- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSM Sodba II Kp 20231/2023
ECLI:SI:VSMB:2025:II.KP.20231.2023 Kazenski oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Jedro
Jedro
Jedro
Jedro
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika.
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika.
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika.
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika.
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika.
Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.
Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.
Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.
Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.
Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.
Izrek
Izrek
Izrek
Izrek
Izrek
I.Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
I.Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
I.Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
I.Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
I.Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
-v odločbi o pravni opredelitvi dejanja tako, da je obdolžena A. A. z dejanjem, opisanim v prvostopenjskem krivdnem izreku, storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika;
-v odločbi o pravni opredelitvi dejanja tako, da je obdolžena A. A. z dejanjem, opisanim v prvostopenjskem krivdnem izreku, storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika;
-v odločbi o pravni opredelitvi dejanja tako, da je obdolžena A. A. z dejanjem, opisanim v prvostopenjskem krivdnem izreku, storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika;
-v odločbi o pravni opredelitvi dejanja tako, da je obdolžena A. A. z dejanjem, opisanim v prvostopenjskem krivdnem izreku, storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika;
-v odločbi o pravni opredelitvi dejanja tako, da je obdolžena A. A. z dejanjem, opisanim v prvostopenjskem krivdnem izreku, storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika;
-v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi na podlagi drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika določi kazen
-v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi na podlagi drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika določi kazen
-v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi na podlagi drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika določi kazen
-v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi na podlagi drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika določi kazen
-v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolženi A. A. v izrečeni pogojni obsodbi na podlagi drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika določi kazen
3 (tri) mesece zapora,
3 (tri) mesece zapora,
3 (tri) mesece zapora,
3 (tri) mesece zapora,
3 (tri) mesece zapora,
ki pa ne bo izrečena, če obdolžena A. A. v preizkusni dobi 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja.
ki pa ne bo izrečena, če obdolžena A. A. v preizkusni dobi 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja.
ki pa ne bo izrečena, če obdolžena A. A. v preizkusni dobi 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja.
ki pa ne bo izrečena, če obdolžena A. A. v preizkusni dobi 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja.
ki pa ne bo izrečena, če obdolžena A. A. v preizkusni dobi 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja.
Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
II.V ostalem se pritožba zagovornika obdolžene A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.V ostalem se pritožba zagovornika obdolžene A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.V ostalem se pritožba zagovornika obdolžene A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.V ostalem se pritožba zagovornika obdolžene A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.V ostalem se pritožba zagovornika obdolžene A. A. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Obrazložitev
Obrazložitev
Obrazložitev
Obrazložitev
1.Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 20231/2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovani B. B. je obdolženka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 255,00 EUR, v preostanku pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. O nagradi in potrebnih izdatkih njenega zagovornika pa bo odločala služba za Brezplačno pravno pomoč. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške pooblaščenca oškodovane B. B., odvetnika C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 20231/2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovani B. B. je obdolženka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 255,00 EUR, v preostanku pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. O nagradi in potrebnih izdatkih njenega zagovornika pa bo odločala služba za Brezplačno pravno pomoč. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške pooblaščenca oškodovane B. B., odvetnika C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 20231/2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovani B. B. je obdolženka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 255,00 EUR, v preostanku pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. O nagradi in potrebnih izdatkih njenega zagovornika pa bo odločala služba za Brezplačno pravno pomoč. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške pooblaščenca oškodovane B. B., odvetnika C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 20231/2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovani B. B. je obdolženka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 255,00 EUR, v preostanku pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. O nagradi in potrebnih izdatkih njenega zagovornika pa bo odločala služba za Brezplačno pravno pomoč. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške pooblaščenca oškodovane B. B., odvetnika C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.
1.Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 20231/2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovani B. B. je obdolženka po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 255,00 EUR, v preostanku pa je bila oškodovanka napotena na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. O nagradi in potrebnih izdatkih njenega zagovornika pa bo odločala služba za Brezplačno pravno pomoč. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške pooblaščenca oškodovane B. B., odvetnika C. C., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.
2.Zoper sodbo je zagovornik obdolženke vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
2.Zoper sodbo je zagovornik obdolženke vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
2.Zoper sodbo je zagovornik obdolženke vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
2.Zoper sodbo je zagovornik obdolženke vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
2.Zoper sodbo je zagovornik obdolženke vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
3.Zagovornik obdolženke je zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika, obdolženko in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da sta na sejo pristopila višji državni tožilec in zagovornik, medtem ko obdolženka na sejo ni pristopila. Zagovornik je njen izostanek opravičil z navedbami, da je obdolženka o seji obveščena oziroma je z njo seznanjena, vendar mu je sporočila, da se seje ne bo udeležila, njena odsotnost pa je pogojena tudi z njenim zdravstvenim stanjem, saj je zbolela in je po izrecni izjavi zagovornika soglašala z izvedbo seje v njeni odsotnosti. Pritožbena seja je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžene.
3.Zagovornik obdolženke je zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika, obdolženko in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da sta na sejo pristopila višji državni tožilec in zagovornik, medtem ko obdolženka na sejo ni pristopila. Zagovornik je njen izostanek opravičil z navedbami, da je obdolženka o seji obveščena oziroma je z njo seznanjena, vendar mu je sporočila, da se seje ne bo udeležila, njena odsotnost pa je pogojena tudi z njenim zdravstvenim stanjem, saj je zbolela in je po izrecni izjavi zagovornika soglašala z izvedbo seje v njeni odsotnosti. Pritožbena seja je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžene.
3.Zagovornik obdolženke je zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika, obdolženko in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da sta na sejo pristopila višji državni tožilec in zagovornik, medtem ko obdolženka na sejo ni pristopila. Zagovornik je njen izostanek opravičil z navedbami, da je obdolženka o seji obveščena oziroma je z njo seznanjena, vendar mu je sporočila, da se seje ne bo udeležila, njena odsotnost pa je pogojena tudi z njenim zdravstvenim stanjem, saj je zbolela in je po izrecni izjavi zagovornika soglašala z izvedbo seje v njeni odsotnosti. Pritožbena seja je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžene.
3.Zagovornik obdolženke je zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika, obdolženko in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da sta na sejo pristopila višji državni tožilec in zagovornik, medtem ko obdolženka na sejo ni pristopila. Zagovornik je njen izostanek opravičil z navedbami, da je obdolženka o seji obveščena oziroma je z njo seznanjena, vendar mu je sporočila, da se seje ne bo udeležila, njena odsotnost pa je pogojena tudi z njenim zdravstvenim stanjem, saj je zbolela in je po izrecni izjavi zagovornika soglašala z izvedbo seje v njeni odsotnosti. Pritožbena seja je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžene.
3.Zagovornik obdolženke je zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika, obdolženko in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Ob oklicu zadeve je bilo ugotovljeno, da sta na sejo pristopila višji državni tožilec in zagovornik, medtem ko obdolženka na sejo ni pristopila. Zagovornik je njen izostanek opravičil z navedbami, da je obdolženka o seji obveščena oziroma je z njo seznanjena, vendar mu je sporočila, da se seje ne bo udeležila, njena odsotnost pa je pogojena tudi z njenim zdravstvenim stanjem, saj je zbolela in je po izrecni izjavi zagovornika soglašala z izvedbo seje v njeni odsotnosti. Pritožbena seja je tako bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolžene.
4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, sodbo je bilo treba spremeniti (tudi) po uradni dolžnosti, medtem ko je v preostalem pritožba zagovornika obdolžene neutemeljena.
4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, sodbo je bilo treba spremeniti (tudi) po uradni dolžnosti, medtem ko je v preostalem pritožba zagovornika obdolžene neutemeljena.
4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, sodbo je bilo treba spremeniti (tudi) po uradni dolžnosti, medtem ko je v preostalem pritožba zagovornika obdolžene neutemeljena.
4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, sodbo je bilo treba spremeniti (tudi) po uradni dolžnosti, medtem ko je v preostalem pritožba zagovornika obdolžene neutemeljena.
4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, sodbo je bilo treba spremeniti (tudi) po uradni dolžnosti, medtem ko je v preostalem pritožba zagovornika obdolžene neutemeljena.
5.Zagovornik sicer ne specificira, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, iz njegovih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, določeni zaključki sodišča prve stopnje pa so protispisni. Vendar zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, pri čemer je celovito ocenilo obdolženkin zagovor in s tehtnimi ter jasnimi razlogi utemeljilo, zakaj obdolženkinemu zagovoru, ki je kaznivo dejanje zanikala in v svojo obrambo navajala, da ji je oškodovanka zaradi poslabšanih odnosov med njima podtaknila očitano kaznivo dejanje, ne sledi.
5.Zagovornik sicer ne specificira, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, iz njegovih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, določeni zaključki sodišča prve stopnje pa so protispisni. Vendar zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, pri čemer je celovito ocenilo obdolženkin zagovor in s tehtnimi ter jasnimi razlogi utemeljilo, zakaj obdolženkinemu zagovoru, ki je kaznivo dejanje zanikala in v svojo obrambo navajala, da ji je oškodovanka zaradi poslabšanih odnosov med njima podtaknila očitano kaznivo dejanje, ne sledi.
5.Zagovornik sicer ne specificira, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, iz njegovih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, določeni zaključki sodišča prve stopnje pa so protispisni. Vendar zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, pri čemer je celovito ocenilo obdolženkin zagovor in s tehtnimi ter jasnimi razlogi utemeljilo, zakaj obdolženkinemu zagovoru, ki je kaznivo dejanje zanikala in v svojo obrambo navajala, da ji je oškodovanka zaradi poslabšanih odnosov med njima podtaknila očitano kaznivo dejanje, ne sledi.
5.Zagovornik sicer ne specificira, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, iz njegovih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, določeni zaključki sodišča prve stopnje pa so protispisni. Vendar zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, pri čemer je celovito ocenilo obdolženkin zagovor in s tehtnimi ter jasnimi razlogi utemeljilo, zakaj obdolženkinemu zagovoru, ki je kaznivo dejanje zanikala in v svojo obrambo navajala, da ji je oškodovanka zaradi poslabšanih odnosov med njima podtaknila očitano kaznivo dejanje, ne sledi.
5.Zagovornik sicer ne specificira, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, iz njegovih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, določeni zaključki sodišča prve stopnje pa so protispisni. Vendar zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, pri čemer je celovito ocenilo obdolženkin zagovor in s tehtnimi ter jasnimi razlogi utemeljilo, zakaj obdolženkinemu zagovoru, ki je kaznivo dejanje zanikala in v svojo obrambo navajala, da ji je oškodovanka zaradi poslabšanih odnosov med njima podtaknila očitano kaznivo dejanje, ne sledi.
6.Protispisnost zagovornik vidi v zaključkih sodišča prve stopnje glede ključa, ki ga je obdolžena domnevno odtujila in s tem v zvezi navaja, da v drvarnici zaseženi ključ ni bil od oškodovankinega stanovanja. Poleg tega meni še, da je protispisen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpovedba priče D. D. omaja zagovor obdolženke. S takšnimi pritožbenimi izvajanji zagovornik sodišču prve stopnje ne očita, da bi napačno reproduciralo dokaz (navedbe prič, listinske dokaze), kar je bistvo protispisnosti, ampak zgolj graja dejansko stanje. Na tem mestu je glede odtujenega ključa oškodovankinega stanovanja treba poudariti, da sodišče prve stopnje nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni navajalo, da je bil dotični ključ najden v drvarnici, ampak iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil ključ oškodovankinega stanovanja ob priliki hišne preiskave najden pri obdolženki. Pri tem iz podatkov izhaja, da ga je izročila obdolženka (sama) v kletnem boksu (zapisnik o preiskavi stanovanja z dne 27. 3. 2023 na list. št. 63), medtem ko je bilo v nadaljevanju brez dvoma ugotovljeno, da ta ključ odpira ravno oškodovankino stanovanje, kot je to razvidno iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne gre pritrditi zagovorniku, da bi sodišče prve stopnje v tem delu kakorkoli napačno reproduciralo dokazno gradivo. Enako velja zaključiti tudi glede izpovedbe priče D. D., saj zagovornik tudi v tem delu pritožbene obrazložitve zgolj podaja lastno dokazno oceno izpovedi priče, medtem ko je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenjevalo v povezavi z obdolženkinim zagovorom.
6.Protispisnost zagovornik vidi v zaključkih sodišča prve stopnje glede ključa, ki ga je obdolžena domnevno odtujila in s tem v zvezi navaja, da v drvarnici zaseženi ključ ni bil od oškodovankinega stanovanja. Poleg tega meni še, da je protispisen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpovedba priče D. D. omaja zagovor obdolženke. S takšnimi pritožbenimi izvajanji zagovornik sodišču prve stopnje ne očita, da bi napačno reproduciralo dokaz (navedbe prič, listinske dokaze), kar je bistvo protispisnosti, ampak zgolj graja dejansko stanje. Na tem mestu je glede odtujenega ključa oškodovankinega stanovanja treba poudariti, da sodišče prve stopnje nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni navajalo, da je bil dotični ključ najden v drvarnici, ampak iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil ključ oškodovankinega stanovanja ob priliki hišne preiskave najden pri obdolženki. Pri tem iz podatkov izhaja, da ga je izročila obdolženka (sama) v kletnem boksu (zapisnik o preiskavi stanovanja z dne 27. 3. 2023 na list. št. 63), medtem ko je bilo v nadaljevanju brez dvoma ugotovljeno, da ta ključ odpira ravno oškodovankino stanovanje, kot je to razvidno iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne gre pritrditi zagovorniku, da bi sodišče prve stopnje v tem delu kakorkoli napačno reproduciralo dokazno gradivo. Enako velja zaključiti tudi glede izpovedbe priče D. D., saj zagovornik tudi v tem delu pritožbene obrazložitve zgolj podaja lastno dokazno oceno izpovedi priče, medtem ko je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenjevalo v povezavi z obdolženkinim zagovorom.
6.Protispisnost zagovornik vidi v zaključkih sodišča prve stopnje glede ključa, ki ga je obdolžena domnevno odtujila in s tem v zvezi navaja, da v drvarnici zaseženi ključ ni bil od oškodovankinega stanovanja. Poleg tega meni še, da je protispisen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpovedba priče D. D. omaja zagovor obdolženke. S takšnimi pritožbenimi izvajanji zagovornik sodišču prve stopnje ne očita, da bi napačno reproduciralo dokaz (navedbe prič, listinske dokaze), kar je bistvo protispisnosti, ampak zgolj graja dejansko stanje. Na tem mestu je glede odtujenega ključa oškodovankinega stanovanja treba poudariti, da sodišče prve stopnje nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni navajalo, da je bil dotični ključ najden v drvarnici, ampak iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil ključ oškodovankinega stanovanja ob priliki hišne preiskave najden pri obdolženki. Pri tem iz podatkov izhaja, da ga je izročila obdolženka (sama) v kletnem boksu (zapisnik o preiskavi stanovanja z dne 27. 3. 2023 na list. št. 63), medtem ko je bilo v nadaljevanju brez dvoma ugotovljeno, da ta ključ odpira ravno oškodovankino stanovanje, kot je to razvidno iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne gre pritrditi zagovorniku, da bi sodišče prve stopnje v tem delu kakorkoli napačno reproduciralo dokazno gradivo. Enako velja zaključiti tudi glede izpovedbe priče D. D., saj zagovornik tudi v tem delu pritožbene obrazložitve zgolj podaja lastno dokazno oceno izpovedi priče, medtem ko je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenjevalo v povezavi z obdolženkinim zagovorom.
