Jedro

Višina škode, ki je toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožencev (opustitev nadzora nad delovanjem naprav reaktorja), ni bistvena, saj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delodajalca ni treba, da na podlagi kršitve za delodajalca sploh nastane škoda.

Četudi so tožniki še dva dni po storjeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja opravljali delo (ker jim tožena stranka za čas postopka odpovedi ni prepovedala opravljanja dela), to ne dokazuje, da niso bile podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek prvega tožnika J.G. za ugotovitev, da še vedno obstoji delovno razmerje med njim in toženo stranko, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 14. 4. 2009, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodje izmene OE Sintetične mase, mu za čas od 14. 4. 2009 dalje do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja (še posebej v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti), mu za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače in dodatke ter vselej odvesti prispevke in davke ter mu izplačati neto znesek in ostala nadomestila, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zapadlih zneskov do plačila in sicer tako, da tožniku od 15. 4. 2009 obračuna mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.486,37 EUR z vsemi dodatki ter mu na njegov bančni račun izplača mesečni neto znesek, vselej z ustreznimi uskladitvami, vselej z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v posameznem mesecu, vselej za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 5.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek drugega tožnika T.V. za ugotovitev, da še vedno obstoji delovno razmerje med strankama, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 4. 2009, ko mu je bila vročena izredna odpoved, temveč še traja, tako da je tožena stranka dolžna drugega tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto operaterja OE Sintetične mase, mu za čas od 2. 4. 2009 dalje do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače in dodatke in vselej odvesti prispevke in davke ter mu izplačati neto znesek in ostala nadomestila, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zapadlih zneskov do plačila in sicer tako, da tožniku od 2. 4. 2009 obračuna mesečno bruto nadomestilo plače v višini 1.188,00 EUR z vsemi dodatki ter mu na njegov bančni račun izplača mesečni neto znesek, vselej z uskladitvami, vselej z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu, vselej za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek drugega tožnika za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 5.000,00 EUR in zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek tretjega tožnika J.C. za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2009 nezakonita, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo vodje izmene v OE Sintetične mase. Zavrnilo je tudi zahtevek tretjega tožnika, da mu je tožena stranka od prenehanja delovnega razmerja dalje dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter tako od dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo ter ga prijaviti v zavarovanje in mu povrniti stroške postopka (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek četrtega tožnika J.S. za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2009 in za ugotovitev, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo vodje izmene v OE Sintetične mase, mu od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke, ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu povrniti stroške postopka (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zavrnilo pa je tudi podrejena zahtevka prvega in drugega tožnika J.G. in T.V. in še enkrat odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se prvi tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 22. člena Ustave RS, saj odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 25. člen Ustave RS, saj iz obrazložitve ne izhaja, na kakšni dejanski in pravni podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje je arbitrarna, ni je mogoče preizkusiti, zato je podana tudi kršitev 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Kršena je tudi določba 49. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do svobode dela, saj tožniku ni omogočeno opravljanje dela ter določba 33. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine (tožnik je prikrajšan za premoženjske pravice iz delovnega razmerja). V pisni obdolžitvi je bilo tožniku očitano, da naj bi zaradi očitanega ravnanja toženi stranki nastala premoženjska škoda v višini 75.000,00 EUR in da naj bi bila ogrožena varnost ljudi, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa teh očitkov ne vsebuje več. Očitek, da naj bi prvi tožnik iz malomarnosti kršil delovne naloge (brez nastanka škode ali ogrožanja varnosti) lahko predstavlja le navadno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa hujše kršitve, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je opisano kršitev štelo za hudo kršitev. Iz istega razloga je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v sodnem spisu. Tožena stranka bi lahko izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala le v primeru, če bi tudi po podanem zagovoru ocenila, da držijo njene navedbe v pisni obdolžitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že zaradi tega, ker v njej ni več očitkov o nastanku premoženjske škode in ogrožanju varnosti. Prvi tožnik je na to opozarjal že v tožbi, vendar pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je kršila določbe Konvencije MOD št. 158 in spremljajočega priporočila MOD št. 166 o pravici delavca do obrambe, saj so vse navedbe tožene stranke v pisni obdolžitvi in sami odpovedi pavšalne narave in niso z