Jedro

Iz teh razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo (zgolj) tek subjektivnega roka za zastaranje iz prvega odstavka 352. člena OZ, kar je nepravilno. Zakonska ureditev iz prvega (triletni subjektivni rok) in drugega odstavka (petletni objektivni rok) 352. člena OZ je namreč predpisana za terjatve iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, medtem ko za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti velja določba tretjega odstavka 352. člena OZ, pri čemer zastaralni rok pri le-teh teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti (oz. v tem primeru povračilo škode). Iz vidika pravilne uporabe navedenih zakonskih določb je torej v obravnavanem primeru bistveno, kdaj je imel oškodovanec pravico od toženca, ki naj bi prekršil pogodbeno obveznost (iz naslova poslovodenja D. P.), zahtevati povračilo škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožniki) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) zahteva, da družbi M. – s., d. p. d.d. (v nadaljevanju: D. P.), plača znesek 211.869,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila in da tožnikom povrne stroške postopka (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da so tožniki dolžni tožencu povrniti njegove celotne pravdne stroške, pri čemer bo o višini stroškov odločeno po pravnomočnosti te zadeve (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno sodišču prve stopnje očitajo, da je prekoračilo trditveno podlago toženca, samo brskalo po dokazih in iskalo razloge za poslovno odločitev toženca, pri tem pa upoštevalo dokazno gradivo, ki je bilo v spis vloženo prepozno, ali gradivo, ki se v spisu sploh ne bi smelo znajti, kar vse pritožba obsežno in natančno argumentira. Določena dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo, pa sploh niso imela podlage v trditvah strank, temveč jih je sodišče nedopustno povzelo iz izvedenih dokazov. Poleg procesnih kršitev pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita tudi zgrešenost zaključka, da naj bi s prodajo delnic M., ki naj bi jih imele P. m., lahko prišlo do prevzema ali uničenja M., kar utemeljuje z višino (odstotkom) prodanih delnic, ki naj ne bi omogočala prevzema delniške družbe. Enako velja za zaključek, da je bilo zaradi negotovosti položaja P. m. smotrno prodati njihove delnice, saj bi v primeru stečaja M. lahko izgubil celotno vrednost delnic, takšna bojazen pa naj bi se izkazala za utemeljeno, saj so bile v letu 2017 v postopku prisilne poravnave nad P. m. delnice umaknjene. Leta 2006, ko je bila sprejeta odločitev glede spornih poslov, slovenska zakonodaja tega instituta (prenehanje delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala in hkratnega povečanja z novimi stvarnimi vložki) še ni poznala, prav tako pa je neverjetno, da bi že tedaj toženec vedel, da bodo šle P. m. devet let kasneje v prisilno poravnavo. Pritožba nadalje izpostavlja, da sklenitev spornih poslov ni bil „edini možni scenarij“ in da je imelo poslovodstvo M. in D. P. na voljo ekonomsko veliko smotrnejše opcije, ki jih pritožba podrobno predstavi. Toženec tudi ni razumljivo in jasno pojasnil številk, ki jih je v postopku navajal, in ki naj bi ga vodile k sprejemu spornih odločitev, kar je razumljivo z ozirom na dejstvo, da toženec nikoli ni razpolagal s kakršnokoli preliminarno poslovno finančno analizo učinkov sklenitve spornih poslov. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi nadalje sploh ni opredelilo do dejstva, da družbi M. in P. m. lastnih delnic sploh ne bi smeli pridobivati, pri čemer je toženec D. P. „zlorabil“ za prav tako prepovedano pridobivanje lastnih delnic M. prek tretjih oseb (251. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju: ZGD-1). Tožniki so v postopku opozarjali tudi na dejstvo, da finančni učinki spornih poslov za nobeno od udeleženih družb niso bili pozitivni, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Domnevnih pozitivnih učinkov spornih poslov izpodbijana sodba ne pojasnjuje, niti le-ti niso razvidni iz predloženega procesnega gradiva, pri čemer pritožba v tej zvezi opozarja še na dejstvo, da je potrebno v vsakem primeru tovrstno presojo opraviti iz vidika D. P. in ne M.. Nazadnje pritožba kot nezakoniti nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj meni, da je z ozirom na naravo tožbenega zahtevka (actio pro socio), tudi v primeru zavrnitve le-tega, stroške mogoče naložiti v plačilo le D. P., ne pa manjšinskim delničarjem, ki zahtevek uveljavljajo za njen račun. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji (tudi) na materialnopravno zmotni presoji ugovora zastaranja, posledično pa je bilo v tej zvezi dejansko stanje nepopolno raziskano, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožniki kot manjšinski delničarji D. P. za njen račun od toženca kot njenega direktorja zahtevajo povračilo škode, ki naj bi družbi nastala v posledici sklenitve škodljivega posla – spornega nakupa delnic M. v letu 2006. Škodo naj bi D. P. utrpela v višini plačanih obresti za najete kredite (za nakup delnic) v obdobju 2007 – 2017. Toženec je zahtevku nasprotoval po temelju in po višini, pri čemer je uveljavljal tudi ugovor zastaranja.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prvenstveno zavrnilo ugovor zastaranja (8. točka obrazložitve), tožbeni zahtevek pa je nato kljub temu zavrnilo v posledici zaključka in presoje, da je toženec v času sklepanja spornih pogodb ravnal kot dober gospodarstvenik, ki je s sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic želel zgolj preprečiti nastanek večje škode družbi, zaradi česar ni podan temelj njegove odškodninske odgovornosti.

