Jedro

Dolžniki so 18.11.2004 z nakazilom že delno poravnali upnikovo terjatev, nato pa šele v vlogi z dne 2.11.2007 prvič uveljavljali, da je na računu naveden napačen naslov prvotnega dolžnika in da tega računa niso nikoli prejeli. Ker sta sklepa sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe z dne 2.11.1999 in o nadaljevanju izvršbe zoper družbenike izbrisane družbe z dne 27.5.2004 postala pravnomočna, teh navedb dolžnika ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka zavrnilo predloga dolžnikov za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, pod drugo točko izreka zavrnilo ugovor dolžnikov po izteku roka in pod tretjo točko izreka dolžnikom naložilo, da morajo nerazdelno povrniti upniku v 8 dneh 111,26 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje.

Zoper sklep sodišča prve stopnje so dolžniki 12. 8. 2011 vložili laično pritožbo, naslovljeno kot “Ugovor zoper sklep Ig 313/1999 (in In 61/2004), prejet dne 8. 8. 2011”. V pritožbi navajajo, da niso dolžni nerazdelno poravnati upniku izvršilnih stroškov v znesku 918,94 EUR, saj ne drži, da je bila cenitev opravljena na naslovu D. ..., izvršitelj pa svoje naloge tudi ni opravil v skladu z zakonodajo. V izvršilnem postopku Ig 313/1999 ves čas opozarjajo, da sodišče prve stopnje nima pravne podlage za izvršbo, ker nima pravilne verodostojne listine (računa). Temu se ne izmikajo, kot se jim ves čas očita, želijo pa, da jim sodišče enkrat vendarle odgovori na ta ugovor. Verodostojna listina mora vsebovati navedbo upnika, dolžnika, predmeta, obsega, vrste in zapadlosti obveznosti. Dolžnik (L. d. o. o., D. ..., S. K.) na računu, ki jih bremeni, ni bil nikoli pravna oseba, nikoli se ta kombinacija imena in naslova ni ujemala tudi kot fizična oseba, zato je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine nepravilen. Izpis iz sodnega registra podjetij je prav tako verodostojna listina in zahtevajo, da se jo spoštuje do potankosti. Dejstvo, da so priznali svoj dolg s tem, ko so poravnali del glavnice, je res, ker niso natančno vedeli, zakaj gre. Kasneje so pri pregledu dokumentacije ugotovili, da je faktura nepravilna. Če se med postopkom ugotovi novo dejstvo, ki lahko vpliva na nadaljnji postopek, se ga mora upoštevati in to sedaj zahtevajo. Tako določa tudi zakon. Sodišče prve stopnje navaja, da so 2. 11. 1999 (prav: 21. 12. 1999) od izvršitelja prejeli izvršilni nalog. Tega dokaza nimajo in ga niso videli. Imajo pa dokaz, da leta 2004 izvršilni nalog ni bil vročen, ker na naslovu D. ... pri dvakratnem obisku ni bilo nikogar doma. Pošto, ki je naslovljena na osebna imena L., T. in A. L., prejemajo, saj so na D. ..., in pošta prihaja na ta naslov. Vse, kar se vrši na naslovu D. ..., pa tam ni nikogar od njih in tudi firma ni bila registrirana na tem naslovu. To sta dve povsem ločeni nepremičnini.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogoma dolžnikov za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, ki so ju vložili 21. 12. 2009 in 19. 4. 2010, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da predloga temeljita na navedbah, da v verodostojnih listinah navedeni naslov dolžnika L. d. o. o., D. ..., S. K. ni pravilen, ker je dolžnik posloval na naslovu D. p. K. ..., S. K., in je tako upnik predložil dokumentacijo z naslovom dolžnika, na katerem dolžnik ni nikoli posloval. V zvezi s takšnimi navedbami je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili vsi sklepi vročeni skladno z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tako je sklep o dovolitvi izvršbe z dne 2. 11. 1999 prvotnemu dolžniku vročil sodni izvršitelj, kar je razvidno iz vročilnice, pripete k l. št. 4 spisa. Ker je vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, dokler se ne dokaže nasprotno, in ker iz nje izhaja, da je prvotni dolžnik prejel cit. sklep sodišča prve stopnje s prilogo, je brez dvoma izkazana pravilna vročitev in se zatrjevanja dolžnikov, da je pravilni naslov prvotnega dolžnika D. p. K. ..., izkažejo za brezpredmetna. Glede na tako ugotovitev sodišča prve stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe dolžnikov, da nimajo dokaza, da so 2. 11. 1999 (prav: 21. 12. 1999) od izvršitelja prejeli izvršilni nalog, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno poudarilo, da ta ugotovitev izhaja iz vročilnice, pripete k l. št. 4 spisa, in bi dolžniki lahko z vpogledom v spis preverili vročilnico ter se o njej (vsaj v pritožbi) določno izjavili. Ker pa so ta pritožbena zatrjevanja dolžnikov tudi povsem pavšalna, je pritožba v tem delu neobrazložena. Na podlagi tako pavšalno zatrjevanih dejstev namreč ni mogoče sprejeti drugačnih zaključkov glede izkazanosti pravilne vročitve sklepa o izvršbi prvotnemu dolžniku, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Prav tako so neobrazložene pritožbene navedbe dolžnikov, da imajo dokaz, da izvršilni nalog leta 2004 ni bil vročen na naslovu D. 1, ker pri dvakratnem obisku ni bilo nikogar doma. Za te trditve dolžniki niso predložili nobenih dokazov, ti dokazi pa tudi sicer ne bi mogli vplivati na presojo, ali je bil sklep o izvršbi prvotnemu dolžniku vročen ali ne.