ničemer utemeljene ter niso podkrepljene z nobenim dokazom. Po podaji odpovedi pa delodajalec ne more dodatno utemeljevati odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do zagovora je, da je delavec seznanjen z obtožbo, to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da lahko pripravi svojo obrambo. Tožena stranka tožniku ni omogočila in zagotovila možnosti, da bi se lahko učinkovito pripravil na zagovor (ni predložila nobenih dokazov za svoje navedbe in očitke), zato je potrebno uporabiti analogijo v tem smislu, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ni omogočila zagovora in je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že zato, ker iz same odpovedi in njene obrazložitve sploh ne izhaja, katera pogodba o zaposlitvi se odpoveduje. Navedeno pa ne izhaja niti iz sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje sicer navaja, katera pogodba naj bi bila v veljavi v času odpovedi, vendar pa to ne pomeni, da je tožena stranka odpovedala navedeno pogodbo o zaposlitvi. Stranki sta imeli sklenjenih več pogodb o zaposlitvi, česar tožena stranka ni zanikala, zato tožnik ne ve, katera pogodba je odpovedana. Prvemu tožniku se očita, da naj bi kršil 32. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in 1. točko 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N. d.o.o. z aneksi (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), pri čemer tožnik ne ve, kje je bila podjetniška kolektivna pogodba objavljena, kako je bila sprejeta oziroma ali je bila sprejeta v skladu z veljavno zakonodajo. Tožnik sploh ni vedel, kakšne obveznosti iz naslova delovnega razmerja naj bi kršil, če pa delavec ni seznanjen z obveznostmi, tudi ne more odgovarjati za njihove kršitve. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanj, na kakšen način je sodišče prve stopnje štelo, da je bil tožnik seznanjen z določili podjetniške kolektivne pogodbe. Upoštevati pa je potrebno tudi sodno prakso, da je sodišče vezano na pravno kvalifikacijo očitane kršitve, kakršno je delodajalec podal v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz pisne obdolžitve ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku očitala, da bi dejanje storil malomarno, prav tako pa mu ne očita hude malomarnosti. Tožena stranka le navaja, da naj bi tožnik očitano dejanje storil iz navadne malomarnosti, zato ni izpolnjen osnovni materialni pogoj, da bi sodišče prve stopnje lahko potrdilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kvalifikacija očitanega ravnanja mora biti vsebovana že v pisni obdolžitvi. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bilo v pisni obdolžitvi očitano, da naj bi malomarno izpolnjeval delovne naloge vodenja, koordiniranja in kontroliranja dela delavcev in procesnih naprav reaktorja RK-90. Iz takšnega opisa ne izhaja, katerega delavca bi tožnik sploh moral koordinirati in kontrolirati, tega pa tožena stranka ni navajala niti v sodnem sporu. Prav tako iz pisne obdolžitve, izredne odpovedi in navedb v sodnem sporu ne izhaja, katere procesne naprave reaktorja RK-90 bi tožnik moral voditi, koordinirati in kontrolirati. Zaradi navedenega je ponovno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bilo očitano, da vse do 17. ure ni ugotovil, da mešalo reaktorja ni vklopljeno in da ne deluje ter da tožnik ob tej neskladnosti ni ukrepal. Tožena stranka ni pojasnila, na kakšen način bi tožnik moral ravnati, da bi bilo njegovo ravnanje pravilno, zato v tem delu izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Izredna odpoved se lahko poda le, če gre za hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v pisni obdolžitvi pa je tožena stranka ta pogoj utemeljevala s tem, da naj bi nastala premoženjska škoda in da naj bi bila ogrožena varnost ljudi. Tožena stranka ni dokazala obstoja premoženjske škode, tega pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Smola je bila predelana, zato toženi stranki ni nastala nobena premoženjska škoda. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede nastanka premoženjske škode. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, podrejeno pa tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede ogrožanja varnosti ljudi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izpovedbo direktorja tožene stranke, kar pa ne more predstavljati podlage za odločitev v tej zadevi. Sodišče se je nadalje sklicevalo tudi na izvedensko mnenje, da naj bi v identičnem primeru v letu 1997 v ZDA prišlo do eksplozije. Takšna pavšalna in v celoti nedokazana navedba izvedenca ne more vzdržati kritične presoje pritožbenega sodišča. Izvedenec ni naredil nobene primerjave med obema primeroma, prav tako ni imel vpogleda v nobene konkretne podatke in listine dogodka v ZDA, temveč je sklepal le na podlagi članka. Sodišče prve stopnje bi moralo z gotovostjo ugotoviti, da je v konkretnem primeru šlo za identičen primer. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je v reaktorju bil vgrajen sistem zalivanj in da bi takšen sistem lahko preprečil eksplozijo; da bi vgrajena varnostna blenda preprečila eksplozijo oziroma sploh ne bi bilo možnosti eksplozije in da bi sistem hlajenja preprečil eksplozijo tudi v primeru, če mešalo ne bi delovalo. Tudi tožnik je v svoji izpovedbi potrdil, da nevarnosti eksplozije ni moglo biti, saj se, v kolikor temperatura v mešalu doseže 55 stopinj, pristopi k hlajenju mešala z ledeno vodo. To se je takrat tudi zgodilo. Tudi direktor tožene stranke je potrdil, da konkretne nevarnosti za eksplozijo ni bilo in da se je za izredno odpoved odločil, ker bi hipotetično lahko prišlo do takšne nevarnosti. O teh izpovedbah sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj do eksplozije ni prišlo, če je obstajala nevarnost zanjo. Sodišče prve stopnje je zgolj nekritično sledilo pavšalni navedbi tožene stranke, da naj bi nevarnost obstajala. Sodišče prve stopnje tožniku očita, da je zanemaril tisto pazljivost, ki se pričakuje od vsakega človeka in opozarja na stališče, zavzeto v odločbi Pdp 146/2009 z dne 17. 