Jedro

V konkretnem primeru je iz podatkov v upravnih spisih razvidno in tudi ni sporno, da sta tožnika lastnika nepremičnin, ki sta jih na podlagi sklenjenih najemnih pogodb oddajala v najem in na svojem tekočem oziroma žiro računu prejemala najemnino ter celotni znesek najemnine, prejet v letu 1995, prijavila v dohodninski napovedi kot svoje dohodke iz premoženja. Tožnika sta torej zneske najemnine očitno prejemala v svojem imenu kot fizični osebi in za svoj račun, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno potrdilo odločitev tožene stranke, da sta tožnika iz tega naslova zavezana k plačilu dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbi tožnikov proti odločbama tožene stranke, obe z dne 16.2.1999, s katerima sta bili zavrnjeni njuni pritožbi proti odločbama Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave L.V.R. z dne 18.9.1998 in z dne 15.7.1998. Z odločbo z dne 18.9.1998 je bilo tožniku v roku 30 dni po prejemu odločbe naloženo plačilo razlike v znesku 2,125.034,00 SIT med odmerjeno dohodnino za leto 1995 v višini 4,681.172,00 SIT in v letu 1995 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 2,556.138,00 SIT. Z odločbo z dne 15.7.1998 je bilo tožnici v roku 30 dni po prejemu odločbe naloženo plačilo razlike v znesku 1,544.615,00 SIT med odmerjeno dohodnino za leto 1995 v višini 2,771.172,00 SIT in v letu 1995 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 1,226.557,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na 1. odstavek 63. člena Zakona o dohodnini (Ur.l.RS, št. 71/93, 7/95; ZDoh/95), ki opredeljuje zavezanca za davek od dohodkov iz premoženja kot vira dohodnine po 5. alinei 2. člena ZDoh/95 in na 67. člen ZDoh/95, ki opredeljuje osnovo za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov v najem. Sodišče navaja, da je bilo po podatkih upravnih spisov v davčnem postopku kot nesporno ugotovljeno, da sta tožnika lastnika nepremičnin, ki sta jih oddala v najem in da sta na podlagi sklenjenih pogodb prejemala najemnino. Dohodke sta tožnika tudi prijavila v dohodninski napovedi kot svoje dohodke iz premoženja. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da sta tožnika na podlagi navedenih določb ZDoh/95 zavezana k plačilu davka na dohodek iz premoženja iz tega naslova. Tožnika se zato ne moreta uspešno sklicevati na 9.5.1994 sklenjeno družbeno pogodbo komanditne družbe med tožnikom kot komplementarjem in tožnico kot eno izmed komanditistov, po kateri sta bila zavezana prejete najemnine prenesti na novo ustanovljeno komanditno družbo. Tožnika sama navajata, da sta prejela najemnine in jih predala gospodarski družbi. S prejeto najemnino sta torej razpolagala tako, da sta jo odstopila tretji osebi, zato je to njun osebni prejemek. Sodišče prve stopnje pritrjuje tudi odločitvi tožene stranke glede dejanskih stroškov, ki jih tožnika uveljavljata na podlagi 2. odstavka 67. člena ZDoh/95. Po tej določbi lahko zmanjšanje davčne osnove uveljavlja le lastnik nepremičnine, če jih sam plačuje. Pri tem ni nikakršne ovire, da se vzdrževanje poveri podjetju, le da morajo biti tudi stroški takšnega vzdrževanja izkazani v razmerju do lastnika. Takšnih stroškov pa tožnika nista izkazala.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlagata pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v obrazložitvi sodbe niso navedeni finančni predpisi, na podlagi katerih se prejemki tožnikov iz naslova najemnin štejejo za njun osebni prejemek, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Dalje navajata, da so z dohodnino obdavčeni le tisti dogodki, ki jih davčni zavezanec prejme v svojem imenu in za svoj račun, nikakor pa ne v tujem imenu in za tuj račun. Tožnika sta sredstva iz naslova najemnine prejela v imenu in za račun preddružbe in sta jih bila skladno z določbami ZGD in mandatne pogodbe po vpisu v sodni register dolžna v celoti izročiti komanditni družbi. Sodišče prve stopnje je nastalo razmerje napačno presojalo po določbah najemne pogodbe, saj bi ga moralo presojati kot mandatno pogodbo po določbah ZOR in v kontekstu korporacijskega prava po določbah ZGD. Tožnika sta prejemke v napovedi priglasila zato, ker sta jih prejela na svoj tekoči oziroma žiro račun, čeprav v imenu in za račun družbe ter ista sredstva prenakazala družbi s trenutkom vpisa v sodni register v celotnem znesku. Končno še navajata, da določba 67. člena ZDoh/95 glede dejanskih stroškov v konkretnem primeru ni uporabljiva. Tožnika v svoji davčni napovedi nista uveljavljala stroškov, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje, pač pa sta prikazala znesek, ki je bil v imenu in za račun preddružbe prenesen na navedeno družbo v skladu s 754. členom ZOR.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina davčne osnove od dohodka, ki sta ga tožnika kot davčna zavezanca po 1. odstavku 63. člena ZDoh/95 dosegla z oddajanjem premoženja v najem pravnim in fizičnim osebam.

Kot je tožnikoma pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je po določbi 1. odstavka 67. člena ZDoh/95 osnova za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž ali prostorov za počitek oziroma rekreacijo v najem, znesek najemnine, prejet v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, upravljanja in za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Po določbi 2. odstavka 67. člena ZDoh/95 se za potrebne stroške pri obdavčitvi dohodkov iz prejšnjega odstavka štejejo normirani stroški v višini 40% od najemnine, če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov.

V konkretnem primeru je iz podatkov v upravnih spisih razvidno in tudi ni sporno, da sta tožnika lastnika nepremičnin, ki sta jih na podlagi sklenjenih najemnih pogodb oddajala v najem in na svojem tekočem oziroma žiro računu prejemala najemnino ter celotni znesek najemnine, prejet v letu 1995, prijavila v dohodninski napovedi kot svoje dohodke iz premoženja. Tožnika sta torej zneske najemnine očitno prejemala v svojem imenu kot fizični osebi in za svoj račun, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno potrdilo odločitev tožene stranke, da sta tožnika iz tega naslova zavezana k plačilu dohodnine. Glavni pritožbeni ugovor tožnikov, da sta zneske prejemala v imenu in za račun preddružbe, je zato protispisen in nima podlage v določbah obligacijskega in korporacijskega prava, na katere se sklicujeta tožnika.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovor glede dejanskih stroškov, ki jih uveljavljata tožnika, ni utemeljen. Kot je tožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar ugotavljata tudi sama tožnika, določba 67. člena ZDoh/95 v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj prejete in odstopljene najemnine očitno ne štejejo za stroške, ki bi jih imel lastnik z vzdrževanjem, upravljanjem in obratovanjem nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na relevantne določbe ZDoh/95, zato je pritožbeni ugovor, da se sodbe ne da preizkusiti, ker sodišče ne navaja konkretnih finančnih predpisov, neutemeljen.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.