Jedro

V posledici očitne nekritičnosti tožnice do lastnih ravnanj in njene preobčutljivosti (razburjale so jo že situacije, ki za povprečnega človeka sploh niso konfliktne) so se sčasoma do določene mere skrhali medsebojni odnosi. Ti pa sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja nadrejene subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 3.209,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da je bila žrtev dalj časa trajajočega trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je izvajala njena nadrejena sodelavka A. A. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, nezadostna, nepravilna ter mestoma selektivna v prid tožene stranke, podana je kršitev 8. člena ZPP. Sodišče je v okviru selektivne dokazne ocene selektivno sledilo izpovedbam prič toženke, ki so tako kot A. A. na višjih, vodstvenih položajih in je bilo jasno, da ne želijo obremeniti svoje stanovske kolegice. Je pa iz branja zapisnika posredno nedvomno mogoče ugotoviti, da so konflikti med A. A. in tožnico obstajali. Priče tožene stranke niso govorile resnice. Sodišče ni izvedlo vseh nujno potrebnih dokazov, manjka tudi dokazna ocena preostalih izvedenih dokazov, navedenih pod točko 3 obrazložitve sodbe. Tako se sodišče ne opredeli do zapisnikov o zaslišanju prič v postopku opr. št. I Kpd 18023/2018 Okrajnega sodišča v Celju in sicer prič B. B., C. C., D. D. in E. E., prav tako tudi ne psihiatričnega mnenja sodnega izvedenca F. F. Da se je med tožnico in A. A. zagotovo nekaj dogajalo izhaja iz zapisnika zaslišanja priče D. D., ko je povedala, da je mislila, da so se s tem, ko je tožnica A. A. objela, zadeve uredile. Tudi v tem postopku se je priča zarekla, saj je omenila konflikte med tožnico in A. A. E. E. je v zadevi opr. št. I Kpd 18023/2018 povedal, da je sam dal odpoved pri toženki zaradi negativnih pritiskov in slabega vzdušja, tudi v tej zadevi pa je pojasnil, da je neposredno sam dvakrat ali trikrat videl tožnico objokano, slednja pa mu je zaupala, da je objokana zaradi pritiskov nadrejenih. Povedal je tudi, da so se pritiski s strani vodstva izvajali sicer nad vsemi zaposlenimi, pri čemer je šlo velikokrat za malenkosti, ki same po sebi še ne pomenijo veliko, vendar pa če se izvajajo daljše obdobje, lahko pomenijo hud pritisk na zaposlenega. Pojasnil je še, da je večkrat slišal vpitje A. A. v pisarni. Njegova izpoved demantira pričanje A. A. in bi torej celovita dokazna ocena morala pokazati, da je A. A. dejansko povzdigovala glas in maltretirala tožnico. Sodba tudi ne vsebuje nobene dokazne ocene preostalih dokazov v prilogah A2 do A8 in B1 do B19. Prav tako sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni zaslišalo predlaganih prič G. G. in H. H. Sodišče vseh dokazov ni izvedlo, o odločilnih dejstvih ni razlogov. Neutemeljeno in napačno je zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje I. I. in J. J., posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj če bi sodišče zaslišalo ti dve priči, bi bila dokazna slika popolnoma drugačna. J. J. je bila predlagana v zvezi s trditvami tožnice o ponižujočem in nespoštljivem odnosu nadrejenih do tožnice, zato je nerazumljiv zapis sodišča, da gre za odsotnost dokazov, ki bi potrjevali navedbe tožnice. Odločilni razlogi sodbe so tako kontradiktorni. Prav tako je neutemeljeno zavrnilo predlog za dodatno zaslišanje tožnice. Ker so priče lagale, bi sodišče tožnici moralo dati možnost dodatne izjave. Tako se je K. K. v pričevanju zarekla, saj je dejala, da se v te konflikte ni želela spuščati niti jo niso zanimali, če so bili, pa so to one same med sabo reševale. Sodišče je nepravilno dokazno ocenilo izpovedbo priče C. C. v zvezi z dogodkom "L.". Večina prič je v zvezi s tem dogodkom v izpovedbah dala vedeti, da je takrat med tožnico in A. A. nedvomno prišlo do konfliktne situacije. Priča C. C. pa je o tem dogodku izpovedala najbolj konkretno. Tožnica je zaradi tega dogodka tudi