Jedro

ZPVAS je tako kot ZDen tranzicijski predpis in ni utemeljenega razloga za različno obravnavanje upravičencev, zato imajo tudi člani bivših agrarnih skupnosti, ki jim je bilo vrnjeno podržavljeno premoženje, pravico zahtevati nadomestilo zaradi možnosti uporabe, pri čemer se smiselno uporabi drugi odstavek 72. člena ZDen. Podlaga tožbe je individualno prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca, zato ne gre za nedeljivo kolektivno terjatev članov bivše agrarne skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika kot dediča denacionalizacijske upravičenke na plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe zemljišč, vrnjenih njegovi pravni prednici kot članici agrarne skupnosti, po podlagi utemeljen, tako da je dolžna toženka tožniku plačati 1/46 celotne odškodnine, ki bo določena za nemožnost uporabe vrnjenih zemljišč.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določila drugega odstavka 72. člena ZDen(1) in določila drugega odstavka 416. člena OZ. Vztraja, da ni pravnega temelja, ki bi članom agrarne skupnosti omogočal zahtevati plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe premoženja, saj se določbe drugega odstavka 72. člena ZDen ne more uporabiti. ZPVAS(2) kot specialni in kasnejši predpis v četrtem odstavku 8. člena izrecno določa, katere določbe ZDen se uporabljajo v postopkih za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti, med temi pa ni določbe drugega odstavka 72. člena ZDen. Ker je zakonodajalec uporabil taksativno naštevanje, drugih določb ZDen, kot tistih, na katere se sklicuje, sodišče ne more uporabiti. Ne drži, da lahko sodišče sprejme ustavno skladno razlago, kar ponazarja odločba Ustavnega sodišča U-I-300/97. Tudi po spremembi ZPVAS (ZPVAS-E) zakonodajalec naštetim členom ni dodal določbe drugega odstavka 72. člena ZDen. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti tudi zato, ker je terjatev skupnih lastnikov iz naslova odškodnine zaradi nemožnosti uporabe skupnega premoženja pravno nedeljiva in bi tožnik moral zahtevek oblikovati skladno z drugim odstavkom 16. člena OZ. Zahtevati bi moral izpolnitev obveznosti vsem skupnim lastnikom oziroma položitev obveznosti. Neprepričljiv je argument, da bi uveljavljanje individualnega prikrajšanja na način, da bi tožnik zahteval plačilo celotne terjatve v korist vseh skupnih lastnikov, postopek bistveno otežilo. Tožnik bi namreč lahko uveljavljal oprostitev plačila sodnih taks in brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi na predlog tožnika ostale člane agrarne skupnosti lahko le obvestilo o poteku postopka, kar njegovega trajanja ne bi podaljšalo. Za pravilno uveljavljanje zahtevka po drugem odstavku 416. člena OZ tudi ni potrebno preoblikovanje skupne lastnine v solastnino. Odškodnina, pridobljena zaradi nemožnosti uporabe skupne stvari, predstavlja civilni plod, ki povečuje skupno premoženje. Če bi kdo od preostalih članov agrarne skupnosti uveljavljal zahtevek skladno z drugim odstavkom 416. člena OZ, toženka ne bi mogla ugovarjati, da je del terjatve že plačala. Toženka nima podatkov o notranjem razmerju deležev skupnih lastnikov, zato ni mogla podati nobenih konkretiziranih trditev. Pavšalni ugovori in informativni dokazi pa niso dovoljeni. Nerelevantna je praksa, ki jo v zvezi s skupnim premoženjem navaja sodišče, saj gre v teh primerih za dediščinsko skupnost, kjer so deleži vnaprej določljivi. To ne velja za deleže v agrarni skupnosti, saj je v 11. členu ZPVAS navedenih več kriterijev za določitev deleža, ti morajo biti zapisani tudi v pravilih agrarne skupnosti. Da je skupna lastnina problem, izhaja tudi iz predloga Zakona o agrarnih skupnostih (ZAgrs), ki uvaja domnevo o enakih deležih skupnih lastnikov. Delitev agrarne skupnosti po deležih je izjema, ki jo je mogoče uveljavljati le v postopkih med samimi skupnimi lastniki. Stališče toženke o nedeljivosti terjatve in napačnem tožbenem zahtevku podpira tudi odločba višjega sodišča VSL II Cp 2075/2014. Ker je v obravnavani zadevi toženka na napačno postavljeni tožbeni zahtevek opozorila pravočasno, predlaga višjemu sodišče, da pritožbi ugodi in zahtevek tožnika zavrne v celoti.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik kot edini dedič pokojne denacionalizacijske upravičenke ... od toženke kot denacionalizacijske zavezanke na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen zahteva plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, ki so bile denacionalizacijski upravičenki v obliki skupne lastnine vrnjene na podlagi določb ZPVAS, kot članici bivše in nato ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, za obdobje od uveljavitve ZDEN do pravnomočnosti posamezne denacionalizacijske odločbe.

