Jedro

Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložiti konkreten izračun neupravičenega odjema električne energije, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje (omejevalce toka, obratovalne ure ter način upoštevanja že izmerjenih vrednosti električne energije) in relevantna določila Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe zgolj s citiranjem relevantnih določil SPDO ne zadošča. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije za energijo št. 451-19/2018-28/628 z dne 2. 7. 2019 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice z dne 16. 8. 2017 v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije na merilnem mestu ... (1. točka izreka), tožnici naložila plačilo računa št. 71158 z dne 14. 7. 2017 iz naslova neupravičenega odjema električne energije, ki ga je za družbo A. d.o.o. izstavil njen pooblaščeni izvajalec B. d.d. v roku 30 dni od dneva dokončnosti odločbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka) ter zavrnila zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je B. d.d. toženki posredovala zahtevo tožnice, ki je v sporu z distribucijskim operaterjem družbo A. d.o.o. zaradi plačila računa iz naslova neupravičenega odjema električne energije na merilnem mestu .... Toženka se sklicuje na tožničine navedbe iz zahteve, v katerih je navedla, da je inšpektor preveril stanje porabljene električne energije neupravičeno, da ni ugotovil pravega stanja, da ob preverjanju stanja na števcu ni bil prisoten lastnik nepremičnine, da tožnica ni izvedla posega v električni števec, da je obračun domnevno neupravičeno porabljene električne energije nerazumljiv, ter da ni upoštevana povprečna poraba elektrike, ki na tožničinem naslovu znaša približno 30,00 EUR mesečno. Toženki je zato predlagala, da izpodbijani račun razveljavi oziroma podrejeno, da ji obračunan znesek odpiše v sorazmernem deležu. V postopku je družba A. d.o.o. podala pisno pojasnilo, iz katerega izhaja, da je B. d.d. pri kontroli merilnega mesta evidentiral neupravičen poseg v merilno priključno omarico, z odstranitvijo plomb s pokrova priključnice na električnem števcu na predmetnem merilnem mestu, ter da od takrat ni seznanjen z novimi dejstvi.

3. Toženka navaja, da je izvedla ustno obravnavo dne 27. 11. 2018, kjer je bilo ugotovljeno, da je omarica sedaj pod ključem, ter da tožnica še ni poravnala računa, ki je predmet spora. Ugotavlja, da je zahteva tožnice v zvezi s plačilom računa neutemeljena, zaradi česar je dolžna plačati račun št. 71158 z dne 14. 7. 2017 v višini 4.418,08 EUR. Sklicuje se na v relevantnem obdobju veljavni 57. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 126/07, 37/11,- Odl. US, 17/14, v nadaljevanju SPDO), ki določa pojem neupravičenega odjema električne energije in ugotavlja, da je nedvomno na objektu, ki je v lasti tožnice, prišlo do neupravičenega odjema po točkah b (odjem električne energije brez zahtevanih merilnih naprav) in c (z merilne naprave odstranjena varnostna plomba) 57. člena SPDO. Ob navedenem se sklicuje na ugotovitve v postopku, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnica odjemala električno energijo brez zahtevanih merilnih naprav, zaradi česar je bilo onemogočeno pravilno registriranje merilnih podatkov. Sklicuje se tudi na peti odstavek 57. člena SPDO, iz katerega izhaja, da sta za obveznosti glede neupravičenega odjema solidarno odgovorna imetnik soglasja za priključitev in dejanski odjemalec električne energije.

4. Nadalje je toženka ob sklicevanju na 57. in 58. člen SPDO ugotavljala še pravilnost obračunanega zneska za neupravičen odjem električne energije in ugotovila, da ker je tožnica električno energijo prevzela brez dogovorjene merilne naprave, je bil narejen izračun za obdobje od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017, pri čemer se je sklicevala na četrti odstavek 57. člena SPDO, po katerem mora uporabnik sistema v primeru, ko ni mogoče ugotoviti kdaj se je pričel neupravičen odjem, plačati neupravičen odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje dvanajstih mesecev.

5. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je družba A. d.o.o. na ustni obravnavi 27. 11. 2018 predložila dopis z dne 22. 6. 2017 in račun št. 59310, pri čemer ni znala pojasniti zakaj sta potrebna dva računa in dva dopisa. Naknadno naj bi sporočila, da je veljaven dopis z dne 14. 7. 2017 in račun št. 71158. Tožnica v tožbi povzame navedbe toženke iz izpodbijane odločbe v zvezi z neupravičenim odjemom električne energije in navaja, da je odločba neobrazložena, zaradi česar se tožnica do teh navedb ne more opredeliti. Sklicuje se na 240. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in navaja, da toženka ni upoštevala, da je potrebno pri solidarni odgovornosti ugotoviti odgovornost oziroma krivdo vsakega posameznika za točno določeno kršitev. Nadalje navaja, da se toženka ni v ničemer opredelila do njenih navedb, da tožnica sama ni nikoli posegala v merilno priključno omarico, saj je večkrat pojasnila, da v omarico ni posegala.

6. Tožnica meni, da gre v obravnavanem primeru za neenakopravno obravnavo strank postopka, saj se upošteva le zapisnik, ki ga naredi ena od strank postopka. Sama ni bila prisotna ob kontroli dne 14. 6. 2017, saj so kontrolo opravili sami delavci B. d.d. Ko je na objekt prišel njen partner C.C., pa je bil kontrola že zaključena, zaradi česar ni želel podpisati zapisnika. Sama ni opravila zamenjave varovalk, saj ima dostop do notranjosti le B. d.d., zato ne ve odgovora na vprašanje, kdo je posegal v električno omarico. Sama se z elektriko ne ukvarja, partner pa zamenja žarnico, kadar je to potrebno. Navaja, da toženka ni izkazala, da je tožnica opravila neupravičen poseg v merilno priključno omarico.

7. Navaja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe glede pravilnosti obračuna električne energije pavšalna, saj gre le za prepise zakonskih določil, zaradi česar se do nje ni mogoče opredeliti. Ob tem opozarja, da je izrecno oporekala načinu izračuna električne energije, saj ni obrazloženo na kakšen način je družba A. d.o.o. izračunala 11,50 kW, zakaj naj bi neupravičen odjem predstavljal 16,1 kW, če naj bi šlo za 2x20A, prav tako naj ne bi bilo razvidno, koliko naj bi znašala dejanska že obračunana moč. Iz obračuna tudi ni odšteta izmerjena, že obračunana količina električne energije. Meni, da je bil račun št. 71158 izdan neutemeljeno, da višina še zdaleč ni izkazana, ter da bi bilo treba izkazati dejansko in resnično škodo, ne pa zahtevati nerealne zneske, ki nimajo dejanske osnove in predstavljajo zlorabo instituta odškodnine, kar ni sprejemljivo in ni v skladu z določili Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Poleg navedenega navaja, da je nesprejemljivo, da je tožnici poleg neupravičenega odjema električne energije zaračunana še dodatna mesečna poraba v višini 368,17 EUR. Ob tem se sklicuje na povprečno mesečno porabo družine v enodružinski hiši, ki znaša od 50 do 70 EUR. Navaja, da ni nikogar oškodovala, zaradi česar niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti in ni podlage za izdajo računa. Zaradi navedenega zatrjuje kršitev osnovnih ustavnih pravic in pravic iz EKČP. Predlaga, da se jo zasliši kot pričo, kakor tudi njenega partnerja C.C., kateremu je v celoti poznana situacija glede objekta, električne omarice in porabe električne energije. Ker bi morala toženka njeni zahtevi ugoditi, meni, da je upravičena tudi do povrnitve stroškov upravnega postopka. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka je na tožbo odgovorila in v celoti prerekala navedbe tožnice v tožbi ter vztrajala pri navedbah v izpodbijani odločbi. Navaja, da je bil v obravnavani zadevi na podlagi ogleda ugotovljen odjem električne energije brez zahtevanih in dogovorjenih merilnih naprav, pri čemer tožnica ni z ničemer dokazala, da do prepovedanega posega ni prišlo. Navaja, da za neupravičen odjem odgovarjata tako imetnik soglasja za priključitev, kot dejanski odjemalec električne energije solidarno, pri čemer je tožnica nedvomno dejanski odjemalec električne energije na predmetnem naslovu. V zvezi s tožbenim ugovorom neobrazloženosti glede pravilnosti izračuna navaja, da je bil izračun narejen pravilno. Navaja, da je na vprašanja tožnice v zvezi s konkretnim izračunom že odgovorjeno v dopisih z dne 19. 11. 2018 in z dne 25. 1. 2019 ter dokumentu B. d.d. z dne 16. 6. 2017. Navaja, da se tožnica po podani obrazložitvi glede konkretnega izračuna ni več sklicevala na nejasnost obračuna, temveč je le navajala, da ker ni posegala v elektro omarico, družba A. d.o.o. nima interesa, da bi ji karkoli zaračunala. Toženka se sklicuje na obrazložitev obračuna električne energije iz dopisov z dne 19. 11. 2018 in z dne 25. 1. 2019 in pojasni sam izračun neupravičenega odjema električne energije.