9. 2009 o tem, da toženec, ki je ravnal na način, kot se pričakuje od povprečnega delavca (nasprotno ravnanje bi pomenilo hudo malomarnost), ne odgovarja za škodo, ki je bila delodajalcu povzročena, ker delavec pred uporabo ni pregledal stroja. Tožnik je ob prihodu na delovno mesto delo prevzel od prejšnje izmene. Prevzem izmene je potekal na usten način, delovanje reaktorja se je začelo v času prejšnje izmene. Tožena stranka tožniku očita, da ob prevzemu ni ugotovil, da mešalo reaktorja ni bilo vklopljeno. Tožnik je ob prevzemu izmene ravnal na način, kot je to delal že 20 let. Tožnik je bil dolžan spremljati delovanje več kot 30 naprav, zato se sprašuje, kako naj bi vse to fizično delal na terenu, po drugi strani pa je bil dolžan biti v komandnem prostoru, od koder pa ni bilo mogoče ugotoviti nedelovanja mešala v reaktorju RK-90. Sodišče prve stopnje je prezrlo navedbe izvedenca o tem, da je neobičajno, da so delavci morali delati na več reaktorjih hkrati. Izvedenec je neupravičeno izločil lokalni termodiagram, ki ne kaže nobenega odstopanja temperature. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bili vsi tožniki seznanjeni z navodili za varno delo pri sintezi LF-200NH, takšnih navodil v spisu tudi ni. Tožena stranka tožniku nikoli ni dala navodila, da je ob prevzemu izmene dolžan osebno preverjati delovanje mešala. Tožnik se je ob prevzemu izmene zanesel na prejšnjo izmeno na enak način, kot je to delal že 20 let. V 33-letni praksi tožnika se takšne primer še ni zgodil. Tožnik ni imel izkušenj, da bi se mešalo ustavilo ali da ne bi delovalo. Celoten dogodek bi bilo mogoče preprečiti, če bi tožena stranka v komandni prostor vgradila indikator delovanja mešala. Tožena stranka je bila pravočasno opozorjena na to hudo tehnološko pomanjkljivost. Pritožba opozarja na izpovedbo priče F.H. o neobstoju navodil za proizvodnjo smole LF-200NH in o tem, da iz toplotnega diagrama za mešalo RK-90 ne izhaja, da bi se (na tej podlagi) dalo ugotoviti, da mešalo ne dela. Tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Na neobstoj teh okoliščin kaže tudi dejstvo, da je tožnik enako delo opravljal še 14. 3. 2004 in 15. 3. 2009 (kršitev naj bi se zgodila 13. 3. 2009) in da mu je tožena stranka šele 16. 3. 2009 prepovedala opravljanje dela. Prvi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi drugi tožnik T.V. zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Tudi drugi toženec uveljavlja kršitev 22., 23., 25., 33. in 49. člena Ustave Republike Slovenije. Opozarja na razliko med očitki v pisni obdolžitvi z dne 16. 3. 2009 in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v kateri se tožniku ni več očitalo, da je zaradi njegova ravnanja toženi stranki nastala premoženjska škoda v višini 75.000,00 EUR in da naj bi bila ogrožena varnost ljudi. Takšen opis kršitve pa ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko govorili o hudi kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka bi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le v primeru, če bi po tožnikovem zagovoru ocenjevala, da držijo njene navedbe v pisni obdolžitvi. Sodišče prve stopnje se do teh ugovorov tožnika ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Z enakimi argumenti kot prvi tožnik tudi drugi tožnik uveljavlja kršitev pravice do zagovora ter kršitev določb Konvencije MOD št. 158 in spremljajočega priporočila MOD št. 166. Iz pisne obdolžitve, izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, katera pogodba o zaposlitvi se tožniku odpoveduje, saj sta stranki imeli sklenjenih več pogodb o zaposlitvi. Tožnik ni bil seznanjen z vsebino 119. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki naj bi ga s svojim ravnanjem kršil. Tožnik tako sploh ni vedel, kakšno obveznost iz naslova delovnega razmerja naj bi kršil, saj pisna obdolžitev in izredna odpoved v tej smeri nimata nobenih konkretnih navedb. Tožnik tudi ni bil seznanjen z obveznostmi, zato ne more odgovarjati za njihove kršitve. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, na kakšen način je sodišče prve stopnje štelo, da je bil tožnik seznanjen z določili kolektivne pogodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podrejeno pa zmotno uporabo materialnega prava. Tudi drugi tožnik ponavlja iste razloge glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot prvi tožnik, ker tožniku ni bila očitana krivdna oblika, to je, da bi očitano dejanje storil namerno ali iz hude malomarnosti. Sodišče ni upoštevalo določbe 113. člena ZDR o zaščiti sindikalnega zaupnika, čeprav drugi tožnik uživa imuniteto do 21. 3. 2013. Tožnik je ravnal v skladu z zakonom, saj ni povzročitelj samega dejanja, odgovornost je le sekundarna (vklop mešala bi morala opraviti prva izmena, tožnik dela le po navodilih nadrejenih). Tožniku je bilo očitano, da naj bi malomarno izpolnjeval delovne naloge nadzora in opravljanja procesnih naprav reaktorjev RK-90, pri tem pa ni navedeno, katere precesne naprave bi tožnik moral nadzorovati in upravljati in na kakšen način bi moral ravnati, da bi bilo njegovo ravnanje pravilno. Izpodbijane sodbe zaradi tega ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Drugemu tožniku je bilo v pisni obdolžitvi očitano, da vse do 17. ure ni ugotovil, da mešalo reaktorja ni vklopljeno in da ob tej neskladnosti ni ukrepal. Pri tem pa tožena stranka ni pojasnila, na kakšen način bi drugi tožnik moral ravnati, zato sodbe v tem delu ponovno ni možno preizkusiti. Tožena stranka je obstoj hude kršitve obveznosti v delovnem razmerju utemeljevala s premoženjsko škodo in