Jedro

Zaposlovanje na črno je prepovedano. Za zaposlovanje na črno šteje, če delodalajec z upokojencem ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je A.A. z izpodbijano odločbo prepovedala opravljanje dela svetovanja in sestavljanja poročila za delodajalca - pravno osebo .... in odvetniki, o.p., d.o.o. (v nadaljevanju odvetniška družba-tožeča stranka), ker je zaposlen na črno.

2. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) dne 10. 8. 2016 ob 9.00 uri pri odvetniški družbi opravila nadzor dela in zaposlovanja na črno. Na podlagi razpoložljive dokumentacije in dejanskega stanja je ugotovila, da je A.A. v imenu in za račun odvetniške družbe opravljal delo, in sicer je dne 11. 12. 2015 sestavil in podpisal poročilo za A., v sporu med to A. ter družbo B., d.d.. Iz napisne table odvetniške družbe, ki je pritrjena ob vhodu v poslovne prostore, je razvidno, da A.A. za to družbo opravlja delo svetovalca. A.A., ki je upokojenec, je oče B.B., zakonitega zastopnika in lastnika odvetniške družbe, vendar pa s to družbo nima sklenjene pogodbe za opravljanje dela. S svojimi ugotovitvami je FURS seznanila tako A.A. kot tudi tožečo stranko, ki sta na zapisnik podala svoje pripombe.

3. FURS pojasnjuje, da se A.A. in tožeči stranki ne očita neupravičene uporabe imena v smislu naziva družbe, temveč nepravilnosti v navajanju imen odvetnikov, ki v tej družbi delajo. Med njimi je namreč naveden tudi A.A., ki pri tožeči stranki ni zaposlen. Meni, da sklicevanje A.A. in tožeče stranke, da je A.A. konkretno delo opravljal kot sorodstveno pomoč za svojega sina, v skladu z 9. členom ZPDZC-1, ni utemeljeno, saj dela ni opravljal zanj, pač pa za odvetniško družbo. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje obeh na določbo 17. člena ZPDZC-1, ki ureja kratkotrajno delo. Za kratkotrajno delo se šteje brezplačno opravljanje dela v mikro družbi z najmanj enim in največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši lastnika družbe. V postopku nadzora se A.A. niti tožeča stranka nista sklicevala na dejstvo, da bi naj A.A. opravljal tako delo, iz uradnih evidenc pa je razvidno, da odvetniška družba A.A. ni zavarovala za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni v skladu z določbo 17. člena ZPDZC-1. Ne glede na navedeno, pa odvetniška družba tudi sicer ni izpolnjevala pogojev za omogočanje kratkotrajnega dela, saj je bilo na dan inšpekcijskega pregleda pri njej zaposlenih 11 oseb. A.A. z odvetniško družbo nima sklenjene pogodbe za opravljanje dela, odvetniška družba pa ga tudi ni prijavila v zavarovanje za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Če delodajalec omogoči delo upokojencu, s katerim ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, se šteje, da je zaposlen na črno. FURS je torej ugotovila kršitev iz prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 in je zato A.A. prepovedala opravljanje dela svetovanja in sestavljanja poročila za odvetniško družbo ... in odvetniki, saj ga opravlja na črno.

4. A.A. in tožeča stranka sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbi, ki pa ju je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ), zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe. Pojasnjuje, da se z razlogi, ki jih je prvostopenjski organ navedel v obrazložitvi svoje odločitve, strinja. A.A. je za odvetniško družbo sestavil in podpisal poročilo za A., ni pa imel za opravljanje tega dela sklenjene pogodbe, niti ga delodajalec ni prijavil v socialna zavarovanja, kar pomeni, da je delo opravljal na črno. Sklicevanje A.A. in tožeče stranke na določbo 9. člena ZPDZC-1 po presoji drugostopenjskega organa ni utemeljeno, saj A.A. ni opravljal dela za svojega sina, pač pa za pravno osebo, to je odvetniško družbo. Poročilo je bilo namreč sestavljeno v imenu te družbe, enako pa izhaja tudi iz elektronskega sporočila ene do zaposlenih, ki je naslovniku napisala, da poročilo pošilja po odredbi tožnika. Po presoji drugostopenjskega organa tudi ni mogoče slediti pojasnilom A.A. in tožeče stranke, da je ime A.A. na napisni tabli odvetniške družbe navedeno kot ime ustanovitelja te družbe, saj je na tej tabli naveden kot svetovalec, tabla pa daje strankam informacije o družbi in ljudeh, ki tam delajo. Prvostopenjski organ tudi ni navajal, da naj bi A.A. opravljal delo za plačilo, pač pa je ugotovil, da za opravljanje dela ni imel pravne podlage, kot to določa 5. člen ZPDZC-1. 5. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in izpostavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je imelo za posledico, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb 9. in 17. člena ZPDZC-1. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