Ne glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi sklepa o izvršbi prvotnemu dolžniku pa pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dolžnikov, da želijo, da jim sodišče vendarle enkrat odgovori na ugovor o pomanjkanju pravne podlage za izvršbo zaradi nepravilne verodostojne listine, ugotavlja, da je bil sklep o izvršbi z dne 2. 11. 1999 izdan na podlagi Računa, št. ... z dne 22. 3. 1999, na katerem je res naveden (napačen) naslov dolžnika, ki se ne sklada z naslovom, ki izhaja iz izpiska iz sodnega registra. Toda kljub temu ni nobenega dvoma, da se ta račun nanaša prav na prvotnega dolžnika, saj je poleg identifikacije z naslovom njegova identifikacija mogoča tudi na podlagi davčne številke kupca, ki je navedena na tem računu, in ki se sklada z davčno številko, ki jo je takrat imel prvotni dolžnik. Tako ni nobenega dvoma, kdo je pravi prvotni dolžnik. Če prvotni dolžnik tega računa zaradi napačno navedenega naslova ni prejel, bi to moral uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker pa ugovora ni vložil, je 31. 12. 1999 postal sklep o izvršbi z dne 2. 11.1999 pravnomočen.

Iz spisovnega gradiva nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je bil prvotni dolžnik izbrisan iz sodnega registra, na predlog upnika 27. 5. 2004 izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper dolžnike L., T. in A. L. kot družbenike izbrisane družbe. Ta sklep sodišča prve stopnje je bil L. L. vročen osebno 15. 6. 2004, T. in A. L. pa 7. 6. 2004 v skladu s takrat veljavnimi določbami 141. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžniki so bili v pravnem pouku o pritožbi cit. sklepa sodišča prve stopnje izrecno poučeni o pravici do pravnega sredstva zoper njega, vendar te pravice niso izkoristili. Zato je tudi sklep sodišča prve stopnje o nadaljevanju izvršbe zoper družbenike prvotnega dolžnika postal pravnomočen (kar izhaja iz potrdila o pravnomočnosti, odtisnjenega na l. št. 42 spisa). Dolžniki bi morali najkasneje v roku za vložitev pritožbe zoper cit. sklep sodišča prve stopnje ugovarjati, da niso dobili računa in da sklep o izvršbi temelji na listini, ki je ni mogoče šteti za verodostojno listino. Kot je razvidno iz spisa pa so dolžniki šele v vlogi z dne 2. 11. 2007 (l. št. 101a spisa) – kar je bilo celo po tem, ko so 18. 11. 2004 z nakazilom 111.340,00 SIT že delno poravnali upnikovo terjatev – prvič uveljavljali, da je na računu naveden napačen naslov prvotnega dolžnika in da tega računa niso nikoli prejeli. Ker sta sklepa sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe z dne 2. 11. 1999 in o nadaljevanju izvršbe zoper družbenike izbrisane družbe postala pravnomočna, s pravnomočnostjo odločbe pa se sanirajo tudi vse morebitne napake, ki se zgodijo v postopku, in ki jih z rednimi pravnimi sredstvi ni mogoče odpraviti, zoper pravnomočne odločbe sodišč so namreč dovoljena le izredna pravna sredstva, navedb dolžnikov, da je naslov prvotnega dolžnika na računu napačno naveden, da zato račun ne more predstavljati verodostojne listine in da račun prvotnemu dolžniku nikoli ni bil vročen, ni mogoče več upoštevati.

V pritožbi izraženo stališče dolžnikov, da se morajo upoštevati tudi nova dejstva, ki se ugotovijo med postopkom, če bi lahko vpliva na nadaljnji postopek, je zmotno. Dolžnikovo sredstvo zoper sklep o dovolitvi izvršbe je ugovor, ki ga je potrebno vložiti v 8 dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Prvi odstavek 56. člena ZIZ določa, da lahko dolžnik ugovor ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Drugi odstavek 56. člena ZIZ pa določa, da je dolžnik v takem ugovoru dolžan navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve ter da sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Ugovor po izteku roka mora torej temeljiti na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, hkrati pa mora biti izkazano, da tega dejstva dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dejstvo, da je v verodostojni listini napačno naveden naslov prvotnega dolžnika, nedvomno ni nastopilo po izvršljivosti odločbe in kljub pritožbenim trditvam dolžnikov, da so šele kasneje pri pregledu dokumentacije, ko so že poravnali del terjatve, ugotovili, da je faktura nepravilna, ne kaže na to, da dolžniki tega dejstva brez svoje krivde niso mogli uveljavljati v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 5. 2004. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo ugovor dolžnikov z dne 20. 4. 2010 kot ugovor po izteku roka, saj so v njem dolžniki navajali, da je prišlo do zastaranja terjatve, ker je od njene zapadlosti preteklo že več kot 10 let. Take ugovorne trditve dolžnikov je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo z razlogi, ki jih je zapisalo v prvem odstavku na četrti strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Teh njegovih zaključkov pa dolžniki s pritožbo ne izpodbijajo. Prav tako dolžniki v pritožbi niso navedli nobenih dejstev, s katerimi bi argumentirano izpodbijali odločitev sodišča prve stopnje pod tretjo točko izreka izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče glede tega dela izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje opravilo le uradni preizkus po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ter pri tem ugotovilo, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ni bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami dolžnikov glede dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov v znesku 918,94 EUR, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se te navedbe ne nanašajo na nobeno izmed odločitev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo z izpodbijanim sklepom (temveč se očitno nanašajo na odločitev v zadevi In 61/2004, o kateri pa se ne odloča v tem pritožbenem postopku), zato se glede njihove utemeljenosti ni opredeljevalo.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.