Jedro

Način določitve višine plačila za mandatno storitev je odvisen od vrste poslov, ki so predmet mandatne pogodbe. Cena za mandatne storitve je lahko določena v ceniku ali s tarifo. Pravično plačilo določi sodišče, če se stranki za ceno nista dogovorili, niti nima mandatar cenika, niti ne velja tarifa za konkretne storitve. Če pa se stranki s pogodbo dogovorita glede višine plačila za opravljeno delo, velja dogovor strank.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I, z dne 28.11.2001 razveljavi tudi v točkah 1 in 3 izreka sklepa in tožba zavrne (pravilno tožbeni zahtevek zavrne). Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 256.734,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožnika so zaključki prvostopnega sodišča napačni, saj so deloma v medsebojnem nasprotju, deloma pa neživljenjski. Tako je odveč zaključek prvostopnega sodišča, da o plačilu za dodatno delo ni bilo nobenega dogovora, kot tudi trditev, da količina dela ni bila podrobneje opredeljena, saj je sodišče prve stopnje sprejelo tudi zaključek, da zamuda prodajalca pri izročitvi objekta tožencu še ne potrjuje tožnikovih zatrjevanj, da je imel zaradi tega več dela, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje menilo, da tožnik sploh ni imel nobenega dodatnega dela in da njegov zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen. Neživljenjski je nadalje zaključek, po katerem naj bi nevarnost iz zamude pri gradnji v celoti nosil tožnik, saj je prvostopno sodišče spregledalo, da tožnik ni bil ne kupec, ne investitor in ne izvajalec del, zato tudi ne more nositi nobene odgovornosti za zamudo. Plačilo za njegovo delo je bilo res vezano na posamezne faze gradnje in ne na posamezne datume. Dejstvo pa je, da je bil časovni okvir gradnje določen in da je tožnik svojo ceno oblikoval upoštevaje ta časovni okvir. Tožnik je sicer pričakoval nekajmesečno zamudo, ki ni vplivala na njegovo ceno, ni pa pričakoval takšne zamude, do katere je na koncu prišlo. Tožnik meni, da tega tudi ni bil dolžan pričakovati, ne ve pa, zakaj je sodišče prve stopnje menilo drugače, vsekakor pa izpodbijana sodba o tem nima razlogov in je v tem podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožnik nadalje pojasnjuje, da je ceno za opravljene storitve določil ob upoštevanju roka gradnje, ki je bil določen s predpogodbo in pozneje s pogodbo, ki je bila tožniku znana in je na podlagi teh podatkov tudi določil ceno, zato je jasno, da je prekoračitev roka gradnje morala vplivati na ceno. Rok gradnje je bil eden od treh ključnih elementov pri oblikovanju začetne cene, saj je tožnik ob upoštevanju tega roka lahko predhodno ocenil število obiskov na delovišču in obseg aktivnega sodelovanja pri gradnji ob njenem normalnem poteku. Povečanje vsakega ključnega elementa seveda neizogibno vpliva na povišanje cene, podvojitev enega, torej tudi podvojitev časa, pa pomeni povišanje cene za 1/3. Čeprav se je čas gradnje praktično potrojil in bi tožnik pri striktnem upoštevanju vsega podaljšanja, svojo ceno lahko povišal za 2/3, jo je povišal le za slabo tretjino. Po prepričanju tožnika je neživljenjska tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, ki je upoštevalo toženčevo izpoved in ugotovilo, da je bila vtoževana faktura izdana zgolj za primer uveljavljanja odškodninske odgovornosti proti S.. Tožnik je namreč zaradi izstavitve spornega računa državi moral plačati davek na dodano vrednost v znesku 208.408,19 SIT, zato ni logično, da bi takšen znesek plačal na podlagi fiktivno izstavljenega računa. Tožnik je račun izstavil v pričakovanju, da ga bo toženec plačal, saj je bil izstavljen zaradi plačila dodatno opravljenega dela. V tem smislu je pojasnil tudi na obravnavi, vendar sodišče prve stopnje njegove izpovedi ni ocenilo, pač pa je upoštevalo toženčevo razmišljanje na obravnavi o tem, zakaj naj bi bil izstavljen sporni račun. Nadalje pritožnik graja izpodbijano sodbo, ker se sodišče ni opredelilo do njegovega sklicevanja na 626. in 2. odst. 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zaradi stališča, da bi se tožnik moral zavedati nevarnosti zamude in s tem povezanih posledic na njegovo delo. Ker je jasno, da tožnik ni bil kriv za zamudo pri gradnji in da ni nobenega pametnega razloga v prid trditvi, da bi moral sam nositi posledice v zvezi s tem, bi sodišče vsekakor moralo upoštevati navedeni zakonski določili. V razmerju do tožnika bi posledice zamude moral nositi toženec, še posebej ob dejstvu, da je posledice za zamudo v razmerju do toženca nosil S., saj je toženec zaradi zamude plačal za cca. 250.000,00 DEM manjšo kupnino.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena toženi stranki. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna. V odgovoru na pritožbo ponavlja svoje stališče do tožbenega zahtevka, kot ga je opredelila že v odgovoru na tožbo in v postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. V pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, da naj bi bili razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, po oceni pritožbenega sodišča ni podan, saj so razlogi jasni, življenjsko sprejemljivi in logični. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Z dokazno oceno se sodišče druge stopnje v celoti strinja in sprejema razloge prvostopnega sodišča v celoti, zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ob ugotovitvah, da je toženec kot kupec sklenil s prodajalcem gospodarsko družbo S. d.o.o. najprej dne 2.9.1998 predpogodbo, nato pa dne 30.9.1999 še prodajno pogodbo, katere predmet sta bila dva nova poslovna objekta z oznakoma "A" in "B" v XY, katerih gradnjo je investiral prodajalec na zemljišču, ki ga je kupil in da sta pravdni stranki dne 21.2.1999 sklenili pogodbo o vodenju superrevizije nad gradnjo blagovno-trgovskih objektov v "A" in "B", s katero sta se sporazumeli, da prenaša toženec na tožnika polno pooblastilo, da ga zastopa in mu nudi ustrezno strokovno pomoč pri pridobitvi ustrezne tehnične dokumentacije, strokovni pomoči pri izbiri izvajalcev, revizijo nad gradnjo samo v skladu s sklenjeno predprodajno pogodbo in kasnejšo prodajno pogodbo in v skladu s pogodbami med investitorjem in posameznimi izvajalci za gradnjo (3. člen pogodbe), je po oceni pritožbenega sodišča pravilna tudi materialnopravna presoja konkretnega poslovnega razmerja kot mandatne pogodbe v smislu določil členov 749. in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožnik kot strokovnjak na področju gradbeništva se je namreč obvezal, da bo v imenu toženca kot kupca objektov, katerih gradnja se je šele izvajala, opravljal naloge, dogovorjene v 4. členu pogodbe s ciljem, da bi gradnja potekala v skladu s sklenjenima predpogodbo in kasneje prodajno pogodbo ter gradbenimi pogodbami, sklenjenimi med izvajalci in investitorjem. Pravdni stranki sta v sklenjeni pogodbi dogovorili tudi plačilo za opravljeno delo, kot izhaja iz 7. člena pogodbe. Ob upoštevanju 761. člena ZOR dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo, če ni drugače dogovorjeno. Način določitve višine plačila za mandatno storitev je odvisen od vrste poslov, ki so predmet mandatne pogodbe. Cena za mandatne storitve je lahko določena v ceniku ali s tarifo. Pravično plačilo določi sodišče, če se stranki za ceno nista dogovorili, niti nima mandatar cenika, niti ne velja tarifa za konkretne storitve. Če pa se stranki s pogodbo dogovorita glede višine plačila za opravljeno delo, velja dogovor strank. Stranki lahko določita višino plačila v skupnem znesku. Lahko pa se dogovorita, da bo mandatar upravičen do plačila glede na čas, ki ga bo uporabil za opravljanje posla, zato določita le višino plačila za časovno enoto (npr. za uro ali dan). Pogodbeni stranki se lahko posebej dogovorita tudi glede stroškov, ki bodo mandatarju nastali v zvezi z opravljanjem posla. V konkretnem primeru sta se pogodbeni stranki dogovorili o višini plačila v skupnem znesku, ki je predstavljal 0,68% vrednosti od končne investicijske vrednosti gradnje celotnih objektov po srednjem tečaju Banke Slovenije. Na tako določeni podlagi izračunano plačilo je znašalo tolarsko protivrednost