6. V tožbi izpostavlja, da je intenca zakonodajalca preprečevanje dela na črno ter zagotovitev poštenega in transparentnega plačila vsem zaposlenim, ni pa njegov namen sankcionirati občasnih nasvetov A.A. kot ustanovitelja odvetniške pisarne B.B., ki je njegov sin in tudi iz razloga, ker za svetovanje ni prejel nobenega plačila. V konkretnem primeru je treba uporabiti določbo 17. člena ZPDZC-1 in prisotnost A.A. pri odvetniški pisarni šteti kot kratkotrajno delo in s tem izjemo od dela oziroma zaposlovanja na črno. A.A. namreč v okviru takega dela z življenjskimi nasveti pomaga sinu B.B., ki je od njega prevzel odvetniško družbo, kar je dopustno tako na podlagi 9., kot na podlagi 17. člena ZPDZC-1. 7. Tožeča stranka meni, da je treba upoštevati tudi naravo odvetniškega dela, ki je osebno in je zato nekaj običajnega, da oče sinu B.B., kot edinemu družbeniku in direktorju odvetniške družbe, svetuje. A.A. v odvetniški družbi nima pisarne in delovnih sredstev, kar pomeni, da nima na razpolago osnovnih delovnih pogojev za opravljanje dela, pomoč in svetovanje pa je nudil neposredno B.B.. Ker v tem načinu pomoči niso podani bistveni elementi pogodb, to je opravljanje dela za plačilo, odvetniška družba ni smela skleniti pogodbe s tožnikom. Pogodba o zaposlitvi po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), podjemna pogodba in pogodba o občasnem opravljanju dela, na podlagi katere delo opravljajo upokojenci, namreč zahtevajo, da delavec opravlja vnaprej točno določeno delo, ki je časovno predvidljivo in proti plačilu. A.A. pa takega dela ne opravlja. Zgolj dejstvo, da je njegovo ime navedeno na napisni tabli odvetniške družbe ne predstavlja dokaza, da opravlja delo svetovanja v smislu določb ZDR-1, gre pa za ustanovitelja odvetniške pisarne, ki obstoji že od leta 1977 dalje. Tudi drugod po svetu je tradicija, da stare odvetniške pisarne uporabljajo imena svojih ustanoviteljev, oziroma da v njih opravljajo delo.

8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da prereka navedbe tožnika, da vztraja pri razlogih iz obeh odločb ter da sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

Glede glavne obravnave Sodišče je v predmetni zadevi, skladno z določili Zakona o upravnem sporu (51. čl ZUS-1) in določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja, razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 2. 3. 2021, na katerega pa ni pristopil zakoniti zastopnik družbe B.B., kljub ustrezno opravljeni vročitvi.

10. Sodišče šteje, da glede na to, da je bila Odvetniška družba ... in odvetniki, katere zakoniti zastopnik je B.B., v vabilu, ki ga je prejela že 1. 2. 2021, kar je več kot 30 dni pred obravnavo, jasno poučena, da se bo na naroku za glavno obravnavo izvajal dokaz z zaslišanjem stranke, in da je lahko stranka, ki bo na glavno obravnavo prišla, na njej zaslišana, čeprav druga stranka na glavno obravnavo ne bo prišla, opravičilo, ki ga je odvetniška družba sodišču posredovala zgolj nekaj dni pred obravnavo, brez ustreznih dokazil, neustrezno. Zaradi navedenega sodišče tudi razloga, da mora odvetniška družba na nujno poslovno pot v ... (brez ustreznih dokazil), ni štelo za opravičljiv in utemeljen razlog in je tako obravnavo izvedlo, predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika na naroku pa zavrnilo.

Glede ugovora pravne narave

11. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo izpostavila ugovor pravne narave, ki je bil podan v smislu, da sodišče zadeve (torej tožbe, ki jo vložila sama tožeča stranka) ne bi smelo obravnavati, ker je prekršek (storjen 11. 12. 2015) zastaral, kakor tudi, da bi moralo sodišče iz tega razloga vrniti že plačano globo.

12. Sodišče pri navedenem pojasnjuje, da gre pri obravnavi dela na črno na podlagi določil ZPDC-1, za tako imenovani dvotirni postopek, katerega del poteka po upravni poti, drugi del pa po prekrškovni poti. Zakon namreč vsebuje tako določila o nadzoru (poglavje III), ki sodi v polje upravnega nadzora, kakor tudi kazenske določbe (poglavje IV), ki sodijo v polje prekrškovnega odločanja.

13. Tako je bil v predmetni zadevi opravljen inšpekcijski nadzor, zaradi katerega je vložena predmetna tožba, istočasno pa je bil zaradi zaznanih kršitev sprožen tudi prekrškovni postopek, v katerem je bila pravni osebi Odvetniški družbi ... in odvetniki in odgovorni osebi B.B. izrečena globa v višini 5.000,00 eur za pravno osebo in 500,00 eur za odgovorno osebo B.B., s pravnomočno sodbo v zadevi ZSV 219/2017 z dne 27. 8. 2018 (kot izhaja iz predloženega spisovnega gradiva)1. 14. Predmet spora v predmetni tožbi je presoja zakonitosti izdanega upravnega akta odločbe o prepovedi opravljanja dela na črno z dne 27. 9. 2016 in ne ugotavljanje odgovornosti za prekršek. Sodišče tako ni pristojno za odločanje o prekršku po določilih ZPDC-1 in Zakona o prekrških (ZP-1), temveč po določilih 2. člena ZUS-12, saj gre v predmetnem postopku in upravnem sporu za odločanje sodišča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika3, za presojo zakonitosti izdanega katerega tožeča stranka izpodbija s predmetno tožbo.

15. Sodišče lahko v upravnem sporu presoja le tisto sporno razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga v posameznem primeru obravnava, kar pomeni, da je mogoče odločati le o tistih vprašanjih in razmerjih, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe sploh odloči. V predmetnem primeru gre za presojo sodišča o zakonitosti izdanega akta pri izvrševanju upravne funkcije, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in ne za odločanje o morebitni odgovornosti za prekršek, ki je del kaznovalnega prava in v pristojnosti rednih sodišč. Iz navedenega sledi, da v predmetnem postopku ni mogoče odločati o prekršku in njegovem morebitnem zastaranju.

16. Glede na dejstvo, da pa ima sodišče v spisovnem gradivu tudi sodbo rednega sodišča iz zahteve za sodno varstvo in glede navedb tožeče stranke na obravnavi, da je prekršek zastaral, saj je bil storjen dne 11. 12. 2015, tudi absolutno, in še ni bil postopek pred tukajšnjim sodiščem končan, sodišče na tem mestu pripominja, da navedeno ne drži, saj tako iz spisovnega gradiva, kakor tudi iz zaslišanja priče A.A. na obravnavi izhaja, da je bila v prekrškovnem postopku A.A. izdana sodba v okviru podane zahteve za sodno varstvo, zoper katero po takrat veljavnih določilih ZP-1 ni bilo pritožbe in je tako postala pravnomočna. Tako ne držijo navedbe tožeče stranke (na obravnavi in v pripravljalni vlogi predloženi na obravnavi), ki je tožbo sama vložila, da iz tega razloga sodišče predmetne tožbe4 (ker ni podana pravnomočnost in izvršljivost odločbe) ne bi smelo obravnavati. Odgovornost za prekršek je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo še pred potekom zastaralnega roka5, pri čemer izvrševanje izrečene globe, v skladu z določili 202. člena ZP-1 po izdaji pravnomočne sodbe, poteka po davčnih predpisih za katere pa glede izvrševanja veljajo daljši zastaralni roki6. 17. Za zastaranje pravice do izterjave sporne globe je odločujoč datum pravnomočnosti odločbe, od katere je začel teči dveletni relativni in štiriletni absolutni rok po določilih ZP-1, v nadaljevanju pa je po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel teči petletni relativni oziroma desetletni absolutni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, saj 44. člen ZP-1 določa, da se izvrševanje nadaljuje po davčnih predpisih. Glede na navedeno, tako ni potekel rok za začetek izvrševanja sankcije po 44. členu ZP-1, prav tako pa navedeno ne vpliva na postopek v predmetni zadevi.