6.Protispisnost zagovornik vidi v zaključkih sodišča prve stopnje glede ključa, ki ga je obdolžena domnevno odtujila in s tem v zvezi navaja, da v drvarnici zaseženi ključ ni bil od oškodovankinega stanovanja. Poleg tega meni še, da je protispisen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpovedba priče D. D. omaja zagovor obdolženke. S takšnimi pritožbenimi izvajanji zagovornik sodišču prve stopnje ne očita, da bi napačno reproduciralo dokaz (navedbe prič, listinske dokaze), kar je bistvo protispisnosti, ampak zgolj graja dejansko stanje. Na tem mestu je glede odtujenega ključa oškodovankinega stanovanja treba poudariti, da sodišče prve stopnje nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni navajalo, da je bil dotični ključ najden v drvarnici, ampak iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil ključ oškodovankinega stanovanja ob priliki hišne preiskave najden pri obdolženki. Pri tem iz podatkov izhaja, da ga je izročila obdolženka (sama) v kletnem boksu (zapisnik o preiskavi stanovanja z dne 27. 3. 2023 na list. št. 63), medtem ko je bilo v nadaljevanju brez dvoma ugotovljeno, da ta ključ odpira ravno oškodovankino stanovanje, kot je to razvidno iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne gre pritrditi zagovorniku, da bi sodišče prve stopnje v tem delu kakorkoli napačno reproduciralo dokazno gradivo. Enako velja zaključiti tudi glede izpovedbe priče D. D., saj zagovornik tudi v tem delu pritožbene obrazložitve zgolj podaja lastno dokazno oceno izpovedi priče, medtem ko je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenjevalo v povezavi z obdolženkinim zagovorom.
6.Protispisnost zagovornik vidi v zaključkih sodišča prve stopnje glede ključa, ki ga je obdolžena domnevno odtujila in s tem v zvezi navaja, da v drvarnici zaseženi ključ ni bil od oškodovankinega stanovanja. Poleg tega meni še, da je protispisen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpovedba priče D. D. omaja zagovor obdolženke. S takšnimi pritožbenimi izvajanji zagovornik sodišču prve stopnje ne očita, da bi napačno reproduciralo dokaz (navedbe prič, listinske dokaze), kar je bistvo protispisnosti, ampak zgolj graja dejansko stanje. Na tem mestu je glede odtujenega ključa oškodovankinega stanovanja treba poudariti, da sodišče prve stopnje nikjer v razlogih izpodbijane sodbe ni navajalo, da je bil dotični ključ najden v drvarnici, ampak iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil ključ oškodovankinega stanovanja ob priliki hišne preiskave najden pri obdolženki. Pri tem iz podatkov izhaja, da ga je izročila obdolženka (sama) v kletnem boksu (zapisnik o preiskavi stanovanja z dne 27. 3. 2023 na list. št. 63), medtem ko je bilo v nadaljevanju brez dvoma ugotovljeno, da ta ključ odpira ravno oškodovankino stanovanje, kot je to razvidno iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne gre pritrditi zagovorniku, da bi sodišče prve stopnje v tem delu kakorkoli napačno reproduciralo dokazno gradivo. Enako velja zaključiti tudi glede izpovedbe priče D. D., saj zagovornik tudi v tem delu pritožbene obrazložitve zgolj podaja lastno dokazno oceno izpovedi priče, medtem ko je sodišče prve stopnje ta dokaz ocenjevalo v povezavi z obdolženkinim zagovorom.
7.Smiselno zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je bil opravljen nezakonit zaseg predmetov, navedenih pod obtožbo, natančneje nakita. Policisti so namreč zasegli predmete, ki sploh niso bili prijavljeni kot ukradeni, policija pa je oškodovanki verjela na besedo, da so predmeti njeni. Zagovornik tudi v tem delu nima prav. Res je, da iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da naj bi bil predmet hišne preiskave vrednejši nakit (npr. zlatnina in srebrnina), zasežena pa je bila bižuterija, vendar to na zakonitost opravljene hišne preiskave nima vpliva. Ob izdaji odredbe za opravo hišne preiskave je obstajal utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje in podana je bila verjetnost, da se bodo ob hišni preiskavi odkrili predmeti ali sledovi kaznivega dejanja. Odredba je bila tako izdana na podlagi določil ZKP, hišna preiskava pa nato opravljena v skladu z izdano odredbo. Čeprav drži, da je bil med hišno preiskavo zaseženi nakit brez posebne vrednosti, s tem v zvezi ni prezreti, da se posamezni kosi nakita deloma prekrivajo z opisom nakita, opisanega v odredbi. Med zaseženimi predmeti se je tako nahajal nakit zlate in srebrne barve, nakit s kristali, uhani v obliki bunkic, izpostaviti pa je tudi par uhanov srebrne barve z belo obrobo. Tako dejstvo, da se je kasneje, po opravljenem zasegu, izkazalo, da gre pri tem le za bižuterijo oziroma nakit majhne vrednosti, to ne more a priori pomeniti, da je bil nakit zasežen v nasprotju z izdano odredbo oziroma da je bil zaseg teh predmetov nezakonit, kot to trdi zagovornik. Poleg tega je oškodovanka te predmete po opravljeni preiskavi prepoznala kot svoje, o čemer je bil sestavljen tudi uradni zaznamek, iz katerega ne izhaja, da bi prepoznava potekala v nasprotju z določili ZKP. Iz uradnega zaznamka o prepoznavi predmetov z dne 17. 5. 2023 namreč izhaja, da je oškodovanka bila pri tem pozvana, da opiše značilnosti predmetov (list. št. 79). Zagovornik sicer še dodatno poskuša vzbuditi dvom v pravilnost opravljene hišne preiskave in prepoznave predmetov z opiranjem na izpovedbo policista F. F., ki naj bi po njegovem mnenju potrdil nepravilnosti pri opravi hišne preiskave (nedokumentiranje najdbe ročne ure) in prepoznave. Vendar si zagovornik izpovedbo policista tolmači po svoje, saj to iz njegovih pojasnil, danih pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja. Tako zagovorniku, ki smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni slediti, s tem v zvezi pa ni podana niti kakšna druga bistvena kršitev določb kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
7.Smiselno zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je bil opravljen nezakonit zaseg predmetov, navedenih pod obtožbo, natančneje nakita. Policisti so namreč zasegli predmete, ki sploh niso bili prijavljeni kot ukradeni, policija pa je oškodovanki verjela na besedo, da so predmeti njeni. Zagovornik tudi v tem delu nima prav. Res je, da iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da naj bi bil predmet hišne preiskave vrednejši nakit (npr. zlatnina in srebrnina), zasežena pa je bila bižuterija, vendar to na zakonitost opravljene hišne preiskave nima vpliva. Ob izdaji odredbe za opravo hišne preiskave je obstajal utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje in podana je bila verjetnost, da se bodo ob hišni preiskavi odkrili predmeti ali sledovi kaznivega dejanja. Odredba je bila tako izdana na podlagi določil ZKP, hišna preiskava pa nato opravljena v skladu z izdano odredbo. Čeprav drži, da je bil med hišno preiskavo zaseženi nakit brez posebne vrednosti, s tem v zvezi ni prezreti, da se posamezni kosi nakita deloma prekrivajo z opisom nakita, opisanega v odredbi. Med zaseženimi predmeti se je tako nahajal nakit zlate in srebrne barve, nakit s kristali, uhani v obliki bunkic, izpostaviti pa je tudi par uhanov srebrne barve z belo obrobo. Tako dejstvo, da se je kasneje, po opravljenem zasegu, izkazalo, da gre pri tem le za bižuterijo oziroma nakit majhne vrednosti, to ne more a priori pomeniti, da je bil nakit zasežen v nasprotju z izdano odredbo oziroma da je bil zaseg teh predmetov nezakonit, kot to trdi zagovornik. Poleg tega je oškodovanka te predmete po opravljeni preiskavi prepoznala kot svoje, o čemer je bil sestavljen tudi uradni zaznamek, iz katerega ne izhaja, da bi prepoznava potekala v nasprotju z določili ZKP. Iz uradnega zaznamka o prepoznavi predmetov z dne 17. 5. 2023 namreč izhaja, da je oškodovanka bila pri tem pozvana, da opiše značilnosti predmetov (list. št. 79). Zagovornik sicer še dodatno poskuša vzbuditi dvom v pravilnost opravljene hišne preiskave in prepoznave predmetov z opiranjem na izpovedbo policista F. F., ki naj bi po njegovem mnenju potrdil nepravilnosti pri opravi hišne preiskave (nedokumentiranje najdbe ročne ure) in prepoznave. Vendar si zagovornik izpovedbo policista tolmači po svoje, saj to iz njegovih pojasnil, danih pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja. Tako zagovorniku, ki smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni slediti, s tem v zvezi pa ni podana niti kakšna druga bistvena kršitev določb kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