9. Stranka z interesom, družba A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo vztrajala pri navedbah iz upravnega postopka in predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino zahtevo z dne 16. 8. 2017 v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije in tožnici naložila v plačilo račun št. 71158 z dne 14. 7. 2017 v višini 4.418,08 EUR.

12. Tožena stranka je na podlagi 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) odločila v sporu med tožnico kot uporabnico sistema (tj. odjemalko električne energije) in operaterjem v zvezi z obračunanim zneskom za neupravičen odjem električne energije. Pravno podlago obravnavanega primera predstavljajo SPDO, ki v prvem odstavku 57. členu določajo, da se kot neupravičen odjem šteje: - če je uporabnik priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi, niso pa izpolnjeni pogoji za zasilno ali nujno oskrbo, - če uporabnik odjema električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov, - če je z merilnih naprav odstranil varnostno plombo, - če se uporabnik svojevoljno priključi na omrežje, - če uporabnik da netočne podatke za določanje odjemne skupine. Iz četrtega odstavka 57. člena SPDO izhaja, da če ni mogoče ugotoviti, kdaj se je začel neupravičeni odjem, mora uporabnik plačati neupravičeni odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje dvanajstih mesecev nazaj od dneva ugotovitve neupravičenega odjema. V 58. členu SPDO pa je določen način ocenitve električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema, kadar v primerih iz 57. člena SPDO ni mogoče zanesljivo ugotoviti drugih podatkov. Iz 2.a točke 58. člena SPDO izhaja, da se za uporabnike na nizki napetosti, če merilne naprave niso registrirale vse odvzete električne energije, količina električne energije določi tako, da se obračunsko moč, ki jo določa zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka in napetosti 230 V, množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer: v mesecih od 1. oktobra do 31. marca 200 ur/mesec, v mesecih od 1. aprila do 30. septembra 130 ur/mesec. Iz točke 2.d 58. člena SPDO pa izhaja, da če je bilo posegano na napravo za omejevanje toka ali na registracijo moči, se moč določi tako, da se upoštevajo nazivni toki, ki ustrezajo vrsti in prerezu vodnikov, po katerih je bil ta odjem izveden. Iz 58. člena SPDO tudi izhaja, da se pri določitvi količin neupravičenega odjema električne energije in moči od vrednosti, določenih po tem členu, odštejejo izmerjene vrednosti.

13. Sodišče ugotavlja, da je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s pravilnostjo izračuna neupravičenega odjema električne energije povzela zgoraj citirana določila 57. in 58. člena SPDO ter ugotovila, da je obračunani znesek izračunan pravilno. Navaja, da ker je bila električna energija prevzeta brez zahtevane merilne naprave, je bil tožnici narejen izračun za obdobje od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017, ter da je B. d.d. pravilno upošteval omejevalce toka in obratovalne ure, zaradi česar naj bi bila tožničina zahteva neutemeljena.

14. Sodišče pritrjuje tožbenim ugovorom tožnice, da izpodbijana odločitev v zgoraj navedenem delu glede pravilnosti obračuna neupravičenega odjema ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev v citiranem delu namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

15. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja stranke v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložiti konkreten izračun neupravičenega odjema električne energije, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje (omejevalce toka, obratovalne ure ter način upoštevanja že izmerjenih vrednosti električne energije) in relevantna določila SPDO. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe zgolj s citiranjem relevantnih določil SPDO ne zadošča. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter tudi konkretno poda dokazno oceno oziroma svojo presojo okoliščin.

16. Sodišče še dodaja, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo oziroma s sklicevanjem na dopise, ki so bili tožnici posredovani v upravnem postopku, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.

17. V skladu s povedanim dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijani del odločbe pa tudi nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP). Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

18. Po povedanem je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Odločba je nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

19. V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

20. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).