Jedro

Za ugotovitev obstoja predikatnega (predhodnega) kaznivega dejanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja (pridobitev denarja, ki je predmet nadaljnjega pranja s kaznivim dejanjem) ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec, temveč zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojena T. I. in M. A. spoznalo za kriva storitve vsakega enega nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po petem in prvem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi z določenima kaznima enega leta zapora in preizkusnima dobama treh let. Odločeno je bilo, da se po prvem odstavku 96. člena KZ obsojenemu T. I. odvzame znesek 636,64 EUR, obsojenemu M. A. pa znesek 516,00 EUR. Oškodovani A. S., A. Š. in N. d. d., so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obsojenega M. A., ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljal kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je predlagal, da se jo zavrne.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista opredelila.

6. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej poudariti, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Poleg tega je v petem odstavku 420. člena ZKP določeno, da se sme vložnik zahteve sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP le v primeru, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjeval, da je izpodbijana sodba brez razlogov, ker ni obrazloženo, zakaj obsojenčev zagovor ni bil sprejemljiv, niti kateri izvedeni dokazi so ga ovrgli in naj bi bila zato storjena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. To stališče je v zahtevi utemeljevano z analizo obsojenčevega zagovora, njegovim skladnim izpovedovanjem ves čas postopka, skladnostjo zagovora s kopijami elektronske pošte z dne 28., 29. in 31. 1. 2008, s pogodbo o sodelovanju s podjetjem L. in z obsojenčevim preverjanjem podatkov za to podjetje na spletni strani preko iskalnika Google ter z oceno, da je poslovanje preko zbirnega računa „cash pooling“ povsem običajna poslovna praksa. Vendar pa so te navedbe iz zahteve po vsebini le ponujanje drugačne ocene obsojenčevega zagovora in navedenih dokazov, kar pomeni (nedovoljeno) uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba pa ima sicer jasno razvidne razloge, zakaj obsojenčev zagovor ni bil sprejet, saj so ga ovrgli prav tisti dokazi, ki jih je sodišče v obrazložitvi ocenilo kot sprejemljive (zlasti in še posebej sodba sodišča prve stopnje na str. 12 in 13 obrazložitve, sodba sodišča druge stopnje pa v točkah 8 do 11 obrazložitve).

8. Vložnik zahteve je nadalje zatrjeval kršitev kazenskega zakona s povzemanjem dokazov o načinu kontaktiranja obsojenca s predstavnikom podjetja L., D. K., z obliko in vsebino sklenjene pogodbe o sodelovanju s podjetjem L., s preverjeno vsebino dejavnosti tega podjetja, z dejstvom, da je obsojenec oče treh otrok in da je sodelovanje s podjetjem L. prekinil takoj, ko je posumil, da gre za nelegalno dejavnost in nato organom pregona nudil vse potrebne podatke. Zaradi navedenih razlogov naj obsojenec ne bi mogel niti moral vedeti, da gre za nelegalno dejavnost, sodišče druge stopnje pa se do vseh teh navedb, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, ni opredelilo in je s tem podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. ZKP. Vendar pa povzete navedbe zahteve v ničemer ne utemeljujejo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč gre ponovno za (nedovoljeno) uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, na kar je sodišče druge stopnje v okviru tega preverjanja tudi ustrezno odgovorilo, kot je pojasnjeno že v predhodni točki.

9. V zahtevi se tudi v nadaljevanju uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ko se: - (ponovno) izpostavlja običajnost poslovanja preko elektronske pošte in na ta način sklenjene pogodbe obsojenca s podjetjem L.; - oporeka stališču sodišča druge stopnje glede višine in pomena pridobljene provizije ter njenega vpliva na izrek kazenske sankcije; - sklicuje na številčnost istovrstnih spletnih goljufij in „sofisticiranost“ tovrstnih prevar, ki ji je nasedel tudi obsojenec ter izpostavlja opozorila iz časopisja, opozorila banke Sparkasse na svoji spletni strani in izpovedbe prič, zaposlenih na NLB, o številčnosti tovrstnih primerov, kar vse naj bi izkazovalo, da obsojencu ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti. Zato je neutemeljeno stališče zahteve, da naj bi iz vsega navedenega izhajala kršitev kazenskega zakona, ker da dejanje ni kaznivo dejanje, niti da ni podana krivda obsojenca, saj želi zahteva s ponujanjem ponovne, drugačne ocene navedenih dokazov doseči le sprejem drugačnega dokaznega zaključka o (ne)obstoju kaznivega dejanja oziroma o obsojenčevem subjektivnem, krivdnem odnosu do dejanja.

10. V zahtevi se še zatrjuje, da pri obravnavanem kaznivem dejanju ni izkazan eden izmed zakonskih znakov in sicer, da denar, ki je bil predmet tega kaznivega dejanja, izvira iz (predhodnega) kaznivega dejanja. O tem naj razlogi izpodbijane sodbe ne bi navajali ničesar, predvsem pa ne, katero naj bi bilo to kaznivo dejanje, s katerim bi naj bil ta denar pridobljen, niti se ne navaja pravna opredelitev tega dejanja, ne po domačem ne po tujem kazenskem zakonu, poleg tega pa ni navedeno, kdo naj bi to dejanje storil, kdaj in kje, ter ali je bil v zvezi s tem izveden kazenski postopek in kdo obsojen. Glede na to, da izpodbijana sodba nima razlogov o navedenih „odločilnih dejstvih“ naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar je zahteva tudi v tem pogledu neutemeljena, pri čemer je treba najprej poudariti, da bi izostanek zakonskega znaka pri opisu obravnavanega kaznivega dejanja lahko predstavljala kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in ne zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Sicer pa ima izpodbijana sodba o tem zakonskem znaku dovolj razlogov (prvi in drugi odstavek na strani 11 in prvi odstavek na strani 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 6. točka obrazložitve sodišča druge stopnje), kjer je dovolj natančno opredeljeno in ugotovljeno ravnanje sicer neznanega storilca, ki je z vdorom v sistem „Klik NLB“ omogočil dostop do računov oškodovancev ter prenakazilo njihovega denarja na račun obsojenca (kot je sicer opisano v točki II./1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje). Navedena ugotovljena dejstva tako povsem utemeljujejo že v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje nezakonite pridobitve denarja oškodovancev z njihovih bančnih računov. Opisan je namreč način storitve (z vdorom v sistem „Klik NLB“), navedeni so konkretni računi oškodovancev, zneski odtegnjenega, prenakazanega denarja, kar v zadostni meri konkretizira ravnanje, ki je pomenilo, da je bil ta denar oškodovancem odvzet proti njihovi volji, z nepooblaščenim, torej nezakonitim dostopom do njihovih bančnih računov in prenakazilom na račun obsojenca, torej proti volji in brez vednosti oškodovancev. Na ta način je v opisu dejanja ustrezno opredeljena tudi protipravna prilastitev teh prenakazanih zneskov oškodovancev, saj ti s tem denarjem niso mogli več razpolagati, pač pa je bilo to omogočeno obsojencu, kar je tudi izvedel z nadaljnjim prenakazilom na račune v Ukrajino. V izreku sodbe sodišča prve stopnje opredeljen način pridobitve navedenih denarnih zneskov oškodovancev tako povsem zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka pridobitve denarja (ki je predmet nadaljnjega njegovega pranja) s kaznivim dejanjem, četudi ni to kaznivo dejanje določno pravno opredeljeno in poimenovano. V obravnavanem primeru opisani pridobitni način sicer kaže na izpolnjevanje objektivnih zakonskih znakov (tim. predikatnega) kaznivega dejanja - vdora v informacijski sistem po prvem odstavku 242. člena KZ, pri čemer za ugotovitev njegovega obstoja ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran storilec, temveč zadošča navedba, opredelitev, objektivnih dejstev njegove izvršitve (kot je navedlo že sodišče druge stopnje – točka 6. obrazložitve), medtem, ko je storitev časovno in krajevno v opisu dejanja dovolj določna.

11. Neutemeljena, sicer pavšalna ter povsem navržena in zato tudi nepreverljiva je navedba iz zahteve, da je bila obtožba prekoračena, ker „v tenorju obtožnih predlogov ravnanja in okoliščine, ki bi kazale na peti odstavek 252. člena KZ, niso opisane.“

12. Kolikor se vložnik zahteve zavzema za izrek ustrezne kazenske sankcije, zatrjujoč, da je izrečena pogojna obsodba glede na okoliščine in težo dejanja, minimalno provizijo, predhodno nekaznovanost, obsojenčevo sodelovanje z organi pregona ter družinske razmere, pretirana, pa spet uveljavlja nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo, saj se odločbo o pogojni obsodbi lahko izpodbija le v primeru, če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar pa se v tem delu niti ne zatrjuje.

13. Glede na vse navedeno, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitve kazenskega zakona, zahteva pa uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je bila na podlagi 425. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena.

14. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati na 500,00 EUR odmerjeno sodno takso.