15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. 903/2001 z dne 8. 5. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 415/96 z dne 8. 3. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče, sklicujoč se na stališče sodne prakse iz leta 1987, kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice. Pritožnica je kot tožeča stranka med drugim izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, ki je priznalo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje sodbe dalje in ne od vložitve tožbe dalje, kot jih je zahtevala pritožnica.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi ponavlja svoje navedbe iz pritožbe, pri čemer uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. in 23. člena Ustave. Meni, da bi bilo oškodovancem enak ekonomskopravni položaj glede na različno trajanje postopka mogoče zagotoviti le s priznanjem procesnih obresti od priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva vložitve tožbe dalje. Ob tem dodaja, da sodna praksa v pravnem redu Republike Slovenije ni pravni vir, za prevzem sodne prakse iz bivše države SFRJ pa ni pravne podlage. Sodna praksa, sprejeta maja 1987, po oceni pritožnice v spremenjenih pravnoekonomskih razmerah z nižjo inflacijo tudi ni več ustrezna, primerjalna evropska ureditev pa naj bi oškodovancem priznavala procesne obresti od priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo od vložitve tožbe dalje.

Pritožnica poudarja, da so sodišča pri sojenju vezana le na Ustavo in zakon. Pri tem se sklicuje tudi na 277. in 324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), po katerih dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonsko določene zamudne obresti. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 2. člena Ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država. Oškodovanci naj bi bili namreč v okoliščinah sedaj veljavne sodne prakse prikrajšani kar dvakrat, tako pri obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo kakor tudi zaradi očitnega zniževanja višine priznanih odškodnin, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti. Takšna praksa naj bi favorizirala odškodninske zavezance, ki naj bi imeli v takšnih okoliščinah interes zavlačevati postopke. Obstoječa sodna praksa, kot je bila uporabljena v njenem primeru, naj bi tako tudi objektivno zavirala uveljavitev pravice do hitrega sojenja iz 23. člena Ustave, kar je hkrati tudi nepravično.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi, zlasti ko se sklicuje na določbe 277. in 324. člena ZOR, uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Zgolj dejstvo, da pritožnica s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Za kršitev tega načela bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Člen 125 Ustave sodniku ne preprečuje, da bi zakonske določbe razlagal tudi s pomočjo stališč, kakršna so se oblikovala npr. v teoriji ali sodni praksi. Stališče sodišča v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje sodbe dalje, ki temelji na ustaljeni sodni praksi, namreč ne izključuje upoštevanja sprememb razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja. Zato so pritožničini očitki, da sodišče na podlagi tega stališča favorizira zavezance, očitno neutemeljeni. Z zatrjevanjem, da so zaradi takšnega stališča, postopki dolgotrajnejši, pa ni mogoče utemeljevati, da je odločitev po vsebini napačna.

5.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

6.Kolikor pa pritožnica uveljavlja, da je v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, prišlo do kršitve njene pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave), ji Ustavno sodišče pojasnjuje, da je z odločitvijo Okrajnega sodišča v Celju v obravnavani zadevi dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena navedena ustavna pravica, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnica v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpane vse oblike pravnega varstva, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger