Jedro

Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil premeščen v drug zavod.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi odločil, da se tožnika do 11. 10. 2022 premesti iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljevanju ZPKZ Koper) v Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (v nadaljevanju ZPKZMZ Celje). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik odvisen od prepovedanih drog in vključen v nadomestno terapijo. V času bivanja v priporu se je samopoškodoval, bil hospitaliziran ter se je zapletel v več konfliktov s soobsojenci in zaposlenimi v zavodu. Razlog za premestitev je v boljši kadrovski zasedenosti zapora v Celju, kjer se bo tožnik hitreje in lažje vključil v obravnavo odvisnosti od prepovedanih drog in se hitreje vključil v delo, za katerega izkazuje interes ter tako izpolnjeval osebni načrt na teh področjih, iz plačila za delo pa bo lahko plačeval stransko denarno kazen. Prav tako je predmetna premestitev obsojenca, upoštevaje zgoraj navedeno, utemeljena tudi iz razloga lažjega vzdrževanja reda in discipline v zavodu Koper.

2. Pritožba tožnika je bila s strani toženke zavrnjena kot neutemeljena.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter meni, da je odločbo treba odpraviti, ker je nezakonita ter je v nasprotju s materialnimi predpisi, prav tako je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Opozarja, da v času izdaje nezakonite odločbe osebni načrt tožnika še ni bil izdelan. Opozarja, da ga je toženka premestila v zavod, ki ima statistično gledano 4x večje deleže samopoškodb jetnikov od zavoda v katerem je bil tožnik, ob tem pa ga je, ne glede na tožnikovo konfliktnost, namestila v zavod, ki izvede na nivoju celotne države kar 40 % premestitev zaradi razloga groženj sojetnikov. Tožnik se je tudi po izvršitvi nezakonite odločbe soočil z grožnjami zoper življenje vse na podlagi dejstva, da je romske nacionalnosti. Tožnik tako ne izpolnjuje niti enega od navedenih pogojev za namestitev v Celjski zavod, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga njeno odpravo in zahteva povračilo stroškov.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi ter izpostavlja, da je podlaga za premestitev Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Navodilo pa zavezuje pristojna sodišča kako ravnati v postopkih pošiljanja oseb na prestajanje kazni, v ničemer pa ne zavezuje toženke. Prav tako se ne strinja s pavšalnimi navedbami tožnika glede statističnih podatkov, ki se nanašajo na delež samomorilne ogroženosti, delež premestitev zaradi groženj drugih obsojencev ter težav s prepovedanimi drogami.

5. Toženka je nadalje sodišče obvestila, da je bil tožnik z odločbo št. 720- 599/2023/2 z dne 11. 4. 2023, dne 14. 4. 2023 premeščen v Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ Ljubljana) in tako v predmetni zadevi ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo. Navedeno pisanje je bilo vročeno tožniku, ki pa v zvezi s tem ni podal drugačnih informacij.

**K I. točki izreka**

6. Tožba ni dopustna.

7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

9. V zvezi z izpodbijano odločbo št. 720-1458/2022/2 z dne 29. 9. 2022 s katero je bil tožnik premeščen iz ZPKZ Koper v ZPKZMZ Celje je ugotoviti, da ni več aktualna za tožnika, ker je bil tožnik z odločbo št. 720-599/2023/2 z dne 11. 4. 2023 premeščen v ZPKZ Ljubljana. Ker je tožnik torej ne prestaja več kazni v Celju, ugoditev njegovi zahtevi ne bi pomenila za tožnika več pravne koristi, saj je bil premeščen v Ljubljano in tako nima interesa za upravni spor in je glede tega potrebno iz teh razlogov tožbo zavreči. 10. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

11. Toženka je z dopisom z dne 19. 4. 2023 sodišče obvestila, da je bil tožnik z odločbo št. 720-599/2023/2 z dne 11. 4. 2023, dne 14. 4. 2023 premeščen v ZPKZ Ljubljana. Navedeno pisanje je bilo vročeno tožniku, ki pa v zvezi s tem ni podal drugačnih informacij.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik več ni na prestajanju zaporne kazni v Celju. To po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil premeščen v drug zavod.1

13. V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijano odločbo toženke lahko zagotovljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega zahtevka ni postavil. Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik je tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, ki predstavlja tisto, kar želi s tožbo doseči. Sodišče ne sme mimo izražene volje tožnika samovoljno zaključiti, kakšen je njegov zahtevek. Sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe tudi ni dolžno presojati, ali lahko odloči, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, saj ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svoj tožbeni zahtevek spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči.2 Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe, ki jo je vložil v predmetni zadevi, ni spremenil v ugotovitveno tožbo, ne glede na to, da je bil po vložitvi svoje izpodbojne tožbe premeščen v drug zapor.

14. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 15. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe več ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

**K II. točki izreka:**

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018. 2 Ta stališča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.