32.782,80 DEM. To obveznost je toženec tudi v celoti izpolnil. Glede na dejstva, da je bil obseg nalog, ki jih je bil tožnik dolžan opraviti za toženca, znan že ob sklenitvi pogodbe, pravdni stranki pa sta plačilo za opravljeno delo dogovorili v skupnem znesku in ne glede na čas, ki ga bo tožnik porabil za prevzeto delo, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da se je gradnja objektov po krivdi izvajalcev ali investitorjev, ne pa po krivdi toženca, zavlekla, ne more vplivati na višino plačila, do katerega je tožnik na podlagi pogodbe upravičen. Pojasnjevanje tožnika, da je plačilo za delo določil v skladu s Priročnikom za konzultantske storitve v investicijski gradnji ob upoštevanju treh kriterijev, od katerih je bil ključni element pri oblikovanju cene kratek rok gradnje, zato je zaradi bistvenega podaljšanja roka gradnje upravičen do dodatnega plačila v višini 1/3 v pogodbi dogovorjenega zneska, je po oceni pritožbenega sodišča ob dejstvu, da takšna možnost v pogodbi ni bila dogovorjena, neupoštevno in ne vpliva na odločitev. Na pravico do dodatnega plačila tudi ne vpliva okoliščina, da je toženec uspel zmanjšati končno ceno prodajalca, ker je zaradi zamude z gradnjo uveljavil v prodajni pogodbi dogovorjeno pogodbeno kazen. Ker ni dvoma o tem, da je bilo s pogodbo dogovorjeno plačilo v skupnem znesku za nadzorovanje poteka gradnje objektov, ki jih je toženec kupil brez opredelitve posebnih kriterijev ali razlogov za zvišanje dogovorjenega plačila, na odločitev tudi ne vplivajo okoliščine, ali je bil račun za znesek 1.305.293,00 SIT izstavljen fiktivno zaradi možnosti uveljavljanja škode s strani toženca do prodajalca, kot trdi toženec, ali ne, ali je toženec račun zavrnil, ali ga le ni plačal, kot tudi ne dejstvo, da je tožnik na znesek izstavljenega računa plačal davek na dodano vrednost. Glede na to, da je sodišče prve stopnje konkretno pravno razmerje pravilno ocenilo kot mandatno pogodbo, pa ni bilo dolžno pojasnjevati navedb tožnika, ko se je skliceval na določila 626. člena in 2. odst. 642. člena OZ, saj OZ za konkretno pravno razmerje še ni veljal, kot tudi ne na določila 607. in 2. odst. 623. člena ZOR, ki bi ju bilo potrebno glede na določilo

1060. člena OZ uporabiti v konkretnem primeru, če bi šlo za pogodbo o delu, saj navedena zakonska določila veljajo za pogodbo o delu in ne za mandatno pogodbo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZOR pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o tožnikovi pritožbi, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. člen ZPP), zato jih tožena stranka nosi sama.