18. Glede na vsebino pripravljalne vloge tožeče stranke (1. 3. 2021) predložene na glavni obravnavi, pa je očitno, da tožeča stranka zamenjuje postopek o prekršku in tožbo v upravnem sporu, saj gre ravno zaradi tako imenovane dvotirnosti za dva različna postopka, in sicer prekrškovni postopek in inšpekcijski postopek, katerega predmet presoje je v tem upravnem sporu.

K točki I izreka:

19. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj temelji na ustrezno ugotovljenem dejanskem stanju v upravnem postopku ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tožnikov očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično zmotni uporabi materialnega prava. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

20. Kljub navedenemu pa je sodišče, skladno z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS, razpisalo in izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče A.A. in B.B. kot zakonitega zastopnika tožeče stranke. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

21. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo v listine, ki so bile pridobljene v okviru ugotovitvenega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe. Zaslišalo je tudi pričo A.A., medtem ko je dokaz z zaslišanjem B.B. zavrnilo, saj je štelo, da je izvedba tega dokaza po vsebini zaslišanja priče A.A., in drugih izvedenih dokazih nepotreben in ne bi več v ničemer bolj razjasnilo dejanskega stanja.

22. Tožeča stranka je na glavno obravnavo pristopila po pooblaščenki, zakoniti zastopnik B.B. pa na narok ni pristopil, niti ni podal ustreznega opravičila za lastno odsotnost. Sodišče je po zaslišanju priče A.A. in po vpogledu v vse listine upravnega in sodnega spisa, še posebej v Poročilo z dne 11. 12. 2015, kjer je podpisnik A.A. (katerega je kot avtentičnega tudi potrdil) ter v račun Odvetniške družbe ... in odvetniki, ki je bil izdan na podlagi navedenega poročila številka 15-001377 z dne 30. 12. 2015 ter pravnomočne sodbe ZSV 219/2017 z dne 27. 8. 2018 ugotovilo, da je tožena stranka dejansko stanje pravilno ugotovila.

23. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po določbi 5. člena ZPDZC-1 je zaposlovanje na črno prepovedano. Za zaposlovanje na črno šteje, če delodajalec: omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj; omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja; z upokojencem ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela; omogoči delo dijaku ali študentu v nasprotju s predpisi, ki urejajo občasno ali začasno delo dijakov in študentov; nezakonito zaposli državljana tretje države. Ne glede na določbo 3. člena ZPDZC-1, ki prepoveduje delo na črno, pa se kot tako delo ne štejejo: sosedska pomoč, sorodstvena pomoč, nujno delo ter humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo; ne glede na določbo 5. člena tega zakona, ki prepoveduje zaposlovanje na črno, pa se kot tako zaposlovanje ne štejejo: kratkotrajno delo, nujno delo ter humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo (prvi in drugi odstavek 7. člena ZPDZC-1).

24. Med strankama ni sporno, da je A.A. dne 11. 12. 2015 za odvetniško družbo sestavil in podpisal poročilo za A., in sicer v sporu te univerze s B., d.d, kar je na obravnavi tudi sam potrdil. Sporno tudi ni, da je A.A. upokojen, da je bil pred tem lastnik odvetniške družbe, ki jo je prenesel na svojega sina B.B., ter da je ta sedaj lastnik odvetniške družbe in njen direktor, kar prav tako izhaja iz pričevanja A.A..