ogrožanjem varnosti ljudi, izpodbijana sodba pa glede domnevne premoženjske škode nima nobenih razlogov. Tudi drugi tožnik glede nedokazanosti očitka o ogrožanju varnosti ljudi navaja iste razloge kot prvi tožnik. Drugi tožnik je ob prevzemu izmene ravnal na način, kot je to delal že pet let kot operater. Drugi tožnik je bil dolžan sprejemati delovanje naprav procesa, odnesti analizo v laboratorij, po navodilih tehnologa izprazniti vodo iz absorberja, dodajati ureo v RK-9, pripeljati trietilamin z viličarjem, zato se sprašuje, kako naj bi objektivno vse to delal oziroma, kako naj bi vse to fizično in na terenu preveril ob prevzemu izmene. Sodišče prve stopnje je prezrlo navedbo izvedenca, da je neobičajno, da so morali delavci delati na več reaktorjih hkrati. Izvedenec je tudi potrdil navedbe tožnika, da z vizualno kontrolo ni možno videti delovanje mešala v konkretnem primeru. Izvedenec je neupravičeno izločil lokalni termodiagram, saj je ta operaterju najbolj merodajen instrument za ugotavljanje poteka procesa. Tožnik ni bil seznanjen z navodili za varno delo pri sintezi LF-200NH. Tožena stranka drugemu tožniku nikoli ni odredila, da je ob prevzemu izmene dolžan tudi osebno preverjati delovanja mešala. Drugi tožnik se je zanesel, da je prejšnja izmena ob začetku kemijskega procesa preverila, da je tudi z delovanjem mešala vse v redu. Takšno ravnanje je bilo del stalne delovne prakse. Drugi tožnik ni imel izkušenj, da bi se mešalo ustavilo ali da ne bi delovalo, šlo je za izjemen primer, kakršen se v celotni zgodovini tožene stranke še ni zgodil, zato drugemu tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Tudi izvedenec je izjavil, da ravno zaradi dobre treniranosti delavcev ni prišlo do nekih nezgod. Tožena stranka bi dogodek lahko preprečila, če bi komandni prostor vgradila indikator delovanja mešala. Tudi drugi tožnik se sklicuje na izpovedbo priče F.H. in na to, da tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi bil zaradi ravnanja drugega tožnika moten delovni proces ali da bi bilo porušeno medsebojno zaupanje. Drugi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tretji tožnik J.C. in četrti tožnik J.S. uveljavljata pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da jima ni mogoče očitati hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene iz hude malomarnosti in da kršitev, ki se jima očita, tudi ni takšne narave, da bi bila lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki namreč ni nastala nobena posebna škoda, predvsem pa ni bila ogrožena varnost, kar je potrdil tudi izvedenec kemijske stroke. Obema tožnikova bi bilo mogoče očitati le navadno malomarnost, pa še to ne, saj tožena stranka ni poskrbela za varnost opravljanja delovnih nalog, tako da bi se lahko tožnika v celoti posvetila procesu sinteze smole. Tožnika sta imela več zadolžitev, zato nista mogla biti vseskozi prisotna pri reaktorju RK-90. Tudi izvedenec je izrecno poudaril, da bi moral en delavec stalno opravljati eno delo, to je kontrolirati delovanje reaktorja in da ne bi smel imeti drugih zadolžitev. Navedeno pomeni, da bi malomarnost lahko očitali kvečjemu toženi stranki, ki je delavcem, ki so opravljali tako zahtevno in nevarno delo kot je sinteza smole, naložila še dodatne zadolžitve na drugih lokacijah. Iz navodil za sintezo smole L-200NH ne izhaja, da bi bila pritožnika dolžna posebej kontrolirati proces sinteze. V navodilih je navedeno le, da se reakcijska zmes kontrolira vsake 4 ure. Proces kondenzacije se je začel okrog 12.25. ure, tožnika pa sta izmeno predala okoli 14. ure. Delovanje mešala je možno ugotoviti le vizualno, saj so delavci nosili zaščitne čepe v ušesih, s komandnega prostora pa tega tudi ni mogoče ugotoviti, saj delovanje mešala ni povezano z računalnikom. Delavci so toženi stranki sicer predlagali povezavo delovanja mešala z računalnikom, saj so se zavedali, da lahko pride do podobne situacije, kot se je zgodila 13. 3. 2009. Vsi tožniki so izpovedali, da toplotni termogram ni kazal nobenih posebnosti, to pa so potrdili tudi priči L.Š. in F.H.. Glede na to, da še dva delavca, ki sta opravljala enake naloge kot tožnika oziroma sta opravljala nadzor nad njunim delom, nista ugotovila nobenih posebnosti na toplotnem diagramu, tožnikoma ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj tudi navedena delavca nista ugotovila nobenih posebnosti oziroma odstopanj od normalnih okoliščin. Tožena stranka ni utrpela nobene materialne škode, saj se je šarža predelala in prodala, tožena stranka pa ni odgovorila na vprašanje, po kakšni ceni jo je prodala in koliko bi bila vredna prvotna smola, če bi bila uporabna. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbe niso utemeljene.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (pod pritožbo ni odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvi in drugi tožnik navajata, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih navedb o tem, da je bilo v obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je zaradi kršitev obeh tožnikov bila ogrožena varnost ljudi in je nastala materialna škoda, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tega očitka ni bilo več. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar pa navedena okoliščina sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je tisto, kar je navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v kolikor se tožnikom v odpovedi očita manj kot v obdolžitvi oziroma so obtoževalne okoliščine (višina škode, stopnja ogrožanja varnosti ljudi in premoženja) blažje, kot so bile v pisni obdolžitvi, je merodajno samo to, kar je navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Seveda pa se morata tako pisna obdolžitev kot odpoved nanašati na isti historični dogodek, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

