Jedro

Preizkus materialnopravne sklepčnosti tožbe je pokazal, da iz dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek in tudi da predloženi dokazi ne nasprotujejo niti tožbenim niti splošno znanim dejstvom. Tožnica je namreč v tožbi navedla vso potrebno dejansko podlago, tako glede samega škodnega dogodka in odškodninske odgovornosti toženca, opisala je poškodbe, ki jih je zadobila ob škodnem dogodku, opredelila intenzivnost in trajanje povzročenih fizičnih bolečin in strahu, ter opisala posledice, ki jih zaradi poškodbe trpi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.468,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 331,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2008 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ponovno pomanjkljivo obrazložilo zamudno sodbo. Toženec je namreč že v pritožbi zoper prvo zamudno sodbo natančno obrazložil kako je omenjeno smučišče oz. konec smučišča označen (v skladu s predpisi) in zakaj do te nesreče ni prišlo zaradi morebitnega njegovega nedopustnega ravnanja ali škodnega dogodka, ampak izključno zaradi ravnanja same tožnice, ki znakov o koncu smučišča in znakov o tem, da prihaja na območje, ki ni več smučišče, ni upoštevala. Zaradi njene malomarnosti oz. nepravilnega ravnanja je v nasprotju z oznakami nadaljevala s smučanjem tudi izven smučišča. Toženec meni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, poleg tega pa tudi meni, da so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi. Tožeča stranka je podala le splošne navedbe, iz katerih pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, še posebej je bistveno poročilo o poškodbi štev. 1/05, ki sestavlja dokazno listino. V tej listini je namreč v rubriki Opis nezgode in sicer v 3. vrstici pod naslovom Vzrok nesreče zapisano: Zdrsnila je iz smučarske proge na parkirišče, na drugi strani pa je pod rubriko Opombe zapisano: Prehod s proge Srna na parkirišče. V srednjem delu zadnje strani te listine pa je tudi skica Smučarskega centra, na kateri je tudi s križcem označeno mesto - kraj nezgode. Iz navedb v tej listini in predvsem iz skice nesreče izhaja, da je do nesreče prišlo izven smučišča in ne na smučišču. Poleg tega tudi iz same skice izhaja, kje je začetek smučišča in da je do nesreče prišlo izven smučišča, ki je omenjeno in označeno prav z ustreznimi zastavicami oz. pravilno predpisanimi količki za označbo meje proge, s katerimi je označena meja smučišča Srna. Mladoletna tožnica je kljub označeni meji prešla prehod pred mejo in po približno 14 m smučanja po tem prostoru - platoju, ki ni več smučišče, prismučala do parkirišča, kjer so bili parkirani avtomobili in zaradi neprilagojene hitrosti trčila v enega izmed avtomobilov. Po mnenju tožene stranke nista bila izpolnjena zakonska pogoja za izdajo zamudne sodbe, kot jih določa 3. in 4. tč. 1 odst. 318. čl. ZPP. Zamudna sodba ni bila izdana v skladu z določbami ZPP glede temelja odškodninske odgovornosti in enako ne tudi glede višine. Znesek odškodnine v višini 6.468,04 EUR je namreč glede na vrsto in obseg poškodb, ki so navedene tako v tožbi in kot izhaja iz priloženih listin in fotografij, ni utemeljen. Že po veljavni sodni praksi je višina odškodnine previsoka, tako glede zahtevka za fizične bolečine za pretrpljeni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Posebej to velja za slednje, kajti tožnica ni utrpela nobenih trajnih posledic in zato ji ta vrsta škode sploh ni nastala. Morebitno začasno zmanjšane življenjske aktivnosti pa po mnenju tožene stranke ni pravno priznana škoda. V nadaljevanju pritožbe pa tožena stranka ponovno na široko obrazlaga način nastanka nezgode ter opisuje kraj nezgode, obenem pa je priložila tudi skico, ki jo je sama izdelala. Na koncu pa še dodaja, da v sodni praksi vedno bolj prevladuje stališče, da ni pravilno in zakonito, da se v primeru odškodninske tožbe za nepremoženjske škode izda zamudna sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem ne držijo pritožbene trditve, da v odškodninskih zadevah prevladuje stališče, da se ne izda zamudna sodba. Tudi v odškodninskih sporih sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, je potrebno izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi in šteti, da je tožena stranka s tem, ko na tožbo ni odgovorila, ta dejstva priznala. Prav zato tudi zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. čl. ZPP). Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje so zato brezpredmetne. Sodišče prve stopnje je preizkusilo ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP) in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP). Preizkusilo je namreč sklepčnost tožbe in to da predloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi navedbami. Ni torej naloga sodišča prve stopnje, da presoja predložene dokaze, kot to napačno trdi pritožba, ker bi to pomenilo ugotavljanje dejanskega stanja. Tako je preizkus materialnopravne sklepčnosti tožbe pokazal, da iz navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek in tudi da predloženi dokazi ne nasprotujejo niti tožbenim niti splošno znanim dejstvom. Tožnica je namreč v tožbi navedla vso potrebno dejansko podlago, tako glede samega škodnega dogodka in odškodninske odgovornosti toženca, opisala je poškodbe, ki jih je zadobila ob škodnem dogodku, opredelila intenzivnost in trajanje povzročenih fizičnih bolečin in strahu, ter opisala posledice, ki jih zaradi poškodbe trpi. Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, kajti toženec bi moral skladno z določbo 5. in 8. čl. Zakona o varnosti na smučiščih (ZvSmuč) zagotoviti zaščito ob nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih ter označiti meje smučišča z jasno vidnimi znaki, kar pa v konkretnem primeru ni storil in je zato imelo za posledico poškodbo tožnice, saj so avtomobili, ki so bili parkirani neposredno ob smučišču predstavljali nevarnost za smučarje, morali pa bi biti zaščiteni oz. ločeni od smučišča, bodisi z zaščitno ograjo ali drugače. Upoštevaje trditveno podlago tožbe je tudi prisojena odškodnina za nematerialno škodo primerna. Tožnica je trpela fizične bolečine zaradi udarca. Hude bolečine so trajale tri do pet dni, srednje hude pet do osem dni, lažje bolečine pa več tednov. Bila je rentgenizirana in hospitalizirana. Po hospitalizaciji pa je morala večkrat na preglede. V poškodovani nos si je morala dajati kapljice, enako tudi v uho, kar je neprijetno. Vse to pa po mnenju pritožbenega sodišča opravičuje odškodnino v znesku 2.503,75 EUR. Tudi za pretrpljeni primerni in sekundarni strah je primerna odškodnina v znesku 834,59 EUR. Ob sami nezgodi je tožnica utrpela hud primarni strah, saj je do nezgode prišlo nenadoma in nepričakovano, ko se je zaletela v parkiran avtomobil, prav tako pa je bil pri njej prisoten tudi strah za izid zdravljenja, kajti pri udarcu si je poškodovala glavo in se je upravičeno bala kako se bo zdravljenje izšlo. Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. V tožbi je tožnica navedla, da ima trajne posledice in ne le začasne, kot to trdi pritožba. V predelu glave in poškodovanega nosu še vedno čuti bolečine, ki se pojavljajo in motijo njeno zbranost pri opravljanju šolskih dejavnosti. Opustiti je morala tečaj angleščine, prav tako pa tudi pevske vaje in treninge plesa. Za doseganje istih rezultatov v šoli pa mora vlagati več naporov kot pred nezgodo, kar ji vse povzroča duševne bolečine. Prisojena odškodnina v znesku 2.921,05 EUR je primerna. Zgolj pavšalna in zato neupoštevna je pritožba glede odškodnine za premoženjsko škodo, ki se nanaša na poškodovano bundo in stroškov za prevoz na zdravniške terapije, kar pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.