Jedro

Toženka, ki je zaslišanje priče A.A. predlagala, upoštevaje 152. člen ZPP predhodno sama krije s tem povezane stroške.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je dolžna toženka priči A.A. plačati stroške prihoda na sodišče dne 28. 10. 2020 v višini 26,86 EUR v roku 8 dni.

2. Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je bila med pravdnima strankama dne 22. 2. 2021, ko sta podpisali zapisnik, sklenjena sodna poravnava. Dne 23. 2. 2021, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, je bil postopek že končan in o stroških postopka pravnomočno odločeno. Stranki sta se s poravnavo dogovorili o plačilu stroškov postopka, in sicer se je toženka zavezala le-te plačati v višini 658,80 EUR. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških, ki so nastali tri mesece prej, pri čemer stranki zanje sploh nista vedeli, sodišče prve stopnje pa je bilo z nameravano sodno poravnavo seznanjeno že dne 3. 2. 2021 na podlagi dopisa toženke. Narok za glavno obravnavo je bil razpisan za dne 28. 10. 2020, pri čemer je sodišče prve stopnje narok neutemeljeno preklicalo. Odvetnik B.B. ni predložil nobenega dokaza, da je okužen s korona virusom, niti ga sodišče prve stopnje na predložitev dokaza ni pozvalo, tožnik pa je za zastopanje pooblastil odvetniško družbo, pri kateri je zaposlena tudi odvetnica C.C.. Sodišče prve stopnje je obvestilo o preklicu vročilo Državnemu odvetništvu RS, ne pa toženki, se pa vročitev zastopniku šteje za vročitev stranki. Naložilo ji je, da o preklicu naroka obvesti priči A.A. in D.D.. Sodišče prve stopnje je tisto, ki vabi priče, zato bi jih bilo dolžno o preklicu naroka obvestiti samo. Obveznosti obvestiti o preklicu naroka ne more zakonito prenesti na stranko oziroma njenega zastopnika. Zastopnik toženke razpolaga le z naslovom prič, ne pa drugimi osebnimi podatki. Sodišče prve stopnje bi lahko štelo, da s kontaktnimi podatki vseh prič razpolaga tožnik. Glede na dejstvo, da razlog za preklic naroka za glavno obravnavo izvira iz sfere tožnika, bi bilo edino pravilno, da bi se breme obveščanja o preklicu naroka prevalilo nanj. Zastopnik toženke je takoj obvestil toženko, ki očitno priče o preklicu ni obvestila. S tem je storil vse, kar je lahko, da bi bila priča o preklicu obveščena. Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje povračilo potnih stroškov priče naložilo v plačilo toženki. Ravnalo je nezakonito, ker sklepa ni izdalo, preden je bil postopek končan. Stroški priče so pravdni stroški, o katerih se odloča skupaj z odločitvijo, s katero se postopek konča. Postopek se je končal s sodno poravnavo, s katero sta stranki uredili medsebojna razmerja in v kateri je določeno, da druga do druge nimata nobenih zahtevkov več. Sodišče prve stopnje bi moralo o povračilu stroškov priče odločiti ob upoštevanju 156. člena ZPP, ki ureja načelo krivde. Krivda, da so stroški priče nastali, je na strani tožnika, saj je zaradi njegovega prepoznega obvestila o okužbi s korona virusom prišlo do tega, da se priče o preklicu naroka ni obvestilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilo stroškov prihoda na sodišče priči A.A. naloži tožniku, toženki pa prizna utemeljeno priglašene nadaljnje stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo vsa za odločitev bistvena dejstva, predvsem dejstvi, da je toženka zaslišanje priče A.A. predlagala in da je priča dne 28. 10. 2020, ko je bil vabljen na zaslišanje, pristopil na sodišče, ker očitno s preklicem naroka ni bil seznanjen. Izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7. Toženka, ki je zaslišanje priče A.A. predlagala, upoštevaje 152. člen ZPP predhodno sama krije s tem povezane stroške. Na podlagi te določbe je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, kar je pravilno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge za preklic naroka, vročanje obvestila o preklicu, obveščanje sodišča prve stopnje o nameravani sodni poravnavi, sklenitev sodne poravnave (pri čemer je šlo za sklenitev sodne poravnave na podlagi četrtega in ne drugega odstavka 307. člena ZPP; sodišče prve stopnje pa je toženko že v elektronski pošti z dne 16. 2. 2016 obvestilo, da je priča A.A. priglasil stroške, o katerih še ni bilo odločeno) in podobno, za odločitev niso bistvene in se pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne opredeljuje.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki se ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).