25. Tožeča stranka tudi ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da A.A. kot upokojenec z odvetniško družbo nima sklenjene pogodbe za opravljanje začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, da z odvetniško družbo tudi nima sklenjene kakšne druge pogodbe za opravljanje dela, in da ga ta družba ni zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, kar je prav tako na obravnavi potrdil A.A..

26. Med strankama pa je sporno ali lahko delo, ki ga je opravljal tožnik, štejemo za delo iz 9. in 17. člena ZPDZC-1, torej za sorodstveno pomoč ter kratkotrajno delo, kar se ne šteje za delo na črno.

27. Po določbi 9. člena ZPDZC-1 se za sorodstveno pomoč šteje brezplačno opravljanje del in storitev, kadar jih posameznik opravlja za zakonca ali osebo, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, partnerja v registrirani istospolni skupnosti ali za osebe, s katerimi je v sorodstvu v ravni vrsti ali stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ter v sorodstvu po svaštvu do vštetega drugega kolena. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je tožnik opravljal delo svetovanja in sestavil poročilo za odvetniško družbo in ne za njegovega sina B.B.. Sodišče verjame, da je, glede na naravo odvetniškega dela, razumljivo in logično, da tožnik, ki je bil ustanovitelj odvetniške družbe, brezplačno svetuje svojemu sinu, ki je družbo prevzel in nanj prenaša svoje izkušnje, vendar pa v spornem primeru ni svetoval in sestavil poročilo za sina, pač pa za odvetniško družbo (kar nedvomno izhaja vsebine glave predmetnega poročila), torej pravno osebo, ki je bilo kot je povedal pred sodiščem (str. 4 prepisa zvočnega posnetka) nadaljevanje več letnega zastopanja odvetniške družbe, pri čemer je A. izrecno želela, da je pod poročilom podpisan A.A., zaradi dolgoletnega zastopanja, poznavanja problematike in načina razmišljanja. Tožeča stranka in tudi priča A.A. ne oporekata ugotovitvi tožene stranke, da je bilo svetovalno mnenje sestavljeno v imenu odvetniške družbe, ter da je to razvidno tako iz vsebine tega mnenja, logotipa, kot tudi elektronskega sporočila, ki ga je zaposlena v tej družbi (C.C.) poslala naročnici A.. Dejstvo, da je B.B. sedanji lastnik odvetniške družbe, okoliščine in dejstva, da je A.A. mnenje izdelal za odvetniško družbo, torej pravno osebo in ne za svojega sina, ne spremeni. Sodišče zato zaključuje, da je ugotovitev tožene stranke, da v konkretnem primeru svetovanja in izdelave poročila ne gre za sorodstveno pomoč po 9. členu ZPDZC-1, pravilna. Nenazadnje je A.A. kot priča jasno povedal, da je šlo pri podpisu poročila za nadaljevanje več let trajajočega zastopanja, kar pomeni, da ravno iz tega razloga navedenega ni mogoče šteti kot zgolj sorodstvene pomoči. 28. Sodišče pa ne pritrjuje navedbam tožene stranke, da vlogo tožnika kot svetovalca v odvetniški družbi dokazuje napisna tabla. Napisna tabla je namreč namenjena zgolj informiranju strank, ne dokazuje pa dejanskega dela, ki ga opravljajo osebe, navedene na njej. Razumeti je tudi, da je na tabli odvetniške družbe ime A.A. kot ustanovitelja odvetniške družbe ....