7.Smiselno zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je bil opravljen nezakonit zaseg predmetov, navedenih pod obtožbo, natančneje nakita. Policisti so namreč zasegli predmete, ki sploh niso bili prijavljeni kot ukradeni, policija pa je oškodovanki verjela na besedo, da so predmeti njeni. Zagovornik tudi v tem delu nima prav. Res je, da iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da naj bi bil predmet hišne preiskave vrednejši nakit (npr. zlatnina in srebrnina), zasežena pa je bila bižuterija, vendar to na zakonitost opravljene hišne preiskave nima vpliva. Ob izdaji odredbe za opravo hišne preiskave je obstajal utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje in podana je bila verjetnost, da se bodo ob hišni preiskavi odkrili predmeti ali sledovi kaznivega dejanja. Odredba je bila tako izdana na podlagi določil ZKP, hišna preiskava pa nato opravljena v skladu z izdano odredbo. Čeprav drži, da je bil med hišno preiskavo zaseženi nakit brez posebne vrednosti, s tem v zvezi ni prezreti, da se posamezni kosi nakita deloma prekrivajo z opisom nakita, opisanega v odredbi. Med zaseženimi predmeti se je tako nahajal nakit zlate in srebrne barve, nakit s kristali, uhani v obliki bunkic, izpostaviti pa je tudi par uhanov srebrne barve z belo obrobo. Tako dejstvo, da se je kasneje, po opravljenem zasegu, izkazalo, da gre pri tem le za bižuterijo oziroma nakit majhne vrednosti, to ne more a priori pomeniti, da je bil nakit zasežen v nasprotju z izdano odredbo oziroma da je bil zaseg teh predmetov nezakonit, kot to trdi zagovornik. Poleg tega je oškodovanka te predmete po opravljeni preiskavi prepoznala kot svoje, o čemer je bil sestavljen tudi uradni zaznamek, iz katerega ne izhaja, da bi prepoznava potekala v nasprotju z določili ZKP. Iz uradnega zaznamka o prepoznavi predmetov z dne 17. 5. 2023 namreč izhaja, da je oškodovanka bila pri tem pozvana, da opiše značilnosti predmetov (list. št. 79). Zagovornik sicer še dodatno poskuša vzbuditi dvom v pravilnost opravljene hišne preiskave in prepoznave predmetov z opiranjem na izpovedbo policista F. F., ki naj bi po njegovem mnenju potrdil nepravilnosti pri opravi hišne preiskave (nedokumentiranje najdbe ročne ure) in prepoznave. Vendar si zagovornik izpovedbo policista tolmači po svoje, saj to iz njegovih pojasnil, danih pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja. Tako zagovorniku, ki smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni slediti, s tem v zvezi pa ni podana niti kakšna druga bistvena kršitev določb kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
7.Smiselno zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je bil opravljen nezakonit zaseg predmetov, navedenih pod obtožbo, natančneje nakita. Policisti so namreč zasegli predmete, ki sploh niso bili prijavljeni kot ukradeni, policija pa je oškodovanki verjela na besedo, da so predmeti njeni. Zagovornik tudi v tem delu nima prav. Res je, da iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da naj bi bil predmet hišne preiskave vrednejši nakit (npr. zlatnina in srebrnina), zasežena pa je bila bižuterija, vendar to na zakonitost opravljene hišne preiskave nima vpliva. Ob izdaji odredbe za opravo hišne preiskave je obstajal utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje in podana je bila verjetnost, da se bodo ob hišni preiskavi odkrili predmeti ali sledovi kaznivega dejanja. Odredba je bila tako izdana na podlagi določil ZKP, hišna preiskava pa nato opravljena v skladu z izdano odredbo. Čeprav drži, da je bil med hišno preiskavo zaseženi nakit brez posebne vrednosti, s tem v zvezi ni prezreti, da se posamezni kosi nakita deloma prekrivajo z opisom nakita, opisanega v odredbi. Med zaseženimi predmeti se je tako nahajal nakit zlate in srebrne barve, nakit s kristali, uhani v obliki bunkic, izpostaviti pa je tudi par uhanov srebrne barve z belo obrobo. Tako dejstvo, da se je kasneje, po opravljenem zasegu, izkazalo, da gre pri tem le za bižuterijo oziroma nakit majhne vrednosti, to ne more a priori pomeniti, da je bil nakit zasežen v nasprotju z izdano odredbo oziroma da je bil zaseg teh predmetov nezakonit, kot to trdi zagovornik. Poleg tega je oškodovanka te predmete po opravljeni preiskavi prepoznala kot svoje, o čemer je bil sestavljen tudi uradni zaznamek, iz katerega ne izhaja, da bi prepoznava potekala v nasprotju z določili ZKP. Iz uradnega zaznamka o prepoznavi predmetov z dne 17. 5. 2023 namreč izhaja, da je oškodovanka bila pri tem pozvana, da opiše značilnosti predmetov (list. št. 79). Zagovornik sicer še dodatno poskuša vzbuditi dvom v pravilnost opravljene hišne preiskave in prepoznave predmetov z opiranjem na izpovedbo policista F. F., ki naj bi po njegovem mnenju potrdil nepravilnosti pri opravi hišne preiskave (nedokumentiranje najdbe ročne ure) in prepoznave. Vendar si zagovornik izpovedbo tolmači po svoje, saj to iz njegovih pojasnil, danih pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja. Tako zagovorniku, ki smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni slediti, s tem v zvezi pa ni podana niti kakšna druga bistvena kršitev določb kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
7.Smiselno zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je bil opravljen nezakonit zaseg predmetov, navedenih pod obtožbo, natančneje nakita. Policisti so namreč zasegli predmete, ki sploh niso bili prijavljeni kot ukradeni, policija pa je oškodovanki verjela na besedo, da so predmeti njeni. Zagovornik tudi v tem delu nima prav. Res je, da iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da naj bi bil predmet hišne preiskave vrednejši nakit (npr. zlatnina in srebrnina), zasežena pa je bila bižuterija, vendar to na zakonitost opravljene hišne preiskave nima vpliva. Ob izdaji odredbe za opravo hišne preiskave je obstajal utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje in podana je bila verjetnost, da se bodo ob hišni preiskavi odkrili predmeti ali sledovi kaznivega dejanja. Odredba je bila tako izdana na podlagi določil ZKP, hišna preiskava pa nato opravljena v skladu z izdano odredbo. Čeprav drži, da je bil med hišno preiskavo zaseženi nakit brez posebne vrednosti, s tem v zvezi ni prezreti, da se posamezni kosi nakita deloma prekrivajo z opisom nakita, opisanega v odredbi. Med zaseženimi predmeti se je tako nahajal nakit zlate in srebrne barve, nakit s kristali, uhani v obliki bunkic, izpostaviti pa je tudi par uhanov srebrne barve z belo obrobo. Tako dejstvo, da se je kasneje, po opravljenem zasegu, izkazalo, da gre pri tem le za bižuterijo oziroma nakit majhne vrednosti, to ne more a priori pomeniti, da je bil nakit zasežen v nasprotju z izdano odredbo oziroma da je bil zaseg teh predmetov nezakonit, kot to trdi zagovornik. Poleg tega je oškodovanka te predmete po opravljeni preiskavi prepoznala kot svoje, o čemer je bil sestavljen tudi uradni zaznamek, iz katerega ne izhaja, da bi prepoznava potekala v nasprotju z določili ZKP. Iz uradnega zaznamka o prepoznavi predmetov z dne 17. 5. 2023 namreč izhaja, da je oškodovanka bila pri tem pozvana, da opiše značilnosti predmetov (list. št. 79). Zagovornik sicer še dodatno poskuša vzbuditi dvom v pravilnost opravljene hišne preiskave in prepoznave predmetov z opiranjem na izpovedbo policista F. F., ki naj bi po njegovem mnenju potrdil nepravilnosti pri opravi hišne preiskave (nedokumentiranje najdbe ročne ure) in prepoznave. Vendar si zagovornik izpovedbo tolmači po svoje, saj to iz njegovih pojasnil, danih pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja. Tako zagovorniku, ki smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni slediti, s tem v zvezi pa ni podana niti kakšna druga bistvena kršitev določb kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
8.Nadalje so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokazov z opravo poizvedb na Policijski postaji Slovenska Bistrica in pri Centru za socialno delo, zavrnitvijo postavitvijo izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnično preiskavo posnetka kamer in zavrnitvijo postavitve izvedenca za cenitev nakita, ročnih ur in živil, obdolženki kršilo pravico do obrambe, v čemer pritožba prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je zagovorniku že v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost posameznega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Takšno stališče je uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v celoti zadostilo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja, saj je po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov nepotrebna in neekonomična. Pritožbeno polemiziranje, s katerim poskuša zagovornik utemeljiti relevantnost posameznih dokaznih predlogov, tako ne more prepričati v nasprotno, saj ti ne prinašajo ničesar novega in je nanje ustrezno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar se pritožbeno sodišče v zaobid ponavljanju nanje v celoti sklicuje.
8.Nadalje so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokazov z opravo poizvedb na Policijski postaji Slovenska Bistrica in pri Centru za socialno delo, zavrnitvijo postavitvijo izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnično preiskavo posnetka kamer in zavrnitvijo postavitve izvedenca za cenitev nakita, ročnih ur in živil, obdolženki kršilo pravico do obrambe, v čemer pritožba prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je zagovorniku že v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost posameznega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Takšno stališče je uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v celoti zadostilo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja, saj je po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov nepotrebna in neekonomična. Pritožbeno polemiziranje, s katerim poskuša zagovornik utemeljiti relevantnost posameznih dokaznih predlogov, tako ne more prepričati v nasprotno, saj ti ne prinašajo ničesar novega in je nanje ustrezno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar se pritožbeno sodišče v zaobid ponavljanju nanje v celoti sklicuje.
8.Nadalje so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokazov z opravo poizvedb na Policijski postaji Slovenska Bistrica in pri Centru za socialno delo, zavrnitvijo postavitvijo izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnično preiskavo posnetka kamer in zavrnitvijo postavitve izvedenca za cenitev nakita, ročnih ur in živil, obdolženki kršilo pravico do obrambe, v čemer pritožba prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je zagovorniku že v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost posameznega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Takšno stališče je uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi.1 Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v celoti zadostilo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja, saj je po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov nepotrebna in neekonomična. Pritožbeno polemiziranje, s katerim poskuša zagovornik utemeljiti relevantnost posameznih dokaznih predlogov, tako ne more prepričati v nasprotno, saj ti ne prinašajo ni0dega novega in je nanje ustrezno in argumentirano odgovorilo 7ee sodi610de prve stopnje, zaradi 0der se prito7ebene sodi610de v zaobid ponavljanju nanje v celoti sklicuje.
8.Nadalje so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokazov z opravo poizvedb na Policijski postaji Slovenska Bistrica in pri Centru za socialno delo, zavrnitvijo postavitvijo izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnično preiskavo posnetka kamer in zavrnitvijo postavitve izvedenca za cenitev nakita, ročnih ur in živil, obdolženki kršilo pravico do obrambe, v čemer pritožba prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je zagovorniku že v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost posameznega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Takšno stališče je uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v celoti zadostilo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja, saj je po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov nepotrebna in neekonomična. Pritožbeno polemiziranje, s katerim poskuša zagovornik utemeljiti relevantnost posameznih dokaznih predlogov, tako ne more prepričati v nasprotno, saj ti ne prinašajo ničesar novega in je nanje ustrezno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar se pritožbeno sodišče v zaobid ponavljanju nanje v celoti sklicuje.
8.Nadalje so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokazov z opravo poizvedb na Policijski postaji Slovenska Bistrica in pri Centru za socialno delo, zavrnitvijo postavitvijo izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnično preiskavo posnetka kamer in zavrnitvijo postavitve izvedenca za cenitev nakita, ročnih ur in živil, obdolženki kršilo pravico do obrambe, v čemer pritožba prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je zagovorniku že v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost posameznega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Takšno stališče je uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v celoti zadostilo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja, saj je po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje izvedba teh dokazov nepotrebna in neekonomična. Pritožbeno polemiziranje, s katerim poskuša zagovornik utemeljiti relevantnost posameznih dokaznih predlogov, tako ne more prepričati v nasprotno, saj ti ne prinašajo ničesar novega in je nanje ustrezno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar se pritožbeno sodišče v zaobid ponavljanju nanje v celoti sklicuje.
9.V preostalem zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in njenih otrok, saj ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženka izvrševala očitano ji kaznivo dejanje dlje časa. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo obdolženkin zagovor ter vse izvedene dokaze, svojo odločitev pa v sodbi tudi tehtno, jasno in zanesljivo obrazložilo.
9.V preostalem zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in njenih otrok, saj ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženka izvrševala očitano ji kaznivo dejanje dlje časa. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo obdolženkin zagovor ter vse izvedene dokaze, svojo odločitev pa v sodbi tudi tehtno, jasno in zanesljivo obrazložilo.
9.V preostalem zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in njenih otrok, saj ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženka izvrševala očitano ji kaznivo dejanje dlje časa. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo obdolženkin zagovor ter vse izvedene dokaze, svojo odločitev pa v sodbi tudi tehtno, jasno in zanesljivo obrazložilo.
9.V preostalem zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in njenih otrok, saj ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženka izvrševala očitano ji kaznivo dejanje dlje časa. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo obdolženkin zagovor ter vse izvedene dokaze, svojo odločitev pa v sodbi tudi tehtno, jasno in zanesljivo obrazložilo.
9.V preostalem zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in njenih otrok, saj ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženka izvrševala očitano ji kaznivo dejanje dlje časa. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo obdolženkin zagovor ter vse izvedene dokaze, svojo odločitev pa v sodbi tudi tehtno, jasno in zanesljivo obrazložilo.
10.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, katerega je pravilno ocenilo kot neprepričljivega in neskladnega z materialnimi dokazi, po drugi strani pa oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenilo kot prepričljivo in podprto z izvedenimi dokazi. Zagovornik sicer poskuša to dokazno oceno omajati z selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, a neuspešno. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo, da se je njena izpovedba v posameznih podrobnostih razlikovala, vendar je razumljivo in argumentirano pojasnilo, da to njene verodostojnosti ne omaje, saj je oškodovanka navsezadnje glede bistvenih okoliščin vendarle izpovedovala skladno. Ob tem je razumno poudarilo, da je njena izpovedba potrjena tudi z materialnimi dokazi (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe).
10.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, katerega je pravilno ocenilo kot neprepričljivega in neskladnega z materialnimi dokazi, po drugi strani pa oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenilo kot prepričljivo in podprto z izvedenimi dokazi. Zagovornik sicer poskuša to dokazno oceno omajati z selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, a neuspešno. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo, da se je njena izpovedba v posameznih podrobnostih razlikovala, vendar je razumljivo in argumentirano pojasnilo, da to njene verodostojnosti ne omaje, saj je oškodovanka navsezadnje glede bistvenih okoliščin vendarle izpovedovala skladno. Ob tem je razumno poudarilo, da je njena izpovedba potrjena tudi z materialnimi dokazi (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe).
10.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, katerega je pravilno ocenilo kot neprepričljivega in neskladnega z materialnimi dokazi, po drugi strani pa oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenilo kot prepričljivo in podprto z izvedenimi dokazi. Zagovornik sicer poskuša to dokazno oceno omajati z selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, a neuspešno. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo, da se je njena izpovedba v posameznih podrobnostih razlikovala, vendar je razumljivo in argumentirano pojasnilo, da to njene verodostojnosti ne omaje, saj je oškodovanka navsezadnje glede bistvenih okoliščin vendarle izpovedovala skladno. Ob tem je razumno poudarilo, da je njena izpovedba potrjena tudi z materialnimi dokazi (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe).
10.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, katerega je pravilno ocenilo kot neprepričljivega in neskladnega z materialnimi dokazi, po drugi strani pa oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenilo kot prepričljivo in podprto z izvedenimi dokazi. Zagovornik sicer poskuša to dokazno oceno omajati z selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, a neuspešno. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo, da se je njena izpovedba v posameznih podrobnostih razlikovala, vendar je razumljivo in argumentirano pojasnilo, da to njene verodostojnosti ne omaje, saj je oškodovanka navsezadnje glede bistvenih okoliščin vendarle izpovedovala skladno. Ob tem je razumno poudarilo, da je njena izpovedba potrjena tudi z materialnimi dokazi (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe).
10.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, katerega je pravilno ocenilo kot neprepričljivega in neskladnega z materialnimi dokazi, po drugi strani pa oškodovankino izpovedbo utemeljeno ocenilo kot prepričljivo in podprto z izvedenimi dokazi. Zagovornik sicer poskuša to dokazno oceno omajati z selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njene izpovedbe, a neuspešno. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo, da se je njena izpovedba v posameznih podrobnostih razlikovala, vendar je razumljivo in argumentirano pojasnilo, da to njene verodostojnosti ne omaje, saj je oškodovanka navsezadnje glede bistvenih okoliščin vendarle izpovedovala skladno. Ob tem je razumno poudarilo, da je njena izpovedba potrjena tudi z materialnimi dokazi (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe).
11.V prvi vrsti poskuša zagovornik omajati verodostojnost oškodovankine izpovedbe z izpostavljanjem okoliščine, da je oškodovanka sprva prijavila izginotje vrednejšega nakita in predmetov v vrednosti 12.000,00 EUR ter izginotje gotovine v višini 6.000 EUR, katero naj bi hranila doma. Meni namreč, da si je oškodovanka krajo gotovine v takšni vrednosti izmislila, saj doma denarja v takšnem znesku zaradi slabega finančnega stanja ni mogla imeti in je za preživetje od svojih otrok celo prejemala denar, spreminjala pa je svojo izpovedbo tudi glede višine shranjene gotovine. Izpostavljenemu zagovornik po oceni pritožbenega sodišča daje veliko preveliko težo, saj je v primerjavi z obdolženkinim zagovorom in izvedenimi dokazi, oškodovankina izpovedba, da ji je ravno obdolženka v inkriminiranem časovnem obdobju odtujila predmete in denar, naveden v izreku izpodbijane sodbe, kljub temu prepričljivejša. Podprta je namreč z izvedenimi dokazi, ki obdolženkinega zagovora ne podpirajo. V zvezi s samo vrednostjo nakita je že sodišče prve stopnje v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, da okoliščina, da vrednosti nakita oškodovanka ni znala podrobno opredeliti, njene verodostojnosti ne more omajati, ker ni natančno vedela, kaj ji je bilo odtujeno, veliko nakita pa ji je bilo tudi podarjeno. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj je to povsem razumljivo in zgolj zato njeni izpovedbi, da ji je bil odtujen v izreku naveden nakit, ni moč odreči verodostojnosti. S tem v zvezi je namreč bistveno, da je oškodovanka nakit, ki je bil najden v obdolženkinem stanovanju, pred policijo prepoznala kot svojega in tekom predmetnega kazenskega postopka vztrajala, da je to bil njen nakit, ki ji je bil odtujen, vključno s pritožbeno posebej polemizirano ročno uro in uhanom v obliki kapljice (ki jih je oškodovanka prejele od priče G. G.). Vse to je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, zaradi česar se vse pritožbene navedbe, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, pokažejo kot neutemeljene.
11.V prvi vrsti poskuša zagovornik omajati verodostojnost oškodovankine izpovedbe z izpostavljanjem okoliščine, da je oškodovanka sprva prijavila izginotje vrednejšega nakita in predmetov v vrednosti 12.000,00 EUR ter izginotje gotovine v višini 6.000 EUR, katero naj bi hranila doma. Meni namreč, da si je oškodovanka krajo gotovine v takšni vrednosti izmislila, saj doma denarja v takšnem znesku zaradi slabega finančnega stanja ni mogla imeti in je za preživetje od svojih otrok celo prejemala denar, spreminjala pa je svojo izpovedbo tudi glede višine shranjene gotovine. Izpostavljenemu zagovornik po oceni pritožbenega sodišča daje veliko preveliko težo, saj je v primerjavi z obdolženkinim zagovorom in izvedenimi dokazi, oškodovankina izpovedba, da ji je ravno obdolženka v inkriminiranem časovnem obdobju odtujila predmete in denar, naveden v izreku izpodbijane sodbe, kljub temu prepričljivejša. Podprta je namreč z izvedenimi dokazi, ki obdolženkinega zagovora ne podpirajo. V zvezi s samo vrednostjo nakita je že sodišče prve stopnje v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, da okoliščina, da vrednosti nakita oškodovanka ni znala podrobno opredeliti, njene verodostojnosti ne more omajati, ker ni natančno vedela, kaj ji je bilo odtujeno, veliko nakita pa ji je bilo tudi podarjeno. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj je to povsem razumljivo in zgolj zato njeni izpovedbi, da ji je bil odtujen v izreku naveden nakit, ni moč odreči verodostojnosti. S tem v zvezi je namreč bistveno, da je oškodovanka nakit, ki je bil najden v obdolženkinem stanovanju, pred policijo prepoznala kot svojega in tekom predmetnega kazenskega postopka vztrajala, da je to bil njen nakit, ki ji je bil odtujen, vključno s pritožbeno posebej polemizirano ročno uro in uhanom v obliki kapljice (ki jih je oškodovanka prejele od priče G. G.). Vse to je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, zaradi česar se vse pritožbene navedbe, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, pokažejo kot neutemeljene.
12.Kar se tiče prihrankov, zagovornik prezre, da oškodovanki sodišče prve stopnje zaradi neskladnosti v njeni izpovedbi glede višine odtujene gotovine, ki naj bi jo hranila doma, ni v celoti sledilo in ob tem argumentirano pojasnilo, zakaj verjame, da ji je obdolženka vendarle odtujila vsaj 250,00 EUR doma shranjene gotovine. V tem delu je zato ustrezno poseglo v opis dejanja na način, da je znesek odtujene gotovine znižalo iz 5.750,00 EUR na 250,00 EUR, kar je podrobneje pojasnjeno v točkah 23 in 24 izpodbijane sodbe. Sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja in opozarja, da samo dejstvo, da obdolženi ni z gotovostjo dokazan očitek odtujitve 5.750,00 EUR, še ne more avtomatično pomeniti, da ji ni z gotovostjo dokazan očitek odtujitve manjše količine denarja. Zagovornik tako z obširnim pojasnjevanjem v zvezi s tem ne more prepričati, da je zgolj zato oškodovankina izpovedba glede odtujitve gotovine v celoti neresnična, če izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča, da je obdolženi z gotovostjo dokazano, da je oškodovanki odtujila vsaj 250,00 EUR.
12.Kar se tiče prihrankov, zagovornik prezre, da oškodovanki sodišče prve stopnje zaradi neskladnosti v njeni izpovedbi glede višine odtujene gotovine, ki naj bi jo hranila doma, ni v celoti sledilo in ob tem argumentirano pojasnilo, zakaj verjame, da ji je obdolženka vendarle odtujila vsaj 250,00 EUR doma shranjene gotovine. V tem delu je zato ustrezno poseglo v opis dejanja na način, da je znesek odtujene gotovine znižalo iz 5.750,00 EUR na 250,00 EUR, kar je podrobneje pojasnjeno v točkah 23 in 24 izpodbijane sodbe. Sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja in opozarja, da samo dejstvo, da obdolženi ni z gotovostjo dokazan očitek odtujitve 5.750,00 EUR, še ne more avtomatično pomeniti, da ji ni z gotovostjo dokazan očitek odtujitve manjše količine denarja. Zagovornik tako z obširnim pojasnjevanjem v zvezi s tem ne more prepričati, da je zgolj zato oškodovankina izpovedba glede odtujitve gotovine v celoti neresnična, če izvedeni dokazi podpirajo zaključek sodišča, da je obdolženi z gotovostjo dokazano, da je oškodovanki odtujila vsaj 250,00 EUR.