V tej zvezi prvi in drugi tožnik tudi povsem zgrešeno uveljavljata obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi sodišče prve stopnje o vsebini obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali pa o vsebini izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajalo kaj drugega, kot pa je navedeno v obeh aktih. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, pritožba pa ga eksplicitno tudi ne navaja, temveč se zgolj neustrezno sklicuje na določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podobno neustrezno razumevanje, kdaj sploh gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kažejo nadaljnje navedbe prvega in drugega tožnika, da sta ti kršitvi podani, ker v obdolžitvi pred izredno odpovedjo, pa tudi v sami odpovedi, ni bilo konkretizirano, kaj bi tožnika morala kontrolirati in na kakšen način bi morala ravnati, da bi bilo njuno ravnanje pravilno. Navedeno bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le v primeru, če izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, torej če v razlogih izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo navedeno, kakšno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja sodišče prve stopnje šteje za dokazano. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanje so sicer morda res nekoliko skopi, vendar pa je izpodbijano sodbo glede tega vprašanja možno v celoti preizkusiti. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa velja vse, kar je bilo že zgoraj navedenega o neustreznem dojemanju obeh pritožnikov, kdaj sploh gre za to kršitev.

Iz povsem enakih razlogov je potrebno zavrniti pritožbeno zatrjevanje prvega in drugega tožnika, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nadalje podana zaradi tega, ker v obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bilo navedeno, kakšna stopnja krivde se jima očita. Izpodbijana sodba, pa tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi imata povsem jasne razloge, da so tožniki iz hude malomarnosti huje kršili pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V kolikor pa tožnik meni, da gre za bistvene kršitve določb postopka, storjene pri delodajalcu v „postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, pa je potrebno pojasniti, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zapisano, da navedene kršitve predstavljajo malomarno opravljanje delovnih nalog, ne da bi bilo pri tem izrecno navedeno, za kakšno stopnjo malomarnosti je šlo. Celo v primeru, če niti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo izrecno zapisano, da gre za hudo malomarnost (vendar pa izpodbijane izredne odpovedi takšno ugotovitev vsebujejo), bi bilo to še vedno mogoče ugotavljati v sodnem sporu v okviru presoje, ali so podani zakoniti razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tudi z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede izpovedb izvedenca, prvega tožnika in direktorja tožene stranke, da ni bilo konkretne nevarnosti za eksplozijo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje sprejema ugotovitev izvedenca, da je bila nevarnost nastanka eksplozije relativno majhna, saj so koncentracije reaktantov v proizvodni smole relativno nizke in je zato obvladljivost procesa večja. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpovedbo direktorja tožene stranke o tem, da bi v konkretnem primeru zaradi nekontroliranega postopka sinteze lahko prišlo do eksplozije, saj je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja očitno sprejelo mnenje izvedenca. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba ima razloge tudi o tem odločilnem dejstvu.

