Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bila odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba toženke št. ... z dne 11. 2. 2025 in odločba Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 23. 10. 2024 odpravita in se zadeva vrne toženki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Tožbo v delu, kjer tožnik zahteva priznanje pravice do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v šolskem letu 2024/2025 ter o odmeri in izplačevanju le‑te skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je s sklepom zavrglo (II. točka izreka), ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 13,14 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo (I. in III. točka izreka) je pritožbo vložila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava s tem, ko je pri mednarodnem tekmovanju "A." upoštevalo zgolj nagrade in ne tudi vsa podeljena priznanja. Prav tako ugotavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika, ki je v zadnji pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2025 navedel, da je prejel dve ločeni plaketi, kar še bolj jasno kaže na različnost dosežkov, torej zlato priznanje in plaketo o doseženem prvem mestu. Za potrebe postopka je bila predložena zgolj ena plaketa, iz katere jasno izhaja, da je bilo podeljeno zlato priznanje in hkrati prva nagrada, ki pa je ni mogoče enačiti s prvim mestom. Toženka je v predsodnem postopku upoštevala javno dostopne rezultate tekmovanja, iz katerih izhaja, da je prav vsak tekmovalec dobil priznanje, najboljši tekmovalci v posamezni kategoriji pa so prejeli tudi nagrade. Tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je nagrado oziroma priznanje prejelo več kot 20 % vseh tekmovalcev (solo kategorije in komorne skupine). Prav tako je nagrado oziroma priznanje prejelo več kot 20 % tekmovalcev, upoštevajoč zgolj 7 solo kategorij (kar sicer ni pravilno, vendar bi prav tako prišli do enakega zaključka). Toženka se pri tem sklicuje na določbe Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1)1 in Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (v nadaljevanju: Pravilnik).2 V zvezi z upoštevanjem podeljenih priznanj oz. nagrad pri preverjanju pogoja iz 7. alineje drugega odstavka 6. člena Pravilnika se samo priznanje šteje kot nagrada, kar izhaja iz smiselne uporabe četrtega odstavka 6. člena Pravilnika v povezavi s šestim odstavkom 5. člena Pravilnika (zlato priznanje šteje enakovredno za prvo nagrado, srebrno priznanje šteje za drugo nagrado). Sedma alineja drugega odstavka 6. člena Pravilnika kot pogoj določa, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin (ne glede na kategorijo). V tem primeru navedeni pogoj ni bil izpolnjen, saj je nagrade oz. priznanja prejelo več kot 20 % tekmovalcev. Sodišče pri tem navaja, da je tožnik prejel zlato priznanje in prvo nagrado, ki se uvršča med najvišja mesta na tekmovanju. Toženka poudarja, da so najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju urejena v tretjem odstavku 6. člena Pravilnika. Četrti odstavek 6. člena napotuje na 5. člen Pravilnika, ki pojasni, da sta zlato priznanje in prva nagrada pojmovno enakovredna in posledično tudi enako točkovana. V kolikor oseba prejme tako zlato priznanje kot prvo nagrado, se navedeno točkuje z 10 točkami (četrti odstavek 6. člena Pravilnika), najvišje mesto na mednarodnem tekmovanju pa z 20 točkami (tretji odstavek 6. člena Pravilnika). Sodišče omenjenega pri svoji odločitvi ni upoštevalo in se tudi ni opredelilo, zakaj meni, da navedena materialna podlaga v konkretnem primeru ni uporabljiva. Sodba tako nima razlogov glede odločilnih dejstev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo na mednarodnem tekmovanju "A." podeljenih manj kot 20 % nagrad in da je tožnik prejel zlato priznanje in prvo nagrado, ki se uvršča med najvišja mesta na tekmovanju. Pravilno je upoštevalo izpolnjevanje pogoja 20 % podeljenih nagrad, ne pa vseh podeljenih priznanj, kar napačno upošteva toženka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje (toženka zoper sklep ni vložila pritožbe) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča je zadostna in omogoča preizkus sodbe. Sodišče je tudi podrobno pojasnilo svoje stališče glede uporabe materialnih predpisov in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj ni upoštevalo določb Pravilnika, na katere se sklicuje toženka, neutemeljene.

7.Glede na pritožbene navedbe je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se kot izjemni dosežek pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do Zoisove štipendije upošteva tudi zlato priznanje in prva nagrada, ki jo je tožnik dosegel na mednarodnem tekmovanju "A.".

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da se je tožnik v času od 13. do 14. aprila 2024 udeležil mednarodnega tekmovanja "A.". Na tem tekmovanju je prejel zlato priznanje in prvo nagrado.