13.Dodatno poskuša zagovornik v neresničnost oškodovankine izpovedbe glede odtujene gotovine prepričati z izpostavljanjem oškodovankinega šibkega finančnega stanja in okoliščino, da sta ji denar za preživetje morala nakazovati njena otroka, kar po mnenju zagovornika vodi v zaključek, da oškodovanka gotovine doma ni hranila. Pri tem prezre, da sta njena otroka priznala, da oškodovanka res ni bila v najboljšem finančnem stanju, a je kljub temu bila varčna, kar je povsem življenjsko, da si je oškodovanka doma v gotovini hranila denar. Sicer pa samo finančno stanje oškodovanke, izkazano na njenem bančnem računu, za odločitev v predmetni zadevi niti ni odločilno. Zgolj na podlagi okoliščine, da na bančnem računu ni imela denarja in sta ji finančno pomagala njena otroka, ne gre enoznačno zaključiti, da oškodovana iz tega razloga ni imela oziroma ni mogla imeti doma posebej shranjene gotovine, če pa je izvedeni dokazni postopek pokazal nasprotno.
13.Dodatno poskuša zagovornik v neresničnost oškodovankine izpovedbe glede odtujene gotovine prepričati z izpostavljanjem oškodovankinega šibkega finančnega stanja in okoliščino, da sta ji denar za preživetje morala nakazovati njena otroka, kar po mnenju zagovornika vodi v zaključek, da oškodovanka gotovine doma ni hranila. Pri tem prezre, da sta njena otroka priznala, da oškodovanka res ni bila v najboljšem finančnem stanju, a je kljub temu bila varčna, kar je povsem življenjsko, da si je oškodovanka doma v gotovini hranila denar. Sicer pa samo finančno stanje oškodovanke, izkazano na njenem bančnem računu, za odločitev v predmetni zadevi niti ni odločilno. Zgolj na podlagi okoliščine, da na bančnem računu ni imela denarja in sta ji finančno pomagala njena otroka, ne gre enoznačno zaključiti, da oškodovana iz tega razloga ni imela oziroma ni mogla imeti doma posebej shranjene gotovine, če pa je izvedeni dokazni postopek pokazal nasprotno.
14.Sicer pa je oškodovankina izpovedba potrjena s preostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z videoposnetkom kot tudi z izpovedbami prič oškodovankinih otrok H. H. in I. I., prijateljice G. G. in policista F. F. Zagovornik sicer poskuša omajati zaključke sodišča prve stopnje z navajanji, da sta izpovedbi oškodovankinih otrok neskladni z izpovedbo oškodovanke in listinskimi dokazi, čemur ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč njuni izpovedbi korektno povzelo v točkah 11 in 12 razlogov izpodbijane sodbe in na podlagi teh izpovedb utemeljeno zaključilo, da njuni izpovedbi smiselno, torej v bistvenih delih, potrjujeta izpovedbo oškodovanke, saj sta obe priči izpovedovali o tem, da so mami iz stanovanja izginjale stvari in tudi gotovina, zaradi česar so se odločili za namestitev kamere. Potemtakem zagovorniku z lastno dokazno oceno njunih izpovedb, ki je drugačna od ocene sodišča prve stopnje, ne gre priznati uspeha.
14.Sicer pa je oškodovankina izpovedba potrjena s preostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z videoposnetkom kot tudi z izpovedbami prič oškodovankinih otrok H. H. in I. I., prijateljice G. G. in policista F. F. Zagovornik sicer poskuša omajati zaključke sodišča prve stopnje z navajanji, da sta izpovedbi oškodovankinih otrok neskladni z izpovedbo oškodovanke in listinskimi dokazi, čemur ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč njuni izpovedbi korektno povzelo v točkah 11 in 12 razlogov izpodbijane sodbe in na podlagi teh izpovedb utemeljeno zaključilo, da njuni izpovedbi smiselno, torej v bistvenih delih, potrjujeta izpovedbo oškodovanke, saj sta obe priči izpovedovali o tem, da so mami iz stanovanja izginjale stvari in tudi gotovina, zaradi česar so se odločili za namestitev kamere. Potemtakem zagovorniku z lastno dokazno oceno njunih izpovedb, ki je drugačna od ocene sodišča prve stopnje, ne gre priznati uspeha.
15.Prav pritožbeno polemizirani posnetek videokamere v oškodovankinem stanovanju pa je ključni materialni dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje gradilo zaključek, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje v celoti dokazan. Res je, da iz videoposnetka izhaja "zgolj" odtujitev jajc, čokolade in vrečke čipsa (dejanje pod drugo alinejo izreka izpodbijane sodbe), vendar je sodišče prve stopnje, na podlagi videnega in opisanega v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe, utemeljeno zaključilo, da je obdolženka oškodovanki že pred tem odtujila gotovino in nakit, kot je to opisano v prvi alineji izreka izpodbijane sodbe. Zagovornik pri tem sicer obnašanje, kot je videno na posnetku, pripisuje obdolženkini osebnosti motnji in manj razvitosti, vendar takšnim pavšalnim trditvam ni moč pritrditi. In četudi obdolženka dne 23. 3. 2023 ni iz oškodovankinega stanovanja odtujila ničesar drugega, pa to ne more pomeniti, da je hkrati imela priložnost odtujiti še kaj drugega, kot to posplošeno meni zagovornik. Takšno obnašanje, ko se je sprehajala po tujem stanovanju, odpirala omare ter pregledovala denarnico, zlasti pa se večkrat vrnila k vhodnim vratom in preverjala skozi kukalo, če kdo prihaja, namreč utrjuje zanjo obremenilen očitek, da je po stanovanju iskala še druge stvari, ki bi jih lahko odtujila, a jih ni našla.
15.Prav pritožbeno polemizirani posnetek videokamere v oškodovankinem stanovanju pa je ključni materialni dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje gradilo zaključek, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje v celoti dokazan. Res je, da iz videoposnetka izhaja "zgolj" odtujitev jajc, čokolade in vrečke čipsa (dejanje pod drugo alinejo izreka izpodbijane sodbe), vendar je sodišče prve stopnje, na podlagi videnega in opisanega v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe, utemeljeno zaključilo, da je obdolženka oškodovanki že pred tem odtujila gotovino in nakit, kot je to opisano v prvi alineji izreka izpodbijane sodbe. Zagovornik pri tem sicer obnašanje, kot je videno na posnetku, pripisuje obdolženkini osebnosti motnji in manj razvitosti, vendar takšnim pavšalnim trditvam ni moč pritrditi. In četudi obdolženka dne 23. 3. 2023 ni iz oškodovankinega stanovanja odtujila ničesar drugega, pa to ne more pomeniti, da je hkrati imela priložnost odtujiti še kaj drugega, kot to posplošeno meni zagovornik. Takšno obnašanje, ko se je sprehajala po tujem stanovanju, odpirala omare ter pregledovala denarnico, zlasti pa se večkrat vrnila k vhodnim vratom in preverjala skozi kukalo, če kdo prihaja, namreč utrjuje zanjo obremenilen očitek, da je po stanovanju iskala še druge stvari, ki bi jih lahko odtujila, a jih ni našla.
16.Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženi, ki je kakršnokoli pravno nevzdržno ravnanje zanikala in vztrajala, da je dne 23. 3. 2023 v oškodovankino stanovanje vstopila v skladu z njenim soglasjem. Oškodovanka je namreč ves čas prepričljivo ponavljala, da ji vstopa ni dovolila in ji tudi ključa od stanovanja ni dala, kar je podprto tudi z izpovedbo obeh oškodovankinih otrok, ki sta oba izrazila dvome, da bi oškodovanka obdolženki dala ključ. In glede na dejstvo, da je bil ključ najden pri obdolženki ob hišni preiskavi, kot že opisano v točki 6 razlogov te sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovanki, da ji ključa sama ni izročila.
17.Obdolženkin zagovor je dodatno ovrgel še njen mož D. D., kar je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe. Zagovornik sicer meni, da moževa izpovedba potrjuje obdolženkin zagovor, vendar takšna pavšalna zatrjevanja dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati, saj je sodišče prve stopnje podalo razumljive in tehtne razloge, zakaj temu ni tako. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja in se v zaobid podvajanju nanje dosledno sklicuje.