Povsem pavšalne so pritožbene navedbe o kršitvi kar šestih členov Ustave Republike Slovenije, ki določajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Določba 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic naj bi bila kršena, ker odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Pritožbi prvega in drugega tožnika v ničemer ne navajata, v čem naj bi se kazal ta odstop, pritožbeno sodišče pa takšnega odstopa tudi ne ugotavlja. Načelo enakega varstva pravic bi bilo kršeno, če bi sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih.

Pravica do pravnega sredstva, določena v 25. členu Ustave Republike Slovenije, naj bi bila kršena, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na kašni dejanski pravni podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne le, da je ta trditev protispisna, saj izpodbijana sodba glede vsakega od zakonskih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje oceno, ali je ta pogoj izpolnjen. Obrazložitev izpodbijane sodbe glede tega vprašanja je takšna, da omogoča preizkus pravilnosti odločitve, zato ustavna pravica obeh tožnikov do pravnega sredstva v ničemer ni bila kršena.

Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije naj bi bila kršena, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti. Pritožbi pri tem ne pojasnita, v čem naj bi bila arbitrarnost, zgolj dejstvo, da se tožnika ne strinjata z dejanskimi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje pa ne pomeni, da gre za arbitrarno odločitev.

Pravno povsem zgrešene so pritožbene navedbe o kršitvi svobode dela (49. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Z ustavo zagotovljena svoboda dela vsebuje tri samostojne pravice: pravico do proste izbire zaposlitve, pravico do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-271/95 z dne 15. 5. 1996 (Ur. l. RS, št. 27/96) navedlo, da ta ustavna norma ne zagotavlja trajnosti zaposlitve in še manj stalnosti zaposlitve na določenem delovnem mestu. V 66. členu Ustave RS določena obveznost države, da ustvarja možnosti za zaposlovanja in za delo ter da zagotavlja njuno zakonsko varstvo, pa pomeni, da se le z zakonom lahko določijo primeri in pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kar je bilo v tem sporu tudi upoštevano. Tožnikom je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z zakonom in na podlagi zakonskih določb. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije naj bi bila prvemu in drugemu tožniku kršena, ker sta prikrajšana za premoženjske pravice iz delovnega razmerja. Varstvo po 33. členu Ustave Republike Slovenije sicer res zajema tudi svobodo pridobivanja lastnine in pravico do zaupanja v pridobljene pravice v zvezi z lastnino, vendar pa to ne pomeni, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče odpovedati, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za takšno odpoved.

Pritožbeno stališče, da so izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite, ker ni jasno, katera pogodba o zaposlitvi je sploh odpovedana, bi bilo pravilno le v primeru, če bi tožniki dejansko za isto časovno obdobje imeli sklenjenih več različnih pogodb o zaposlitvi za različna delovna mesta. V resnici pa je za vsakega od tožnikov ob odpovedi veljala le ena pogodba o zaposlitvi, zato gre pri teh pritožbenih navedbah za sprenevedanje. Za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno, da se v odpovedi navaja, kdaj je bila odpovedana pogodba sklenjena in kakšno opravilno številko je nosila.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi opisov del in nalog za delovna mesta, ki so jih zasedali tožniki, pravilno ugotovilo, kakšne so bile njihove zadolžitve v delovnem procesu. Pravilno je tudi ugotovilo, da so vsi tožniki podpisali, da so seznanjeni z navodili za delo na obratu SM-FF DEL (priloga B/5), zato so neprepričljive pritožbene navedbe tretjega in četrtega tožnika, da s temi navodili nista bila seznanjena. Zmotno je prepričanje tožnikov, da bi morali imeti posebno navodilo, da med obhodom fizično kontrolirajo, ali mešalo deluje. Takšne navedbe so vsaj deloma v nasprotju z nadaljnjimi navedbami tožnikov, da so obhode redno opravljali. Nenazadnje je prvi tožnik J.G. ravno na takšnem obhodu ugotovil, da mešalo ne dela.

Na podlagi prepričljivega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožniki ob ustrezni skrbnosti, morali prej zaznati, da mešalo ne dela. Ni res, da bi bilo to mogoče ugotoviti le vizualno, s tem, da se delavec povzpne na podest in pogleda skozi posebno za to prirejeno okence. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da se je dalo tudi v komandni sobi s pomočjo termograma videti, da je nekaj narobe pri delovanju reaktorja in da ga je potrebno pregledati. Izvedenec je pri tem primerjal tudi nekatere druge termograme in ugotovil, da je bil le pri šarži 25 (to je šarža, pri kateri ni delovalo mešalo) termogram atipičen. Iz termograma, ki je atipičen, je razvidno, da je nekaj narobe in da do kondenzacije sploh ne bi moglo priti. Izvedenec je izrecno zatrdil, da se je tudi takrat, ko je delo prevzela druga izmena (v njej sta delala prvi in drugi tožnik) po diagramu dalo ugotoviti, da je nekaj narobe. Nenazadnje so delavci ob 14.33. uri začeli reagirati, ker je zelo nihala temperatura reaktorja, kar je zelo atipično. Bistvena je tudi ugotovitev izvedenca, da bi tako prva kot druga izmena morali intervalno preverjati stanje reaktorja, še posebno delovanje mešala, saj je mešanje bistveni element procesa.

Pritožba neutemeljeno graja, da izvedenec ni upošteval lokalnega termograma, ki se v spisu nahaja kot priloga B/20. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da tega ni upošteval zaradi tega, ker ima šarža, ki ni mešana, lahko različno temperaturo, kar pa iz tega diagrama ni vidno, saj ne sledi nihanju temperature v primerjavi z ostalimi senzorji.