jokala, kar so izpovedale preostale priče. Obrazložitev sodišča v tej zvezi, da je tožnica nato vseeno lahko zapela in da torej ni bila prikrajšana, je nesprejemljiva, saj ni šlo za vprašanje ali je tožnica na koncu lahko zapela ali ne, temveč je pri tem dogodku bistveno nesramno in ponižujoče ravnanje A. A. Sodišče je povsem spregledalo izpoved priče C. C., ki je konkretno in neobremenjeno povedala, da je A. A. večkrat kregala tožnico, ki je pogosto jokala, običajno se je to dogajalo v skladišču, pojasnila je tudi, da je bil odnos A. A. do tožnice še posebej strog, da je od tožnice zahtevala več dela, kot od ostalih, imenovala jo je tudi za šibki člen, te besede pa je večkrat uporabila tudi na sestankih, nenavadno se ji je zdelo tudi to, da je tožnica med tednom delala v jutranji izmeni, med vikendi pa v popoldanski, pri čemer so se med sabo pogovarjali, da je to verjetno zato, ker je imela tožnica ob vikendih pevske nastope in ji je A. A. s popoldanskimi izmenami nagajala. Povedala je tudi, da je tožnica večkrat prišla na njihov oddelek piti vodo, bila je objokana, pri čemer je pojasnila, da je razlog za to, ker zopet ni kaj prav naredila in jo je A. A. kregala. Pri tem je priča pojasnila, da pozna razliko med delovnimi navodili in navodili, ki pomenijo nagajanje. Tudi priča B. B. je konkretno izpovedala, da je bil odnos med tožnico in A. A. konflikten, ter da je bilo s strani A. A. veliko povzdigovanja glasu in vpitja (približno dvakrat na teden), na strani tožnice pa jok in panični napadi. Pojasnila je tudi, da je A. A. tožnici nalagala večje količine dela, ki ga brez pomoči sodelavcev sama ne bi mogla opraviti. A. A. je tožnico dalj časa pogosto posredno in neposredno napadala z namenom izključitve iz delovnega razmerja, ki se je na koncu zaključilo z izredno odpovedjo. Tožnica še izpostavlja, da zvočni posnetki mestoma niso pravilno prepisani in da določeni prepisi izpovedb prič manjkajo, slednje pa je vplivalo na samo odločitev sodišča, saj očitno pri dokazni presoji izpovedi prič sodišče ni razpolagalo s celotnimi prepisi, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje izvedlo vse potrebne dokaze ter slednje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Pritožbeno sodišče tako ne sprejema drugačne dokazne ocene, ki jo ponuja pritožnica, pač pa pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča. Izpodbijana sodba ne temelji na selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba z navajanjem, da upošteva izključno izpovedbe prič tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo le izpovedi prič tožene stranke, temveč tudi izpovedi prič tožnice, izpovedi vseh zaslišanih prič je nato tudi kritično ocenilo. Če se tožnica z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je slednja nepravilna.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče ji v celoti sledi. Do katerih pravno odločilnih trditev tožnice se sodišče ni opredelilo, tožnica niti ne navaja, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Sodišče se v sodbi tudi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se namreč mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni. Sodišče prve stopnje se pravilno ni posebej opredeljevalo do zapisnikov o zaslišanju prič B. B., C. C., E. E. in D. D. v postopku opr. št. I Kpd 18023/2018, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Celju, saj to ni bilo potrebno iz razloga, ker so bili vsi navedeni neposredno zaslišani v predmetnem postopku in se je torej sodišče v okviru dokaznega postopka opredelilo do njihovih izpovedi. Še posebej pa tudi zato, ker tožnica sama ne izpostavlja kakršnikoli neskladnosti izpovedb navedenih prič v omenjeni kazenskopravni preiskovalni zadevi in v predmetnem postopku oziroma celo zatrjuje njihovo skladnost. 