Jedro

Pritrditi je treba reviziji, da je sodišče druge stopnje pri zvišanju odškodnine očitno v premajhni meri upoštevalo okoliščino, da je bil tožnik že obsojen na daljšo zaporno kazen, katero je več kot tri leta prestajal. Poleg časa trajanja pripora, ki ga poudarja sodišče druge stopnje, je pri odmeri odškodnine odločilna intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin zaradi samega prestajanja pripora in zaradi posledic, ki jih ima pripor na tožnikove odnose s svojci in drugimi v okolju, v katerem živi. Pri tem pa tožnikove predkaznovanosti ni mogoče zanemariti.

Izrek

1./ Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. 2./ Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3./ Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 32.664,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 460.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila. Tožnikov tožbeni zahtevek glede plačila nadaljnjega zneska 2.040.000,00 SIT s pripadki je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 44.966,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje delno ugodilo in prisojeni znesek zvišalo na 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila in naložilo tožniku povračilo pravdnih stroškov v znesku 20.823,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožniku pritožbene stroške v znesku 5.645,00 SIT s prip. Prisojena glavnica se nanaša na odškodnino za negmotno škodo, ki je nastala tožniku zaradi pripora v dolžini 115 dni v času trajanja kazenskega postopka, ki se je končal z oprostilno sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnik in tožena stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, kolikor je bila z njo njegova pritožba zavrnjena. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine v premajhni meri upoštevalo, da je bil tožnik v postopku zaradi suma kaznivega dejanja ropa, za katero je zagrožena visoka zaporna kazen. Zato je tožnik skoraj obupal in napravil samomor. Izgubil je tudi obrt. Tožnik šteje, da mu gre celotna zahtevana odškodnina in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Podrejeno predlaga, da sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da odškodnino zniža na 460.000,00 SIT s prip. in tako vzdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine nepravilno uporabilo določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje ni upoštevalo subjektivne okoliščine na strani tožnika, da je bil predkaznovan. Enotno zaporno kazen 3 leta in 9 mesecev zapora je prestajal v letih 1986 - 1989. Prizadetost dobrega imena in časti ni enaka, kot če tožnik še ne bi bil kaznovan. Zlasti pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo objektivnih meril, to je razmerij med posameznimi stopnjami prestanih duševnih bolečin in višinami denarnih odškodnin, ki se dosojajo. Tožniku prisojeni znesek presega pojem pravične odškodnine.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka na revizijo tožene stranke ni odgovorila. Tožena stranka pa predlaga zavrnitev revizije tožeče stranke, pri čemer poudarja, da je tožnikov strah ob zagroženi kazni že sodišče prve stopnje primerno ovrednotilo. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejetih revizijah ni izjavilo.

Revizija tožene stranke je utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik v teku kazenskega postopka K 391/92 zaradi kaznivega dejanja ropa, katerega je bil pravnomočno oproščen, v priporu od 26.6.1992 do 19.10.1992 (skupaj 115 dni). V priporu je psihično trpel zaradi visoke zagrožene kazni, tako da je v obupu celo razmišljal o samomoru. Življenjski pogoji so bili v priporu manj ugodni kot na prestajanju kazni, kjer je bil tožnik v času od leta 1986 do 1989. Zaradi pripora je tožnika pustilo dekle, s katero je hodil šest let, poslabšali pa so se tudi tožnikovi odnosi z materjo. Razen tega je tožnik izgubil obrt in ostal brez sredstev za preživljanje. Tudi po končanem priporu je bil tožnik nervozen in je iskal zdravniško pomoč pri psihiatru. Pri določanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih mora sodišče upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Tako individualizirana odškodnina pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretna določena odškodnina tudi ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Revizijsko sodišče je prišlo do zaključka, da v danem primeru na prvi stopnji prisojena odškodnina v znesku 460.000,00 SIT ustreza vsem navedenim kriterijem. Pritrditi je treba reviziji, da je sodišče druge stopnje pri zvišanju odškodnine očitno v premajhni meri upoštevalo okoliščino, da je bil tožnik že obsojen na daljšo zaporno kazen, katero je več kot tri leta prestajal. Poleg časa trajanja pripora, ki ga poudarja sodišče druge stopnje, je pri odmeri odškodnine odločilna intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin zaradi samega prestajanja pripora in zaradi posledic, ki jih ima pripor na tožnikove odnose s svojci in drugimi v okolju, v katerem živi. Pri tem pa tožnikove predkaznovanosti ni mogoče zanemariti. Če se vse omenjene okoliščine upoštevajo, zvišanje odškodnine na drugi stopnji ni bilo utemeljeno. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbo 200.čl. ZOR. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1.odst. 395.čl. ZPP).

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov pa je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 2.odst. 166.čl. ZPP.