29. Sodišče tako na podlagi zgoraj navedenih dokazov ugotavlja, da tožnikovega dela svetovanja in izdelave poročila za A. tudi ni mogoče šteti za kratkotrajno delo po določbi 17. člena ZPDZC-1. Po določbi prvega odstavka tega člena se za kratkotrajno delo šteje brezplačno opravljanje dela v mikro družbi ali zavodu z najmanj enim in največ 10 zaposlenimi ali pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga med drugim opravljajo starši lastnika ali solastnika mikro družbe ali zavoda ali samozaposlene osebe. Tožena stranka je izhajala iz predpostavke, da odvetniška družba ni mikro družba, ker zaposluje več kot 10 oseb, vendar pa taka razlaga ni skladna z določbo drugega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), po kateri je mikro družba tista družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril: da povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega deset, da čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000 EUR, in da vrednost aktive ne presega 350.000 EUR. Teh meril tožena stranka ni ugotavljala in zato možnosti, da bi bila odvetniška družba mikro družba ni mogoče z gotovostjo izključiti. Ne glede na to, pa je po presoji sodišča za presojo, ali gre v konkretnem primeru za kratkotrajno delo v smislu 17. člena ZPDZC-1, ključna določba šestega odstavka tega člena, ki določa, da mora biti oseba, ki opravlja kratkotrajno delo, zavarovana za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Tožeča stranka kot odvetniška družba, A.A. na tak način ni zavarovala, kar pomeni, da zaradi te pomanjkljivosti njegovega dela ni mogoče šteti za kratkotrajno delo po določbi 17. člena ZPDZC-1, kot to zatrjuje v tožbi.

30. Pri navedenem sodišče še pripominja, da pisarna in miza, kot bi jo po navedbah tožeče stranke moral imeti A.A., kolikor bi šlo za opravljanje dela ( še manj pa za družinsko pomoč), nista elementa delovno pravnega ali drugega pogodbenega dela, ki bi ga skladno z zakonom lahko opravljal A.A.. Navedena dejstva niso niti elementi pri ugotavljanju dela na črno. Se pa sodišče strinja s tožbenimi navedbami, da je bil namen zakonodajalca pri sprejemanju ZPDZC-1 in preprečevanju dela na črno, zagotoviti pošteno in transparentno plačilo zaposlenim delavcem. Kljub vsemu pa navedeno ne pomeni, da vsi ostali, ki se znajdejo v procesu opravljanja dela, četudi samo svetovalnega, ne rabijo spoštovati določil predmetnega zakona, glede obveznosti, ki jih ta nalaga.

31. Na podlagi vsega navedenega sodišče povzema, da je A.A. za odvetniško družbo opravljal delo svetovanja in izdelave poročila v primeru A. brez ustrezne pravne podlage in s tem delo na črno. Kot je sodišče že navedlo, razume, da se tožnik, kljub upokojitvi, še vedno angažira v odvetniški družbi, katere ustanovitelj je in jo je prevzel njegov sin, vendar pa bi lahko to opravljal le, kolikor bi imel z odvetniško družbo sklenjeno ustrezno pogodbo v skladu z zakonom, ki ureja trg dela in to ne glede na to ali bi za tako delo prejemal plačilo ali ne. Sodišče tudi verjame navedbam priče A.A., da za predmetno delo ni prejel nobenega plačila, vendar so za izpolnitev znakov dela na črno izpolnjeni drugi elementi ( kot je določeno v 3., 4. in 5. členu ZPDZC-1), kot je v sodbi ZSV že v postopku o prekršku ugotovilo redno sodišče. 32. Sodišče tako na podlagi vsega zgoraj navedenega zaključuje, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožniku, na podlagi 19. člena ZPDZC-1, prepovedala opravljanje dela na črno, utemeljena ter je zato tožnikovo tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Predhodno je bila pravni osebi ... in odvetniki in odgovorni osebi, s strani prekrškovnega organa Finančne uprave RS, izdana odločba o prekršku DT 71011-3331/2016-9 ( 10-560-06) z dne 21.7. 2017. 2 1. člen ZUS-1, prvi odst. - V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu, samo če tako določa zakon. 3 2. člen ZUS-1, drugi odst. - Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. 4 Tožeča stranka je tista, ki lahko poda morebiten umik tožbenega zahtevka pred Upravnim sodiščem. Sodišče v upravnem postopku ne more postopka ustaviti, kot je to mogoče v postopku o prekršku pred rednim sodiščem pri obravnavi prekrška. 5 Postopek pa je tekel zoper odločbo o prekršku in ne zoper odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. 6 Zakon, ki ureja davčno izvršbo, torej ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena ZDavP, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (146. člena ZDavP-2). Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo potrebno določeno terjatev plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru pa teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).