9.ZŠtip-1 v 21. členu določa, da je Zoisova štipendija namenjena dijakom in študentom kot spodbuda za doseganje izjemnih dosežkov in s tem ustvarjanje dodane vrednosti na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti. Glede na to, da je tožnik že imel pravico do Zoisove štipendije, ki jo je pridobil z odločbo št. ... z dne 29. 11. 2021, je moral za nadaljevanje prejemanja Zoisove štipendije izpolniti pogoje, kot so določeni v 23. členu ZŠtip-1. Uveljavljal je izjemni dosežek skladno s 24. členom zakona, kjer je urejeno, kaj šteje za izjemne dosežke. V 8. alineji prvega odstavka navedenega člena je določeno, da se za izjemne dosežke šteje tudi udeležba in najvišja mesta na mednarodnih tekmovanjih iz znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti ali umetnosti. V petem odstavku pa je določeno, da natančnejšo opredelitev in uveljavljanje izjemnih dosežkov s podzakonskim aktom določi minister, pristojen za delo. Navedeni člen odkazuje na uporabo določb Pravilnika, ki v prvem in drugem odstavku določa, kaj šteje za mednarodno tekmovanje. V 7. alineji drugega odstavka je določen pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju štejejo prvo do vključno tretje mesto, ki se točkujejo z 20 točkami. V četrtem odstavku je nadalje določeno, da se kot priznanje na mednarodnem tekmovanju šteje priznanje, primerljivo zlatemu ali srebrnemu priznanju iz šestega odstavka 5. člena, ki se točkuje z 10 točkami.

10.Za odločitev v tej zadevi je bila torej odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja med drugim zaslišalo tudi predsednika organizacijskega odbora omenjenega tekmovanja. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje. Za zlato priznanje je potrebno doseči več kot 90 točk. Samo za prva tri mesta znotraj zlatega priznanja pa so dodeljene nagrade. Tožnik je dosegel prvo nagrado, najvišje mesto v svoji kategoriji.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je pri mednarodnem tekmovanju "A." upoštevalo zgolj nagrade in ne tudi vsa podeljena priznanja. Kot izhaja iz izpovedbe zaslišane priče, je potrebno ločiti med priznanji in nagradami. Zlato priznanje je priznano kandidatom, ki dosežejo več kot 90 točk, srebrno priznanje tistim, ki dosežejo več kot 80 točk in bronasto priznanje tistim, ki dosežejo več kot 70 točk. Vsem pa je podeljeno priznanje za udeležbo na tekmovanju. Tožnik je dosegel 96 točk (priloga A/4 sodnega spisa) in na podlagi tega prejel zlato priznanje, ki je tudi pogoj za dodelitev nagrade. Nagrade so ključne pri odločanju, ali je izpolnjen pogoj, določen v 7. alineji drugega odstavka 6. člena Pravilnika, po katerem lahko nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev (v primeru tožnika gre za nastop posameznika, ne pa skupine). Sodišče je s tem v zvezi po podatkih, razvidnih iz knjižice organizatorja tekmovanja, ugotovilo, da je v solo kategoriji tekmovalo 121 tekmovalcev v sedmih kategorijah, podeljenih pa je bilo 21 nagrad. Iz objavljenih rezultatov pa izhaja, da je sodelovalo 113 tekmovalcev in bilo podeljenih 20 nagrad. V obeh primerih je odstotek podeljenih nagrad znašal manj kot 20 % (v prvem primeru 17,7 %, v drugem primeru pa 17,4 %). Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo vse tekmovalce, ki so nastopili v solo kategoriji, in glede na to, da odstotek podeljenih nagrad ni presegel 20 %, pravilno štelo, da je izpolnjen tudi pogoj, določen v 7. alineji drugega odstavka 6. člena (ostali pogoji niso bili sporni), torej da je šlo v tem primeru za mednarodno tekmovanje. Ključno je namreč, da se upošteva nagrade, ne pa priznanja.

12.Da gre za najvišje mesto na mednarodnem tekmovanju, pa izhaja iz prepričljive izpovedbe zaslišane priče, in sicer, da prva nagrada, ki jo je prejel tožnik, pomeni najvišje mesto v svoji kategoriji. Torej gre za najvišje mesto na mednarodnem tekmovanju, za katerega skladno s tretjim odstavkom 6. člena Pravilnika štejejo 1. do vključno 3. mesto. V tem primeru gre sicer za 1. nagrado, ki pa jo je šteti enako, kot če bi tožnik zasedel 1. mesto. Navedeno določbo je namreč potrebno tolmačiti glede na njen namen, torej da se 20 točk prizna vlagateljem, ki dosežejo najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju. Uporaba četrtega odstavka 6. člena za ta primer ni odločilna, kajti kot je že bilo pojasnjeno, ključna je nagrada, ne pa priznanje. Zlato priznanje je le pogoj za dodelitev nagrade.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 35/2014 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004.