8. Čeprav se pritožba z argumenti izpodbijane sodbe glede toženčevega ugovora zastaranja ne ukvarja (presoja sodišča prve stopnje v tej zvezi je tožnikom v korist), je pritožbeno sodišče pravilnost le-teh preverilo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ta preizkus opravilo pred obravnavo pritožbenih navedb, ker je od materialnopravne ustreznosti presoje ugovora zastaranja odvisno, ali se je sodišču sploh potrebno ukvarjati s presojo obstoja predpostavk toženčeve odškodninske obveznosti.

9. Toženec je v postopku ugovor zastaranja utemeljeval s trditvami, da se je pravni posel (nakup delnic M.) izvedel v letu 2006, torej skoraj pred 10 leti in da so tožniki za ta nakup vedeli, zaradi česar bi lahko odškodnino zahtevali najkasneje v letu 2009. Ker tega niso storili, je zastarala tudi pravica zahtevati morebiti kasneje nastalo škodo, ki izvira iz tega pravnega posla.

10. Tožniki so ugovoru zastaranja nasprotovali predvsem s trditvami o tem, da škoda ni nastala s prvotnim poslom leta 2006, ampak je nastajala sukcesivno v obliki vsakoletnega plačevanja obresti za posojila, najeta za poplačilo kupnine za delnice, pri čemer so se tožniki z relevantnimi dejstvi seznanili šele leta 2015, ko je bilo izdelano poročilo družbe IB I. A. d.o.o. z dne 19. 1. 2015 (posebni revizor za preveritev posameznih poslov D. P.).

11. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot materialnopravno izhodišče za presojo tega ugovora vzelo določbe 336. in 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pri tem je sicer zavzelo pravilno stališče, da gre v predmetni zadevi za poslovno odškodninsko odgovornost (poslovodenje družbe je podobno razmerju iz mandatne pogodbe) in da je posledično zastaralni rok za predmetno terjatev tožnikov 5 let. 12. V nadaljevanju je nato sodišče prve stopnje pri presoji teka zastaralnega roka kot merodajno ugotavljalo dejstvo, kdaj so tožniki izvedeli za škodo, ki naj bi nasta(ja)la D. P., s čemer pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz teh razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo (zgolj) tek subjektivnega roka za zastaranje iz prvega odstavka 352. člena OZ1, kar je nepravilno. Zakonska ureditev iz prvega (triletni subjektivni rok) in drugega odstavka (petletni objektivni rok) 352. člena OZ je namreč predpisana za terjatve iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, medtem ko za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti velja določba tretjega odstavka 352. člena OZ2, pri čemer zastaralni rok pri le-teh teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti3 (oz. v tem primeru povračilo škode).

13. Iz vidika pravilne uporabe navedenih zakonskih določb je torej v obravnavanem primeru bistveno, kdaj je imel oškodovanec pravico od toženca, ki naj bi prekršil pogodbeno obveznost (iz naslova poslovodenja D. P.), zahtevati povračilo škode. Tega dejstva sodišče prve stopnje v posledici opisanega zmotnega materialnopravnega pristopa ni ugotavljalo, zaradi česar je ostalo v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja tudi na dejstvo, da je oškodovanec v obravnavanem primeru D. P. in ne tožniki, ki so tožbo (actio pro socio) zgolj vložili za njen račun v skladu z določbo 328. člena ZGD-1, zaradi česar je potrebno relevantna dejstva v zvezi s pravico do uveljavljanja odškodnine ugotavljati v razmerju do (oz. iz vidika) družbe in ne njenih delničarjev.

14. Pritožbeno sodišče glede na sam tožbeni zahtevek, s katerim tožniki zahtevajo povračilo škode, ki naj bi D. P. nastajala sukcesivno (z vsakoletnim plačilom obresti iz naslova najetega kredita za nakup delnic) v obdobju od leta 2007 do leta 2017, opozarja še na eno posebnost v zvezi s presojo zastaranja. V skladu z obstoječo sodno prakso4 je pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod.

15. V posledici predhodno opisanega zmotnega materialnopravnega pristopa je torej sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s podanim ugovorom zastaranja.

16. Ker zaradi ugotovljene nepravilnosti zaenkrat ni mogoče preizkusiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja, od le-te pa je odvisna potreba po nadaljnji obravnavi zadeve, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljene pomanjkljivosti, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice. Za odpravo materialnopravnih kršitev bo namreč potrebno ugotoviti dejstva, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, pri čemer morata imeti stranki tudi možnost opredelitve do materialnopravnih izhodišč, ki jih je v tem sklepu zavzelo pritožbeno sodišče. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama tako zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju predhodno izpostavljenih materialnopravnih izhodišč, primarno ponovno presoditi toženčev ugovor zastaranja. V kolikor bo ponovno presodilo, da je le-ta neutemeljen, bo kritično preučilo še pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče, kot že rečeno, ni opredeljevalo, in v katerih pritožniki v bistvenem grajajo procesne kršitve v zvezi z neupoštevanjem prekluzij glede navajanja dejstev in v zvezi s prepovedjo izvajanja dokazov v informativne namene, kot tudi siceršnjo nejasnost in posplošenost razlogov o neobstoju toženčeve odškodninske obveznosti.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te odločbe. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 „Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.“ 2 „Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.“ 3 prim. sklep VSRS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016. 4 npr. sodba VSL I Cpg 1022/2016 z dne 11. 10. 2017, sodba VSL I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011, sodba VSRS III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010, sodba VSRS II Ips 55/2009 z dne 11. 3. 2010. Navedeno sodno prakso je potrebno razumevati smiselno v konktekstu, da gre v predmetnem gospodarskem sporu za poslovno odškodninsko obveznost, zaradi česar so neuporabna stališča iz citiranih odločb, ki se nanašajo na subjektivni zastaralni rok, vezan na neposlovno odškodninsko obveznost.