16.Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženi, ki je kakršnokoli pravno nevzdržno ravnanje zanikala in vztrajala, da je dne 23. 3. 2023 v oškodovankino stanovanje vstopila v skladu z njenim soglasjem. Oškodovanka je namreč ves čas prepričljivo ponavljala, da ji vstopa ni dovolila in ji tudi ključa od stanovanja ni dala, kar je podprto tudi z izpovedbo obeh oškodovankinih otrok, ki sta oba izrazila dvome, da bi oškodovanka obdolženki dala ključ. In glede na dejstvo, da je bil ključ najden pri obdolženki ob hišni preiskavi, kot že opisano v točki 6 razlogov te sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovanki, da ji ključa sama ni izročila.
18.Prav tako zagovornik ne more prepričati v drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih s trditvijo, da tudi izpovedba priče policista F. F. podpira naziranje obrambe, da si je oškodovanka vse preprosto izmislila. Kot že obrazloženo, zagovornik v pritožbeni obrazložitvi si tudi policistovo izpovedbo neprepričljivo interpretira po svoje.
17.Obdolženkin zagovor je dodatno ovrgel še njen mož D. D., kar je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe. Zagovornik sicer meni, da moževa izpovedba potrjuje obdolženkin zagovor, vendar takšna pavšalna zatrjevanja dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati, saj je sodišče prve stopnje podalo razumljive in tehtne razloge, zakaj temu ni tako. Pritožbeno sodišče se s ponujenimi razlogi v celoti strinja in se v zaobid podvajanju nanje dosledno sklicuje.
19.Ima pa zagovornik prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je vrednost vseh ukradenih stvari majhna in kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta. Torej, da lahko govorimo o kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, mora biti vrednost ukradenih stvari večje vrednosti oziroma mora storilec imeti namen, da si prilasti stvari takšne vrednosti. V obravnavanem primeru pa je glede na merodajne okoliščine, ko je bil oškodovanki glede na opis kaznivega dejanja odtujen nakit majhne oziroma brez posebne vrednosti, gotovina v znesku vsaj 250,00 EUR ter prehrambeni izdelki v vrednosti 5,00 EUR, utemeljeno sklepati, da je obdolženka imela namen, da si prilasti le stvari majhne vrednosti. S tem v zvezi namreč ni prezreti ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili oškodovanka in obdolženka v inkriminiranem obdobju v dobrih odnosih, pri čemer je obdolženka oškodovanko večkrat obiskala in tako bila po presoji pritožbenega sodišča zagotovo seznanjena, da njen nakit nima posebne večje vrednosti, kot tudi ni prezreti razlogov sodišča prve stopnje v točki 24 razlogov izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da je na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da je oškodovanka doma v mapi za zgoščenke imela shranjeno gotovino v višini (vsaj) 500,00 EUR gotovine, obdolženka pa ji je kljub temu v kuverti pustila 250,00 EUR. Če bi obdolženka imela namen si prilastiti stvar večje vrednosti, tako v mapi ne bi pustila 250,00 EUR, ampak bi vzela ves denar. Glede na takšne okoliščine zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je obdolžena inkriminiranega dne nedvomno imela namen, da si (iz stanovanja oškodovanke) prilasti le stvari majhne vrednosti, zatorej ji je moč očitati le storitev kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v pravni kvalifikaciji spremenilo na način, kot je razviden iz izreka te sodbe. Navedena sprememba je obdolženki nedvomno v korist in glede na pritožbena zatrjevanja takšna sprememba za obrambo tudi ne pomeni nobenega presenečenja.
18.Prav tako zagovornik ne more prepričati v drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih s trditvijo, da tudi izpovedba priče policista F. F. podpira naziranje obrambe, da si je oškodovanka vse preprosto izmislila. Kot že obrazloženo, zagovornik v pritožbeni obrazložitvi si tudi policistovo izpovedbo neprepričljivo interpretira po svoje.
20.Sprememba pravne kvalifikacije je posledično terjala tudi spremembo odločbe o kazenski sankciji. Te zagovornik sicer ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave. Ker pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo v pravni kvalifikaciji in jo spoznalo za krivo storitve milejšega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženki v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo nižjo zaporno kazen in krajšo preizkusno dobo, in sicer ji je na podlagi drugega odstavka 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 določi kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Ob tem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo še, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila obdolženki dne 27. 3. 2023 odvzeta prostost, in sicer za čas zbiranja obvestil in dokaznih predmetov (uradni zaznamek o pridržanju na list. št. 64), to je za čas oprave hišne preiskave. Po podatkih spisa je hišna preiskava trajala do 13.00 ure, zato je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 56. člena KZ-1 odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
19.Ima pa zagovornik prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je vrednost vseh ukradenih stvari majhna in kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta. Torej, da lahko govorimo o kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, mora biti vrednost ukradenih stvari večje vrednosti oziroma mora storilec imeti namen, da si prilasti stvari takšne vrednosti. V obravnavanem primeru pa je glede na merodajne okoliščine, ko je bil oškodovanki glede na opis kaznivega dejanja odtujen nakit majhne oziroma brez posebne vrednosti, gotovina v znesku vsaj 250,00 EUR ter prehrambeni izdelki v vrednosti 5,00 EUR, utemeljeno sklepati, da je obdolženka imela namen, da si prilasti le stvari majhne vrednosti. S tem v zvezi namreč ni prezreti ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili oškodovanka in obdolženka v inkriminiranem obdobju v dobrih odnosih, pri čemer je obdolženka oškodovanko večkrat obiskala in tako bila po presoji pritožbenega sodišča zagotovo seznanjena, da njen nakit nima posebne večje vrednosti, kot tudi ni prezreti razlogov sodišča prve stopnje v točki 24 razlogov izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da je na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da je oškodovanka doma v mapi za zgoščenke imela shranjeno gotovino v višini (vsaj) 500,00 EUR gotovine, obdolženka pa ji je kljub temu v kuverti pustila 250,00 EUR. Če bi obdolženka imela namen si prilastiti stvar večje vrednosti, tako v mapi ne bi pustila 250,00 EUR, ampak bi vzela ves denar. Glede na takšne okoliščine zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je obdolžena inkriminiranega dne nedvomno imela namen, da si (iz stanovanja oškodovanke) prilasti le stvari majhne vrednosti, zatorej ji je moč očitati le storitev kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v pravni kvalifikaciji spremenilo na način, kot je razviden iz izreka te sodbe. Navedena sprememba je obdolženki nedvomno v korist in glede na pritožbena zatrjevanja takšna sprememba za obrambo tudi ne pomeni nobenega presenečenja.
21.Po obrazloženem, in ko zagovornik glede odločilnih dejstev ter okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (394. in 391. člen ZKP).
20.Sprememba pravne kvalifikacije je posledično terjala tudi spremembo odločbe o kazenski sankciji. Te zagovornik sicer ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave. Ker pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo v pravni kvalifikaciji in jo spoznalo za krivo storitve milejšega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženki v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo nižjo zaporno kazen in krajšo preizkusno dobo, in sicer ji je na podlagi drugega odstavka 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 določi kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Ob tem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo še, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila obdolženki dne 27. 3. 2023 odvzeta prostost, in sicer za čas zbiranja obvestil in dokaznih predmetov (uradni zaznamek o pridržanju na list. št. 64), to je za čas oprave hišne preiskave. Po podatkih spisa je hišna preiskava trajala do 13.00 ure, zato je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 56. člena KZ-1 odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolženki v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 27. 3. 2023 od 9.50 ure do 27. 3. 2023 do 13.00 ure.
22.Ker je pritožbeno sodišče odločilo obdolženki v korist, sodna taksa ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).
-------------------------------
21.Po obrazloženem, in ko zagovornik glede odločilnih dejstev ter okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (394. in 391. člen ZKP).
1Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020, tč. 35.
22.Ker je pritožbeno sodišče odločilo obdolženki v korist, sodna taksa ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).
Zveza:
-------------------------------
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1
1
Pridruženi dokumenti:*
Zveza:
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.