8. Izjave navedenih prič ne v tem, ne v postopku opr. št. I Kpd 18023/2018 niso obremenjujoče za A. A., ki naj bi izvajala trpinčenje nad tožnico in tako v nasprotju s prepričanjem tožnice, ne zadostujejo za utemeljenost njenega zahtevka. Izpovedba E. E. v postopku opr. št. I Kpd 18023/2018 o objokanosti tožnice zaradi pritiskov nadrejenih je presplošna, saj ni definirano, kdo naj bi pritiske izvajal in na kakšen način. Iz te izjave, kot iz njegove izpovedi v tem postopku je razvidno, da kot pritisk sicer razume odvzem stimulacije, če kakšno delo ni bilo opravljeno, ali je bil posamezen delavec v bolniškem staležu. Nima pa navedeno nobene neposredne zveze s tožnico in njenim opisom zatrjevanega trpinčenja. Sicer pa iz njegove izpovedi v obeh postopkih izhaja, da osebno ni bil nikoli prisoten pri nobeni konfliktni situaciji med A. A. in tožnico, kar je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Trpinčenja ne potrjuje niti izpoved C. C., kar je prav tako pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi njena izjava v postopku opr. št. I Kpd 18023/2018 dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati, saj je v bistvenem skladna z njeno izpovedjo v tem postopku, ki jo je sodišče ocenilo. Iz izpovedi te priče res izhaja, da je A. A. tožnico večkrat okregala, ker ni kaj prav naredila ali ker ni imela urejenega oddelka, izpovedala je tudi o posebej strogem odnosu A. A. do tožnice, vendar navedeno ne more pomeniti protipravnega ravnanja, kot to pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Prav tako v ta okvir ne spada opredelitev nekoga za "šibki člen".1 Delodajalec je namreč upravičen kritizirati neustrezno opravljeno delo, ne da bi to samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko tudi ostra, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti osebno žaljive.2 Da bi kritika tožničinega dela s strani A. A. te okvire presegla, iz dokaznega postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja. V zvezi z očitkom priče C. C., da naj bi A. A. tožnici nagajala, pa njena ponazoritev na primeru, ki ga je navedla v zadevi opr. št. I Kpd 18023/2018 kaže na to, da ji razlika med delovnim navodilom in navodilom, ki pomeni nagajanje, ni jasna oziroma kot nagajanje šteje povsem sprejemljivo kritiko v zvezi z neupoštevanjem sprejetih dogovorov na delovnem mestu.3 Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev o nepravilni in nepopolni dokazni oceni izpovedbe navedene priče, ki tudi sicer ni izpovedovala o skrajno nesramnem in ponižujočem ravnanju A. A. Za presojo sodišča v zvezi z izpovedjo te priče ter dogodkom "L." tudi ni bilo najpomembnejše dejstvo, da je tožnica na tem dogodku potem vseeno zapela, temveč je sodišče na strani 15 povsem jasno in tudi pravilno zapisalo, da zgolj opozarjanje na delovne obveznosti ne predstavlja trpinčenja. Trpinčenja ne potrjuje niti izpoved B. B., kar je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. B. B. je v svoji izpovedi resda omenila povzdigovanje glasu s strani A. A., konkretnih situacij, v katerih bi slednja vpila na tožnico, pa se ni spomnila. Iz njene izpovedi tudi ne izhaja, da bi A. A. tožnici na splošno nalagala večje količine dela. Priča je omenila zgolj eno situacijo, ko je A. A. tožnici naložila večjo količino dela, pri tem pa je povedala tudi, da če je bila gneča, so bili tudi ostali napoteni na druge oddelke. Prav tako iz zaslišanja priče D. D. ne izhaja, da bi se ta priča kakorkoli zarekla, kot to v pritožbi interpretira tožnica. Priča je namreč pojasnila, kaj je imela v mislih, ko je izpovedala o "konfliktih" med tožnico in A. A. in sicer so bile to situacije, ko ni bilo ugodeno tožničini prošnji po spremembi urnika in je torej med njima prišlo do pregovarjanja. Tudi iz zapisnika v postopku opr. št. I Kpd 18023/2018 ne izhaja nič kaj drugega ali kaj bolj konkretnega od tega, kar je priča izpovedala v tem postopku, to pa je, da iz njene lastne zaznave ne izhaja, da bi se A. A. do tožnice obnašala neprimerno. Vse navedeno je sodišče prve stopnje, po skrbni oceni izpovedi prič, pravilno ugotovilo.

