Jedro

V obravnavanem primeru, ko je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala po 1. 1. 2007, sta se sodišči prve in druge stopnje pravilno oprli na materialnopravne in procesne določbe ZVPSBNO. V okviru teh določb je tudi pravilo, da je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine, ker je bil zaradi dolgotrajnega sodnega postopka v negotovosti, strahu in razburjenju. Bil je obdolženec v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Mariboru v zadevi II K 60/2002, ki je potekala od 23. 6. 2000 do 30. 10. 2007. Zahteval je plačilo 8.500 EUR odškodnine zaradi kršitve do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (3.000 EUR), zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva (3.000 EUR) in zaradi okrnitve osebnostne pravice (2.500 EUR). Kot pravno podlago je navajal Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Uradni list RS, št. 49/2006), Ustavo, EKČP, Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala 30. 10. 2007. Zadevo je obravnavalo po ZVPSBNO. Presodilo je, da je imel tožnik med postopkom razumne možnosti, da vloži pospeševalna sredstva za pospešitev postopka, a tega ni storil. Tako si ni zagotovil pravice do zahtevka za pravično zadoščenje.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je tožnikove trditve, da so Ustava, EKČP, OZ ali ZOR lahko pravna podlaga za zahtevke, kakršne je uveljavljal tožnik. Edina pravna podlaga je ZVPSBNO, na katerega se je pravilno oprlo prvostopenjsko sodišče in v pravilnem postopku pravilno odločilo.

4. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije in v njem navedel, da gre v tem primeru za pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma je sodna praksa neenotna. Podan je razlog po drugi alinei prvega odstavka 367.a člena ZPP ter razlog nujne zagotovitve pravne varnosti. V predlogu trdi, da je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v tej zadevi pravna podlaga ZVPSBNO, pač pa je pravna podlaga, ker gre za mejni primer, v Ustavi, EKČP, OZ oziroma ZOR in sodni praksi ESČP. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so bile uporabljene določbe ZPP o sporu majhne vrednosti, čeprav je zahtevek temeljil na različnih pravnih in dejanskih podlagah.

5. Predlog ni dovoljen.

6. Tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek izrecno opira delno na Ustavo, EKČP, OZ in ZOR delno pa na ZVPSBNO. Sodišče na pravno kvalifikacijo stranke ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se v obravnavanem primeru, ko je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala po 1. 1. 2007 (30. 10. 2007), potem ko se je 1. 1. 2007 začel uporabljati ZVPSBNO, sodišči prve in druge stopnje pravilno oprli na določbe ZVPSBNO(1). V tem zakonu gre za specialno ureditev, ki vključuje tako materialnopravne kot procesne določbe. ZVPSBNO uveljavlja poseben postopek kot izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Nižji sodišči sta opravili postopek po procesnih določbah ZVPSBNO in v okviru teh velja tudi pravilo sedmega odstavka 20. člena, da je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena. To pomeni, da v odškodninskem sporu po ZVPSBNO ni ne dovoljene in ne dopuščene revizije. Vrhovno sodišče je zato po četrtem odstavku 367. člena ZPP tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrglo.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče se je v zadevah II Ips 305/2009, II Ips 591/2008 in II Ips 370/2009 že opredelilo, da tovrstnim odškodninskim zahtevkom za nepremoženjsko škodo ni mogoče ugoditi na podlagi ustave, EKČP, OZ ali ZOR.