer, za kar pa ni podatkov. Tožnik se tudi sicer ne sklicuje na pravno nasledstvo, temveč na to, da G. sploh ne obstaja oziroma je fiktivna - neregistrirana tuja pravna oseba.

7. Glede na navedeno ne gre za individualni delovni spor iz pristojnosti delovnega sodišča, temveč za spor iz civilnega razmerja med strankama. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta ter sedeža tožene stranke je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena, 30. in 48. člena ZPP ter 114. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) odločilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Piranu.