Okoliščina, da so delavci predlagali takšno spremembo pri delovanju računalnika za vodenje sintez, da se bo na njem videlo delovanje mešala RK-90, tožnikov ne obvezuje dolžnosti, da v okviru dobre in običajne prakse, o kateri piše izvedenec v sklepnih ugotovitvah, preverijo delovanje mešala. Predlog za spremembe in dopolnitve na računalniku (priloga A/11) kaže, da so se tožniki zavedali, da zgolj s spremljanjem naprav v komandnem prostoru ni mogoče zaznati, ali mešalo deluje.

Dejstvo, da do takšnega primera v preteklosti še ni prišlo in da tožniki glede na dotakratno rutino na takšno možnost niso niti pomislili, ne pomeni, da tožniki v okviru nadziranja delovanja določenega sistema niso bili dolžni paziti tudi na to, ali mešalo deluje. Glede na ugotovitve izvedenca je očitno, da mešalo od začetka proizvodnje te šarže sploh ni bilo vklopljeno. Navedeno sicer res lahko kaže na večjo odgovornost obeh tožnikov iz prve izmene, vendar bi tudi prvi in drugi tožnik ob ustreznem opravljanju dela že prej morala ugotoviti, da mešalo ne dela.

Stališče izvedenca, da bi posamezen delavec stalno moral opravljati eno delo in ne bi smel imeti drugih obligacij na tem delovnem mestu, ne pomeni, da tretji in četrti tožnik ves čas od začetka sinteze smole tipa LF 200 NH v prvi izmeni pa do zaključka te izmene, prvi in drugi toženec pa od začetka dela v drugi izmeni do cca 17. ure brez svoje krivde niso mogli ugotoviti, da mešalo ne deluje.

Razlogi izpodbijane sodbe o nastanku škode so sicer res zelo skromni, saj sodišče prve stopnje zgolj povzema, kar je o tem navedeno v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa višina škode niti ni bistvena, saj so kršitve, ki so razlog za izpodbijanje odpovedi pogodb o zaposlitvi takšne, da je po presoji pritožbenega sodišča, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena tudi v primeru, če škode sploh ne bi bilo. Tožena stranka je še pred prvim narokom za glavno obravnavo navedla, da škoda znaša le 9.071,00 EUR, saj so po pridobitvi strokovnega elaborata šaržo, pri kateri mešalo ni delovalo, uporabili za izdelavo drugih smol. Pri tem ni bistveno, da poročilo o nastali škodi (priloga B/9) nosi datum 5. 5. 2009, kar je že po podanih odpovedih pogodb o zaposlitvi. Prepričljiva je navedba v tem poročilu, da navedeni znesek predstavlja stroške dodatnih razvojno raziskovalnih in marketinških aktivnosti v zvezi s tem, kako uporabiti nekvalitetni produkt, ki je nastal zaradi izrednega dogodka dne 13. 3. 2009. Protispisne so pritožbene navedbe, da naj bi iz izpovedbe priče F.H. izhajalo, da ni bilo navodil za proizvodnjo smole LF-200NH, saj ta priča kaj takšnega ni izpovedala. Nasprotno kot priča zaslišani tehnolog v enoti sinteze F.H. je izpovedal, da so bila za proizvodnjo tega izdelka, kot tudi za proizvodnjo ostalih izdelkov tipa 200, na razpolago konkretna navodila v računalniku in posebni mapi in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s temi navodili in s tem kako priti do njih.

Pritožbe neutemeljeno polemizirajo z ugotovitvami izvedenca o nevarnosti za nastanek eksplozije. Sodišče prve stopnje je sprejelo ugotovitev izvedenca o tem, da so koncentracije reaktantov v proizvodnji smole relativno nizke, da je obvladljivost procesa večja in verjetnost eksplozija relativno manjša, da pa je znana eksplozija iz leta 1997 ZDA, kjer je šlo za identičen primer kot pri toženi stranki. Ni bistveno, ali je grozila neposredna nevarnost za nastanek eksplozije, bistvena je ugotovitev, da je takšno možnost sploh obstajala. Sodišče prve stopnje je ugoditve izvedenca le na kratko povzelo, kar sicer povsem zadošča, vendar pa je potrebno opozoriti, da je izvedenec zelo prepričljivo pojasnil, da tudi vse okoliščine, na katere opozarjajo pritožbe, v celoti ne izključujejo nevarnosti eksplozije. Tako je izvedenec pojasnil, da meni, da bi sistem hlajenja preprečil eksplozijo, tudi če mešalo ne dela, da pa bi se nevarnost eksplozije povečala, če bi se zamudil reakcijski čas s hlajenjem vode.

