Jedro

Po določbi 53. člena Zakona o delavcih v državnih organih preneha delavcu delovno razmerje v državnem organu v primerih določenih z zakonom. Ker je Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev v 26. členu uredil prevzem delavcev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali naloge ukinjenih republiških organov, je po zakonski analogiji uporabiti kot razlog za prenehanje delovnega razmerja določbo 7. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi z 8. členom ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi RS (Ur.l. RS št. 4/91).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 30.6.1995 in 31.7.1995, na podlagi katerih je tožniku, razporejenemu s 1.7.1995 za nedoločen čas v Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij Zapori, s 30.6.1995 prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da so Zapori z uveljavitvijo Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 in 47/97) ter ustanovitvijo nove Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, izgubili pravno samostojnost in postali notranje organizacijske enote omenjene uprave. Zato je tožniku pri Zaporih, ki so izgubili status delodajalcev, zakonito prenehalo delovno razmerje, zagotovljeno pa mu je bilo nadaljevanje stalne zaposlitve pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da za prenehanje delovnega razmerja tožniku niso obstajali zakoniti razlogi iz prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker lahko delavcu preneha delovno razmerje le na način in pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, sta odločitvi obeh sodišč, ki se opirata na razlago določb 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev in 55. člena Zakona o delavcih v državnih organih, protizakoniti in protiustavni. Nobeden od omenjenih predpisov izrecno ne določa, da delavcu v ukinjenem upravnem organu preneha delovno razmerje. Po navedbah revizije kazensko poboljševalni zavodi in Prevzgojni dom Radeče tudi niso bili odpravljeni, zato so v njih zaposleni delavci nadaljevali s svojim dotedanjim delom pod enakimi pogoji, v enakem obsegu in na enak način. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo v okviru uradne dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka revizijskih razlogov iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP/77 ni uveljavljala.

Po presoji revizijskega sodišča sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) in Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93 in 70/97 - ZDDO). Po Zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev je bila v okviru Ministrstva za pravosodje (10. točka 2. člena) ustanovljena Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je začela z delom v 30. dneh po uveljavitvi tega zakona (19. člen). V tej upravi so nadaljevali z delom po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 8/90, 12/92 in 58/93 - ZIKS) kazensko poboljševalni zavodi in prevzgojni dom za mladoletnike kot notranje organizacijske enote (22. člen). V prehodni določbi 28. člena je bilo zato izrecno določeno, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo med drugim veljati določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki urejajo položaj in razmerje kazensko poboljševalnih zavodov in ki so v nasprotju s tem zakonom (2. alinea). To pa pomeni, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, da so zapori in kazensko poboljševalni domovi, ki so po 16. členu ZIKS-a imeli svojstvo republiškega upravnega organa v sestavi Republiškega sekretariata za pravosodje, organizacijo uprave in proračun, to lastnost državnega organa izgubili. Delovno razmerje pa se po 4. členu Zakona o delavcih v državnih organih lahko sklene (in tudi traja) le z državnim organom, ne pa njegovo organizacijsko enoto.

Po določbi prvega odstavka 26. člena navedenega zakona republiški upravni organi, ki prevzamejo po določbah tega zakona naloge dosedanjih republiških upravnih organov, prevzamejo tudi delavce, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali te naloge. Podobno določbo vsebuje tudi 1. odstavek 55. člena Zakona o delavcih v državnih organih, po kateri prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela.

Ta norma je bila povzeta po 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), ki ureja prevzem na delo kot posebno pravno obliko razporeditve. V poglavju o prenehanju delovnega razmerja (75. do 78. člen) ta zakon posebej ne ureja prenehanja delovnega razmerja po 15. členu, čeprav delavcu delovno razmerje preneha v eni, sklene pa ga v drugi organizaciji. Delavec namreč ne more imeti veljavno sklenjenega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, razen v primerih, pod pogoji in na način določenimi z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo (četrti odstavek 27. člena ZTPDR). Zato je imel omenjeni zakon v 7. točki prvega odstavka 75. člena opredeljen kot zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja primer, ko je bil delavcu zagotovljen prevzem oziroma razporeditev v drugo organizacijo oziroma pri drugem delodajalcu po 1. točki prvega odstavka 21. člena. Z Ustavnim zakonom za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/91) je bilo sicer določeno, da se ta določba ne uporablja, če so pravice delavcev in pogoji za prenehanje delovnega razmerja v primeru prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu, z republiškim zakonom drugače urejeni. Vendar to ne pomeni, da po zakonski analogiji te določbe ni mogoče uporabiti.

V obravnavanem primeru, ko ne gre za prevzem delavca, ki bi mu delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, ampak zaradi ukinitve upravnega organa ex lege, je izhajati iz napotilne norme prvega odstavka 53. člena Zakona o delavcih v državnih organih. Po tej določbi preneha delavcu delovno razmerje v državnem organu v primerih določenih z zakonom. Ker je Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev v 26. členu uredil prevzem delavcev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali naloge ukinjenih republiških organov, je po zakonski analogiji uporabiti kot razlog za prenehanje delovnega razmerja določbo 7. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi z 8. členom omenjenega ustavnega zakona.

Inštitut prevzema po 21. členu ZTPDR se ne razlikuje od pravne oblike prevzema po 15. členu istega zakona, zato ne more imeti uporaba tega določila (15. člen) drugačnih pravnih posledic, kot so določene v 7. točki prvega odstavka 75. člena ZTPDR za prevzem po 21. členu tega zakona. Ker je bila tožniku s prevzemom k toženi stranki - kot novem državnem organu - zagotovljena stalnost zaposlitve in ker so Zapori Ljubljana z uveljavitvijo Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev status državnega organa izgubili, je pravilna pravna presoja obeh sodišč, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Sklicevanje revizije na obstoj kazensko poboljševalnih zavodov kot samostojnih republiških upravnih organov je zato brez zakonske osnove.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.