9. Z razlogi, ki so za pritožbeno sodišče sprejemljivi, je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj v primerjavi z ostalimi, prepričljivejšimi dokazi, ki jim je sledilo, s strani tožnice izpostavljene okoliščine in dokazi ne potrjujejo obstoja trpinčenja na delovnem mestu. Pritožnica jih ne more omajati s ponavljanjem svojih navedb in svojo pritožbeno oceno ter s sklicevanjem na to, da določene priče niso verodostojne, da niso govorile resnice, niti s sklicevanjem na zapisnike v zadevi opr. št. I Kpd 18023/2018. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo pojasnilo, zakaj kateri od prič verjame in zakaj drugi ne in tem razlogom ni potrebno ničesar več dodati.

10. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do listin A2-A4 (tožničin zahtevek za plačilo odškodnine z dne 5. 8. 2019, urgenca na zahtevek z dne 7. 1. 2020, odgovor toženke na tožničin zahtevek z dne 14. 1. 2020), saj je povsem evidentno, da te listine nimajo dokazne vrednosti pri presoji obstoja trpinčenja na delovnem mestu. Enako velja za psihiatrično izvedensko mnenje oziroma poročilo sodnega izvedenca psihiatra mag. F. F. z dne 21. 10. 2018 (priloga A8). Ocena o tem, ali je na delovnem mestu prišlo do trpinčenja, je namreč pridržana sodišču in ne izvedencu psihiatrične stroke, ki tudi sicer s tem v zvezi ni podajal nikakršnega mnenja. Zgolj dejstvo, da iz tega mnenja izhaja, da tožnica, pri kateri osebnostne značilnosti ustrezajo histrioničnemu konceptu,4 trpi za akutno stresno motnjo, pa še ne terja zaključka, da je slednja posledica trpinčenja na delovnem mestu. Očitno je, da izostanek posebne presoje teh dokazov s strani sodišča prve stopnje ni vplival na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V zvezi s takšnimi dokazi je tudi sicer že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodbi, ki takih dokazov brez dokazne vrednosti posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (VSRS, opr. št. II Ips 477/2003).

11. Za pritožbene navedbe, da sodišče ni dokazno ocenilo niti dokazov toženke v prilogah B1-B19 in se do njih ni opredelilo, pa tožnica ne izkazuje pravnega interesa. Tega bi morda izkazala, če bi dokazi namesto toženkinih navedb potrjevali njene navedbe, česar pa tožnica v pritožbi ne zatrjuje, saj se v njihovo vsebino niti ne spušča (z izjemo zapisnika zaslišanja D. D., ki pa prav tako ne potrjuje navedb tožnice o trpinčenju).5 Enako velja za pritožbeno navedbo, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič G. G. in H. H. Tožnica se ne more sklicevati na kršitve ZPP, če sodišče ne izvede dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka, saj mora vsaka stranka dokaze, katerih izvedbo želi, predlagati sama.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje v drugem odstavku 3. točke ustrezno utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje I. I. in J. J. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo zaslišanje teh dveh prič nepotrebno. Psihiater I. I. bi v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem vedel izpovedati zgolj posredno, na podlagi tega, kar mu je povedala tožnica, pri čemer je v zvezi z dogajanjem na delovnem mestu sodišče zaslišalo že tožnico in ostale neposredno vpletene priče. Prav tako je v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje priče J. J., ki bi vedela izpovedati o naslavljanju tožnice ob pozivih po zvočniku ter o siceršnjem ponižujočem in nespoštljivem odnosu nadrejenih do tožnice, sodišče pravilno pojasnilo, da je bilo o tem zaslišanih večje število prič, od katerih je velika večina tovrstne navedbe tožnice zanikala. Tudi sicer je bil ta dokazni predlog, z izjemo konkretizirane zelo ozke vsebine naslavljanja tožnice ob pozivih po zvočniku, v ostalem povsem splošen in premalo substanciran. Tožnica ga ni konkretizirala niti po izrecnem pozivu sodišča prve stopnje. Izvedbo takšnega dokaza je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo. V delu, v katerem je bil ta dokazni predlog substanciran (tožnica je navedla, da bo ta priča izpovedala, da so njo po zvočniku poklicali M. M., vse ostale pa gospod ali gospa), pa niti ne gre kakršnokoli protipravno ravnanje, saj je očitno, da nazivanje s polnim imenom ali priimkom ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, kar pravilno razloguje tudi sodišče prve stopnje. Sodišče je pravilno zavrnilo tudi predlog za dodatno zaslišanje tožnice, saj je bila slednja zaslišana o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Zgolj navedba, da naj bi priče lagale, ne utemeljuje dodatnega zaslišanja tožnice, saj je presoja o tem, kateri od prič verjeti, stvar dokazne ocene sodišča. 13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnico ter A. A. očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja tožničine nadrejene, ki jih je tožnica izpostavila, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. V posledici očitne nekritičnosti tožnice do lastnih ravnanj in njene preobčutljivosti (razburjale so jo že situacije, ki za povprečnega človeka sploh niso konfliktne), so se sčasoma do določene mere skrhali medsebojni odnosi. Ti pa, kot že navedeno, sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja nadrejene subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

14. Pritožbene navedbe, ki grajajo pravilnost prepisa zvočnih posnetkov, so prepozne. Tožnica je imela možnost, da skladno s 125. členom ZPP v roku petih dni od vročitve prepisa poda ugovor na pravilnost zapisa zvočnega posnetka. Kot izhaja iz listinske dokumentacije tožnica v roku ugovorov zoper prepise ni podala, zato jih tudi v pritožbi ne more uveljavljati (286.b člen ZPP). Poleg tega pa so te navedbe tudi sicer pavšalne in nekonkretizirane in tudi zato neutemeljene.

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.6

16. Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna, ter ker je prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (625 točk)7 in 2 % materialnih stroškov (12,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR.

1 Da bi nadrejena prav tožnico tako poimenovala iz ugotovitev sodišča sicer ne izhaja. 2 VSRS, opr. št. VIII Ips 85/2019. 3 Kot primer nagajanja je namreč navedla dogodek, ko je toženka organizirala cepljenje proti gripi. Tega dne je C. C. delala od 7. do 11. ure in pozabila na cepljenje, ki je bilo organizirano med 14. in 14.30 uro. Naslednjega dne jo je A. A. oštela, da družbi povzroča stroške in škodo, saj so zanjo naročili cepivo. 4 Histrionične (dramatične) osebe na splošno krivdo za neuspeh in življenjske nevšečnosti izključno projicirajo v druge in jih pripisujejo škodljivim aktivnostim drugih oseb (A8). 5 Tudi sicer listine B1 do B19 potrjujejo navedbe tožene stranke in izpovedi prič, ki jim je sodišče prve stopnje v ugotovitvah sledilo in sicer o tem, da je imela tožnica na delovnem mestu izbruhe (grozila je s samomorom), zaradi česar so se jo sodelavci začeli izogibati (e-sporočilo z dne 12. 3. 2014 - B2), da so ji v takšnih situacijah skušali pomagati (e-sporočila z dne 23. 11. 2016, 12. 12. 2016, 16. 9. 2016 - B3, B4, B15), da so se trudili ugoditi njenim pogostim prošnjam za zamenjavo urnika dela (e-sporočila z dne 20. 9. 2016, 4. 4. 2017 - B13, B10). 6 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VSRS, opr. št. III Ips 84/2017. 7 Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-43/10 izhaja, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev, ki je pogoj za vložitev ustavne pritožbe, pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika, kar je v konkretnem primeru odgovor na pritožbo. Stroški ustrezno obrazloženega odgovora na pritožbo, so torej že iz tega razloga potrebni stroški postopka.