6. Čeprav je ZPVAS kasnejši in specialnejši predpis od ZDen, je zanj značilno, da ureja predvsem vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile tem skupnostim odvzete, medtem ko je vračilo premoženja članom agrarnih skupnosti bilo že predhodno urejeno z določilom 3. člena ZDen, po katerem so bili upravičenci do denacionalizacije tudi tisti, ki jim je bilo premoženje odvzeto po Zakonu o agrarnih skupnostih in Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Tudi ZPVAS je tako kot ZDen tranzicijski predpis, katerega namen je bila dopolnitev nedosledne ureditve v primerih, kadar so bile premoženjske pravice odvzete neposredno agrarnim skupnostim in ne njihovim članom. Pri tem se v tretjem in četrtem odstavku 8. člena sklicuje na smiselno uporabo posameznih določb ZDen, ki jih taksativno našteva, vendar zgolj v zvezi z dvema sklopoma vprašanj, in sicer v zvezi s stvarnimi in pravnimi ovirami za vračanje premoženja ter v zvezi s postopki za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti. Zahtevek za plačilo odškodnine v ta dva sklopa ne sodi, zato je treba za ureditev omenjenega vprašanja poiskati ustrezno razlago v siceršnji pravni ureditvi. Sodišče prve stopnje je to našlo v določilu drugega odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je svojo odločitev podkrepilo z obširnimi razlogi, nanizanimi na 7. do 11. strani izpodbijane sodbe, ki jih je utemeljilo z uporabo zgodovinske, jezikovne, teleološke, sistemske, logične in ustavno skladne metode razlage ter obstoječo sodno prakso. Pritožba s ponavljanjem stališča, da 8. člen ZPVAS taksativno našteva določbe ZDen, ki jih sodišče lahko smiselno uporabi, ter nadaljnjo izpeljavo, da ostalih določb ni mogoče uporabiti, ni prepričljiva, saj takega zaključka ne potrjuje nobena od uporabljenih razlagalnih metod, niti obstoječa sodna praksa(3) .

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče presojo skladnosti četrtega odstavka 8. člena ZPVAS z ustavo moralo prepustiti ustavnemu sodišču. Pri razlagi pravnih norm mora sodnik upoštevati ustavo. Po 125. členu ustave so sodniki vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da se mora sodnik takrat, kadar je neko pravno normo mogoče razumeti na več načinov, odločiti za tisto vsebino, ki je skladna z ustavo. Šele če tega ne more, je dolžan postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen ustave)(4). V konkretnem primeru sodišče ni imelo težav, da z uporabo razlagalnih metod ne bi prišlo do ustavno skladne razlage četrtega odstavka 8. člena ZPVAS, zato prekinitev postopka ni bila potrebna.

8. Pravna narava zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen je specifična, saj ne gre za odškodnino v smislu odškodninskega prava, niti za obogatitvene zahtevke zaradi neupravičene pridobitve ali za zahtevke iz zakupnega razmerja, prav tako za odločanje o njih ni mogoče uporabiti stvarnopravnih predpisov(5). Gre za nadomestilo oziroma povračilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal sam. Pri tem se položaj posameznega denacionalizacijskega upravičenca razlikuje predvsem v okoliščinah, od katerih je odvisna višina oškodovanja upravičenca. Tožnik je kot edini dedič po pokojni ..., ki ji je bilo vrnjeno podržavljeno agrarno premoženje, upravičenec do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja vrnjenih nepremičnin. Kot tak je aktivno legitimiran za vložitev tožbe, na kar ne vpliva dejstvo, da so bile nepremičnine denacionalizacijskim upravičencem vrnjene kot skupna lastnina, ki še danes ni razdeljena. Podlaga tožbe je namreč individualno prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika in ne prikrajšanje agrarne skupnosti oziroma vseh njenih članov kot skupnih lastnikov. Zato tudi ni mogoče govoriti o nedeljivi kolektivni terjatvi skupnih lastnikov, ki bi terjala oblikovanje zahtevka po drugem odstavku 416. člena OZ.

9. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem opredeljevalo do možnosti, ki jih ima na voljo skupni lastnik za tožbo na plačilo vtoževane terjatve, posledično pa so pravno nerelevantni razlogi, ki razlogom sodišča prve stopnje nasprotujejo in terjajo oblikovanje zahtevka skladno z drugim odstavkom 416. člena OZ. Izhajajo namreč iz zmotnega izhodišča, da odškodnina, pridobljena zaradi nemožnosti uporabe skupne stvari, predstavlja civilni plod, ki povečuje skupno premoženje. Plodovi so neposreden proizvod stvari, ki so do ločitve njena sestavina, z ločitvijo pa postanejo samostojna stvar (20. člen SPZ), pri čemer civilne plodove predstavljajo periodični prihodki, ki nastanejo iz pravnega razmerja lastnika, posojilodajalca oziroma posestnika z drugo osebo. V primeru odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen gre za korist, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, a je do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni mogel, in ne tisto, ki bi mu nastala kot posestniku same stvari. Tožnik bi kot skupni lastnik nepremičnine nedvomno lahko uporabil in sodeloval pri njihovem upravljanju, odmena za njegovo prikrajšanje, ker tega ni mogel, pa je predmet tega postopka. Torej ne gre za prikrajšanje v plodovih skupnih lastnikov, pravnih naslednikov bivših članov agrarne skupnosti kot celote, temveč za lastno prikrajšanje tožnika kot posameznika. Gre torej za različen primer, kot ga obravnava odločba VSL II Cp 2075/2014, saj so bili tam tožniki v dediščinski skupnosti glede same terjatve, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

10. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se višina koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal, ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine oziroma zakupnine, ki bi jo upravičenec v pravno pomembnem obdobju lahko dosegel z oddajo nepremičnine, zmanjšano za stroške, ki bi jih pri tem imel. Izbira konkretnih meril za izračun koristi je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera(6). Iz trditvene podlage tožnika, ki je toženka do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni argumentirano prerekala, izhaja, da bi bilo njegovo prikrajšanje enako kot prikrajšanje vseh ostalih skupnih lastnikov, pravnih naslednikov bivših članov agrarne skupnosti, ter znaša 1/46 tržne vrednosti zakupnine, ki bi jo bilo v spornem obdobju mogoče pridobiti z oddajo skupnih nepremičnin. Po oceni pritožbenega sodišča gre za sprejemljivo metodo obračuna tožnikovega prikrajšanja, ki jo je že v fazi izdaje vmesne sodbe sprejelo tudi prvostopno sodišče. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da toženka zaradi pomanjkanja podatkov ni mogla konkretizirano prerekati ustreznosti takšne razdelitve. Gre namreč za hipotetično določeno oceno tožnikovega prikrajšanja, ki ni odvisna od sedanjih pravil ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti o razdelitvi dobička oziroma presežka. Ker imajo vsi skupni lastniki pravico stvar uporabljati, je po oceni pritožbenega sodišča to tudi edina logična metoda za določitev višine prikrajšanja posameznega od sedaj skupnih lastnikov, torej izračun prikrajšanja posameznega skupnega lastnika v odvisnosti od števila vseh skupnih lastnikov, obračunano od celotne hipotetične zakupnine za vse nepremičnine.

11. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo znan celoten uspeh strank v postopku.

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji, Ur. list RS 27/1991, Ur. list RS št. 56/1992 z dopolnitvami Op. št. (2): Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, Ur. list RS 5/1994 z dopolnitvami.

Op. št. (3): V odločbi II Ips 553/2001 je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo nasprotne udeleženke, ki se je sklicevala, da določbi prvega odstavka 42. člena in četrtega odstavka 51. člena ZDen nista med taksativno naštetimi določbami 8. člena ZPVAS in jih zato ni mogoče uporabiti. V odločbi II Ips 206/2009 je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo, ki se je zavzemala za razlago 10. člena ZPVAS na način, da gre za odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih (ZOR), temveč je pritrdilo nižjima sodiščema, da je treba ZPVAS razlagati v povezavi z drugimi tranzicijskimi predpisi ter ni utemeljenega razloga za različno obravnavanje upravičencev po ZPVAS in ZDen.

Op. št. (4): Primerjaj Testen: O nekaterih (ustavnopravnih) vprašanjih iz odločb prve stopnje, Pravosodni bilten 1/03, stran 59, Wedam-Lukič: Vloga in odgovornost sodnika v civilno pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2003, številka 6-7, stran 1.667 – 1.676. Op. št. (5): Primerjaj odločbi: VSRS II Ips 218/97 in Ustavnega sodišča RS U-I-22/99. Op. št. (6): Odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 19/2015, II Ips 283/2012, II Ips 231/2012 in druge.