Nemogoče je slediti pritožbenim navedbam, da je bila kršena pravica tožnikov do zagovora, ker je v pisni obdolžitvi bilo navedeno, da je nastala materialna škoda, ki po oceni znaša 73.000,00 EUR in da je bila ogrožena varnost ljudi, tega očitka pa ni v izpodbijanih izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi, temveč se v njih navaja, da je nastala materialna škoda, katere ocena pa še ni dokončno ugotovljena. V pisnih obdolžitvah pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki so hkrati vabilo na zagovor, je bilo povsem jasno zapisano, kaj se tožnikom očita, to je malomarno izpolnjevanje delovnih nalog, ker niso ugotovili, da mešalo reaktorja ni vklopljeno in da mešalo ne deluje ter da delavci ob tej neskladnosti niso ukrepali oziroma, da je tožnik J.G. to ugotovil šele ob 17.00 uri. Takšna opredelitev je tožnikom omogočila, da se v celoti realizira pravico do zagovora, celo več, podana je identičnost med opisom kršitve v vabilu na zagovor in v izreku izpodbijanih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi. Okoliščina, da je tožena stranka ugotovila, da škoda ne znaša toliko kot je prvotno ocenjevala, pa gre tožnikom kvečjemu v prid. Opustitev navajanja višine škode v izredni odpovedi ne pomeni, da je bila tožnikom kakorkoli kratena pravica do zagovora. Prav tako navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite. Osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR obstoj odpovednega razloga, določenega z zakona in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožnikom očitano opustitev pravilno opredelila kot odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, kar pomeni, da je bil podan z zakonom določen odpovedni razlog. V skladu s to določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugotovila, da so tožniki svoje obveznosti kršili iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, kdaj gre za hudo malomarnost, pritožbeno polemiziranje s tem stališčem pa je delno nerazumljivo, saj pritožba po eni strani graja stališče sodišča prve stopnje, kdaj gre za hudo malomarnost, hkrati pa kot pravilno ponavlja prav takšno definicijo. Sodišče prve stopnje hudo malomarnost pravilno opredeljuje kot zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. V konkretnem primeru pa je kot hudo malomarnost potrebno opredeliti zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od vsakega delavca, ki bi opravljal delo, kakršnega so opravljali tožniki.

Ob ugotovitvi, da ravnanje tožnikov oziroma opustitev dolžnega ravnanja pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niti ni bistveno, da ni možno preveriti, kaj pomeni sklicevanje izpodbijanih odpovedi na določbo 119. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, saj nobena od strank te pogodbe ni predložila in tudi ni predlagala izvedbe dokaza z vpogledom v to pogodbo. Podjetniška kolektivna pogodba je sicer vir materialnega prava, vendar mora biti pred tem predmet dokazovanja, saj te pogodbe (vsaj praviloma) niso objavljene v Uradnem listu in se morajo stranke zato nanje sklicevati in jih tudi predložiti, v skladu s pravili, ki veljajo za pravočasno predlaganje dokazov. Vendar pa za zakonitost izpodbijanih pogodb o zaposlitvi v celoti zadošča ugotovitev, da je podan zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Okoliščine in interese, zaradi katerih delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, je v izpodbijanih odpovedih prepričljivo pojasnila že tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bilo zaradi dogodka z dne 13. 3. 2009 utemeljeno porušeno zaupanje tožene stranke do tožnikov, ki jim je bila zaupana skrb za varnost ljudi, procesno opremo velike vrednosti ter za surovine in končne izdelke. Tožena stranka je tudi pojasnila, da je bila kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšnega značaja, da je vplivala tudi na ugled tožene stranke kot subjekta, ki skrbi za varnost ljudi in premoženja in je kot tak vreden zaupanja lokalne skupnosti.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče drugega tožnika, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik do 21. 3. 2003 uživa imuniteto kot sindikalni zaupnik. Ne le, da se drugi tožnik na to okoliščino ni skliceval do konca prvega naroka za glavno obravnavo, temveč je šele ob svojem zaslišanju na drugem naroku zgolj mimogrede navedel, da je tudi sindikalni zastopnik in da je še pred izredno odpovedjo šel k psihiatru, temveč tudi zmotno interpretira, kdaj sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo. V skladu s prvim odstavkom 113. člena ZDR delodajalec imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez soglasja sindikata, če zaupnik ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. VIII Ips 166/2006 z dne 6. 6. 2006 zavzelo stališče, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, če ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi in v takšnem primeru ni potrebno soglasje organa, katerega član je sindikalni zaupnik, oziroma pomanjkanje takšnega soglasja ne pomeni ovire za postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (enako velja tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) iz krivdnega razloga in za samo odpoved takšne pogodbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da okoliščina, da so tožniki po očitani kršitvi še dva dni delali na svojih delovnih mestih, dokazuje, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, to je, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Takšno tolmačenje citirane določbe bi pomenilo, da bi bila zakonita le tista izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri bi bila delavcu brez vsakega odlašanja prepovedano opravljanje dela. V resnici zakon česa takšnega ne določa, temveč je v 3. odstavku 111. člena ZDR le dana možnost, da delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo v času postopka. Tožena stranka je to tudi storila, postopek je bil uveden s pisno obdolžitvijo dne 16. 3. 2009, istega dne pa je direktor tožene stranke tožnikom tudi prepovedal opravljati delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbami uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbami niso uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.